zda / Pot do 11. septembra

Ne, Goebbels ni bil še nič. In tudi Triumf volje, himna nacistični stranki in njenemu firerju, ki jo je posnela Leni Riefenstahl, je bila le čisti propagandni amaterizem, če jo primerjamo s propagandnim blitzkriegom, ki ga je 10. in 11. septembra izvedla ameriška TV mreža ABC, sicer hči korporacije Walt Disney: kot veste, je v dveh zaporednih večerih zavrtela Pot do 11. septembra (The Path to 9/11), "dokudramo", ki dokazuje, da je za 11. september in napad na Ameriko kriv Bill Clinton. Z eno besedo: Clinton je zamočil. Če bi bil v devetdesetih v Beli hiši George Bush, se 11. september ne bi zgodil: Bush bi to vnaprej preprečil. Ne bi okleval. Ne bi taktiziral. Ko bi imel Osamo bin Ladna na muhi, bi ga likvidiral. Pika. Brez debate. Brez vprašanj. Film namreč pokaže prav to: da je imel Clinton bin Ladna na muhi in da ga je potem spustil. Ključen je prizor, ki gre takole:

* CIA in enote afganistanskega Severnega zavezništva obkolijo stavbo, v kateri naj bi bil Osama bin Laden,

* bin Ladna imajo na muhi,

* Sandyja Bergerja, Clintonovega svetovalca za nacionalno varnost, prosijo za odobritev likvidacije,

* Berger okleva (v bližini "tarče" so civilisti, otroci, ženske),

* CIA in vojska pritiskata,

* Berger likvidacije bin Ladna ne odobri.

Sporočilo je jasno: imeli smo bin Ladna, pa ga je Clinton spustil! Zakaj? Ker je bil neodločen. In zakaj je bil neodločen? Kot v filmu opozarjajo "agenti", je bil preveč ujet v "afero Monica Lewinsky" in impičment, da bi lahko kaj naredil. Ker je bil paraliziran, je v odločilnem trenutku počepnil. Ergo: ker je bil preveč obremenjen z osebnimi zadevami, je zanemaril nacijo, Ameriko in ameriško nacionalno varnost. Ker je mislil nase, je Ameriko pustil na cedilu. Kar nas pripelje do vprašanja: se je ta filmski prizor res zgodil? Je to fakt? Ne. "Ta prizor je povsem izmišljen," pravi Richard Clarke, nekdanji Clintonov in Bushev czar za boj proti terorizmu. "Ta prizor, ki naj bi dokazoval, da je Clinton zapravil priložnost, da ubije ali prime bin Ladna, se ni nikoli zgodil. Izmislil si ga je scenarist. Niti jaz niti Clinton nisva zavrnila niti ene Cijine ali pa vojaške operacije proti bin Ladnu ali al-Kajdi." Sploh pa, CIA in enote Severnega zavezništva so bile tisti dan v resnici zelo daleč od stavbe, v kateri naj bi bil bin Laden. Plus: nihče ni bil povsem prepričan, da je bil bin Laden res v tisti stavbi. Ker operacija ni obetala prav veliko, prej narobe, izgledala je kontraproduktivno, je George Tenet, direktor CIE, to operacijo sam ustavil. Bele hiše niti ni poklical. To so potem potrdili tudi drugi, vključno s Clintonom, Tenetom in Madeleine Albright, nekdanjo zunanjo ministrico, ki jo v filmu narobe napišejo: Madeline, ne pa Madeleine. Toliko o faktih, heh.

Mreža ABC je Pot do 11. septembra napovedovala kot "dokudramo", celo kot "dokumentarec", kot "dramatizacijo" poti do 11. septembra. Delovni naslov filma, ki so ga snemali v relativni tajnosti (pretežno v Kanadi), se je glasil: Nenaslovljeni zgodovinski projekt. Untitled History Project. Skratka: mreža ABC je svoj mali epos prodajala kot resnico o 11. septembru, kot del zgodovine, kot nekaj objektivnega, preverjenega, faktičnega, tako rekoč znanstvenega. Znanost? Okej, pa poglejmo znanstveni fakt št. 1: jeseni - že zelo kmalu, novembra - so v Ameriki kongresne volitve. In glede na to, da ima Bush ekstremno nizke ratinge in da ima tudi njegova "vojna proti terorju" zelo nizko podporo, da o Iraku sploh ne govorimo, obstaja velika verjetnost, da bodo večino v kongresu, tako v senatu kot v predstavniškem domu, dobili demokrati. Kaj bi to lahko potegnilo za sabo, je na dlani: kongres, ki bi bil tako pod kontrolo demokratov, bi lahko proti Bushu vložil ustavno obtožbo. Impičment. Ergo: če republikanci izgubijo kongres, lahko zelo kmalu izgubijo tudi Belo hišo. Še pred predsedniškimi volitvami leta 2008. In zdaj se vprašajte: kakšna verjetnost je, da je film Pot do 11. septembra znanstven in objektiven? Ali bolje rečeno: koliko je znanosti v predvolilnih spotih? Pot do 11. septembra je namreč natanko to: predvolilni spot, le da traja 6 ur. In kot ste opazili, je premiera Poti do 11. septembra sovpadla z veliko Bushevo predvolilno turnejo, med katero je prepotoval celo Ameriko in nacijo - v neposrednih prenosih - prepričeval, da je "vojna proti terorju" na pravi poti, da Amerika "vojno proti terorju" dobiva, da dobiva tudi vojno v Iraku in da je Osama bin Laden večna grožnja Ameriki, ki jo je treba za vsako ustaviti, eliminirati. Hja, le malo je manjkalo, pa bi rekel: Mi moramo zdaj popravljati Clintonove napake! Pot do 11. septembra so vrteli brez reklam, saj veste, iz rešpekta do 11. septembra, ki ga niso hoteli "komercialno zlorabljati", toda glej, no - drugi večer so predvajanje filma na polovici nenadoma prekinili za 20 minut, da so se lahko neposredno vključili v Bushev propagandni, predvolilni govor, v katerem je še enkrat ponovil to, kar je ponavljal na svoji turneji. Vojne proti terorju ne bo konec, dokler je ne bo konec! Dokler ne pade zadnji terorist! Dokler ne pade Osama bin Laden! Jasno, Bushu ni bilo treba reči, zakaj Osama bin Laden še ni padel - to jim je en passant povedala Pot do 11. septembra: Osama bin Laden še ni padel zato, ker ga je Clinton spustil!

Obraz neodločnosti

O, mar res? Čas je, da sliko malce razširimo. Najprej se vprašajte: kdo danes slovi kot ta, ki mu ni uspelo prijeti ali pa likvidirati Osame bin Ladna? Bush. Kdo je rekel, da je njegova prioriteta Osama bin Laden ("Dobil ga bom živega ali mrtvega!"), a je potem nanj za nekaj let pozabil? Bush. Kdo je imel Osamo bin Ladna v gorovju Tora Bora na muhi, pa ga je potem spustil? Bush. Kdo je pustil, da so se po Ameriki sprehajali fantje, kasnejši ugrabitelji, ki jih je imel FBI že leta na spisku teroristov? Busheva administracija. Komu 11. septembra 2001 ni uspelo preprečiti napada na Svetovni trgovinski center? Bushu. Kdo 6. avgusta 2001 ni pustil, da bi mu počitnice prekinili in pokvarili z depešo, v kateri je pisalo, da namerava bin Laden napasti Ameriko? Bush. Tega, ki mu je depešo prinesel, je odslovil z besedami: "Okej, svojo rit si zaščitil!" Kdo je s svojo "vojno proti terorju" Bližnji vzhod tako razsul in odtujil, da ima zdaj Osama bin Laden tam več varuhov, več skrivališč in večjo podporo kot kdajkoli? Bush. In seveda, kdo velja za pojem neodločneža - čigav obraz danes velja za obraz neodločnosti? Bushev. Spomnite se le, kako je 11. septembra, ko so mu na tisti floridski šoli, kjer je otrokom bral pravljico My Pet Goat, sporočili, da je "Amerika napadena" ("Mr. President, the United States is under attack"), le napol začudeno, napol prestrašeno strmel predse. Niti trznil ni. Ni vedel, kaj naj naredi. Medtem ko sta dvojčka Svetovnega trgovinskega centra gorela - in medtem ko so Američani skakali v smrt. Jasno, te njegove neodločnosti v filmu ne vidimo. Ha!

Ampak rekli boste: že, toda Bush ga je spustil kasneje, po Clintonu - Clinton je bil prvi, ki ga je spustil, zato je prav, da v filmu to poudarijo! Vsekakor, prav je, da to poudarijo, toda obenem bi morali poudariti še nekaj drugega, precej bolj urgentnega, bistvenega in usodnega - namreč to, da so republikanci blokirali Clintonove protiteroristične ukrepe. Naj vas le spomnim: ob koncu julija 1996 je skušal predsednik Clinton kongres prepričati, da naj sprejme protiteroristično zakonodajo, ki jo predlaga. "Država mora stopiti skupaj. Osredotočiti se moramo na problem terorizma." Ne pozabite:

* to je bilo po prvem terorističnem napadu na Svetovni trgovinski center (26. februar 1993), v katerem je umrlo 6 Američanov,

* po terorističnem napadu na Oklahoma City (19. april 1995), v katerem je umrlo 168 Američanov,

* po terorističnem napadu na komunikacijski center Nacionalne garde v Rijadu (13. november 1995), v katerem je umrlo 5 ameriških vojakov,

* po terorističnem napadu na vojaško-stanovanjski kompleks Khobar Towers v Savdski Arabiji (25. junij 1996), v katerem je umrlo 19 ameriških vojakov,

* po "terorističnem" strmoglavljenju potniškega letala na Long Islandu (17. julij 1996), v katerem je umrlo 230 oseb,

* in po terorističnem napadu v Olimpijskem parku v Atlanti (27. julij 1996!), v katerem je umrla ena oseba (več kot 100 pa je bilo ranjenih).

Toda kongres je Clintonovo zakonodajo zavrnil - republikanci so bili proti. Kar je odločilo: to je bil pač čas, ko so imeli republikanci večino v kongresu. Republikanci so bili proti razvoju posebnih "kemičnih markerjev", s pomočjo katerih bi bilo mogoče izslediti eksploziv in posledično teroriste, in proti razširitvi prisluškovanja potencialnim teroristom. Clintonovi predlogi so se jim zdeli "preveč kontroverzni" in "preveč trdi", še več, senator Orrin Hatch, eden izmed republikanskih prvakov, je nekatere Clintonove predloge razglasil za blef, za "phony issue", kar je seveda več kot ironično: republikanci so zdaj največji navijači "patriotske zakonodaje" in vsesplošnega, histeričnega prisluškovanja. Toda leta 1996 so rekli ne. Senator Tom Daschle, vodja demokratske manjšine v senatu, je celo rekel: Če republikanci protiteroristične zakonodaje ne bodo podprli, bo to velika napaka! In je tudi bila: republikanci, ki so kontrolirali kongres, so Clintonu zavezali roke, kar pomeni, da so spustili Osamo bin Ladna. In tega poudarka v Poti do 11. septembra ni.

Mrgoli pa napačnih poudarkov. Recimo: ko teroristi 12. oktobra 2000 v Jemnu napadejo ameriški rušilec U.S.S. Cole, v katerem umre 17 ameriških mornarjev, in ko Clinton potem ne udari po al-Kajdi, film ne pušča nobenega dvoma, da je Clinton spet strahopetno počepnil. Kar je seveda spet le fabrikacija. Prvič, napad se je zgodil tik pred predsedniškimi volitvami - če bi Clinton udaril po al-Kajdi, bi to republikanci takoj razglasili za del predvolilne kampanje (tako kot so 20. avgusta 1998 njegovo bombardiranje bin Ladnovih kampov v Afganistanu razglasili za diverzijo, s katero da skuša med "afero Lewinsky" zamotiti Američane!). In drugič, dokazov, da je napad zagrešila al-Kajde, najprej niso imeli - ko so jih imeli, je bil v Beli hiši že Bush. Bush je bil torej ta, ki bi moral udariti po al-Kajdi in bin Ladnu. Bush je bil, ki je počepnil. Talibanskemu Afganistanu, ki je gostil bin Ladna in al-Kajdo, je dal raje multimilijonsko subvencijo! A po drugi strani, bušijem se je itak zdelo, da je bil Clinton preveč obseden z al-Kajdo in bin Ladnom. V njegovi obsedenosti z bin Ladnom so videli le še eno njegovo perverznost - saj veste, kot pecanje praktikantk v Ovalni pisarni ali pa kot neinhaliranje marihuane.

Projekt "evangelizacija Hollywooda"

Kdo je sploh zložil skupaj to znanost, ta "zgodovinski projekt"? David L. Cunningham in Cyrus Nowrasteh, režiser in scenarist Poti do 11. septembra, sta rekla, da sta kot svetovalce uporabila eksperte FBI-ja, CIE in Tajne službe. Kar pomeni, da so jima svetovale varnostno-obveščevalne agencije, ki so 11. septembra - in na resnični poti do 11. septembra - mastno zatajile in ki imajo dovolj razlogov, da zdaj krivdo valijo na Clintona. Konflikt interesov pri pakiranju Poti do 11. septembra je bil torej mamutski. Še več, eden izmed glavnih svetovalcev pri filmu je bil Thomas Kean, kopredsednik Komisije, ki je preiskovala ozadje napada na Ameriko (9/11 Commission), guverner New Jerseya - republikanec. To, da je pri filmu, ki skuša diskreditirati demokrate, sodeloval republikanec, je bil še en mamutski konflikt interesov. Iskreno rečeno, to je bilo tako, kot da bi scenarij napisal Karl Rove, Bushev alter-ego. Leeja Hamiltona, drugega kopredsednika Komisije, sicer demokrata, k snemanju filma niso povabili. Tipično. Še več, za svetovanje so najeli tudi nekega agenta FBI-ja, ki pa je sredi snemanja odstopil, ker je ugotovil, da si reči preprosto izmišljajo. Ni bil edini. Recimo: Harveyju Keitelu, ki igra Johna O'Neilla, FBI-jevega eksperta za boj proti terorizmu, so se zdeli "fakti" in "resnični dialogi" tako sumljivi in tako neverjetni, da je najel neodvisnega eksperta za 11. september, ki je reči preveril in ugotovil, da res ne štimajo, tako da jih je moral režiser potem popraviti. Toda ne vseh, kajti Keitel ni mogel O'Neilla vprašati, hej, je res, kar tu piše - O'Neill je namreč 11. septembra 2001 umrl v Svetovnem trgovinskem centru, kjer je bil direktor varnosti. Drugi igralci, ki so prav tako podvomili v verodostojnost scenarija, so poklicali osebe, pretežno nekdanje agente FBI-ja in CIE, ki so jih igrali, pa so jih vsi po vrsti zavrnili, češ da pri tem projektu nočejo sodelovati. Z eno besedo: s tem filmom - s to fabrikacijo, s to neokonzervativno propagandno fantazijo - niso hoteli imeti nič.

Kdo je sploh zapakiral Pot do 11. septembra?

* Kot pravi spletni kolumnist Max Blumenthal (HuffPo), je bil boter tega "zgodovinskega projekta" David Horowitz, aktivist skrajne desnice, ki se že leta trudi, da bi v Hollywoodu, znanem po svoji liberalni, prodemokratski naperjenosti, formiral prorepublikanske celice, ki naj bi se infiltrirale v filmsko in TV produkcijo in "transformirale Hollywood". Štab h'woodske kontrarevolucije je v Horowitzevem Centru za študij popkulture. Horowitz je po 11. septembru 2001 pisal pamflete, v katerih je krivdo za napad pripisoval Clintonu, ki da je "spodkopal ameriško nacionalno varnost", in Sandyju Bergerju, ki da je le nekdanji protivojni aktivist in slavilec "komunističnih zmag v Vietnamu in Kambodži".

* Režiser David Cunningham je sin Lorena Cunninghama, ustanovitelja skrajno desne, prorepublikanske, evangeličansko-fundamentalistične organizacije Mladina z misijo (Youth With A Mission), ki trdi, da je Biblija nad ustavo, in ki je začela Hollywood pakirati s svojimi kadri, izšolanimi v njenem Inštitutu za film.

* Scenarist Cyrus Nowrasteh slovi po svoji konzervativnosti in svojem nasprotovanju antibushevskim filmom, kakršna sta recimo Fahrenheit 11/9 in Siriana (mimogrede, tudi oni drugi veliki probushevski TV film o 11. septembru, DC 9/11 - Čas krize, ki ga je leta 2003 zavrtela kabelska postaja Showtime, je napisal skrajni desničar, Lionel Chetwynd).

* Film, ki je stal 40 milijonov dolarjev (nenormalno veliko za TV film, še posebej za TV film brez reklam!), naj bi sofinanciral razvpiti pittsburški magnat Richard Mellon Scaife, sicer sponzor mnogih konzervativnih možganskih trustov (Heritage Foundation, Hoover Institution, Cato Institute), tudi Centra za študij popkulture, najbolj znan po tem, da je v devetdesetih financiral in koordiniral "Projekt Arkansas", s katerim je skušal zrušiti Clintona. Vlekel je niti "raziskovalnih reporterjev", ki so v desnih medijih "razkrivali" Clintonove škandale - prekupčevanje z mamili, spolno nadlegovanje, umore, Whitewater. Kar je potem pripeljalo do Monice Lewinsky, do nesmiselne kongresne preiskave in do za lase privlečenega impičmenta - in zdaj do Poti do 11. septembra. Ironično, tisti, ki Clintonu zdaj očitajo, da ni obračunal z bin Ladnom, so v drugi polovici devetdesetih s svojimi lunatičnimi teorijami zarote in preiskavami ustvarili klimo, ki je Clintonu obračun z bin Ladnom onemogočala.

Zakaj je republikansko-fundamentalistična kabala, ki hoče pokristjaniti Hollywood, svoj "zgodovinski projekt" zapakirala pri Disneyju? Ker je tovarna zelo prepričljivih fantazij. In zakaj je Disney na to pristal? Ker je Bush naklonjen velikim korporacijam in ker rad pogleda skozi prste kršiteljem antitrustovske zakonodaje. Mar ni Bob Iger, šef Disneyja, demokrat? Šur, toda republikanci so boljši za biznis in profite. Naj ostanejo v Beli hiši.