Boj s Hitlerjem

Hitler je Slovencem končno spregovoril v slovenščini. V slovenščini je namreč - pri založbi Mavrica, v prevodu Marjana Furlana, z založnikovim pojasnilom, da ne gre za ideološki, ampak poslovni projekt - izšel njegov Mein Kampf. Po naše, zdaj uradno: Moj boj. Naslov bi lahko pustili tudi v originalu. Vsi vemo, za kaj gre. Hitler je že davno mrtev - in Mein Kampf je le knjiga. Problem je seveda v tem, da Mein Kampf ni le knjiga. Mein Kampf je zelo zapeljiv in zelo nevaren - v nevarnih časih, kakršni so današnji, ko mnogi Mein Kampf citirajo, ne da bi ga sploh kdaj brali, še toliko bolj. Mein Kampf je načrt za Holokavst.

Toda predstavljajte si Slovenca, današnjega, sodobnega, frustriranega, prestrašenega, nestrpnega Slovenca, ki bere Moj boj - bere in bere in nenadoma pride do točke, ko Hitler omeni Ljubljano: "Z razvojem Budimpešte v veliko mesto je Dunaj prvikrat dobil tekmeca, katerega naloga ni bila več združevanje celotne monarhije, ampak bolj krepitev njenega dela. V kratkem je temu primeru sledila še Praga, nato Lvov, Ljubljana." Vau, si reče Slovenec: Hitler omenja Ljubljano! In to v pozitivnem smislu! Trivialnost, ki lahko naivne oči navda z občutkom hvaležnosti in celo fasciniranosti. Tu Slovenec Hitlerju najlažje nasede. Zakaj? Oh, iz preprostega razloga: Slovenija je zdajle v fazi, ko je fascinirana nad vsakim tujcem, ki jo opazi. Nad vsakim inozemcem, ki jo registrira. Nad vsakim Evropejcem, ki jo omeni. Če jo tujec pohvali, še toliko bolje. In Hitler - tujec vseh tujcev - jo pohvali. Že v pasusu, ki sem ga navedel, kaj šele ko ta pasus nadaljuje: "Z dvigovanjem teh nekdaj provincialnih mest v glavna mesta posameznih narodov in dežel so nastajala tudi središča za njihovo vse bolj samostojno kulturno življenje. Šele s tem so narodno politični nagoni dobili svoje duhovne osnove in poglobljenost. Moral se je približevati čas, ko so ločevalne sile posameznih narodov prerasle skupne interese, kar je pomenilo konec Avstrije."

Vidite, ni le opazil Ljubljane, ni bil le navdušen nad njenim razvojem, nad njeno močjo in nad njenim odmikanjem od Dunaja, ampak je pohvalil tudi njeno kulturno življenje, ki je dalo narodno političnim nagonom duhovne osnove in poglobljenost - predvsem pa je pohvalil to, da je Ljubljana sodelovala pri rušenju in razbitju Avstrije. To je melodija, ki jo Slovenec najraje sliši. To je melodija, ki zveni kot travestija uradnega slovenskega osvoboditeljsko-samobitniškega kanona: zgodbe o malem narodu, ki ga je naredila kultura, zlitje "samonikle moči in umetniškega vzdušja", zgodbe o malem narodu, ki je tisoč let sanjal, zgodbe o malem narodu, ki je trpel pod Avstrijo, zgodbe o malem narodu, ki je iz Avstrije skočil naravnost v samostojnost, zgodbe o malem narodu, ki še predobro ve, kaj se zgodi, ko "ločevalne sile posameznih narodov prerasejo skupne interese", zgodbe o malem narodu, ki so ga osamosvojile prav "ločevalne sile", ki so prerasle "skupne interese", zgodbe o malem narodu, ki se mu zdi najpomembnejše, da ga omenjajo. Kar Slovenca zmehča. V Hitlerju nenadoma ne vidi več Hitlerja-pošasti, ampak Hitlerja-zgodovinarja, Hitlerja-analitika, heh, celo Hitlerja-vizionarja. Slovenec, fasciniran nad ljudmi, ki so fascinirani nad njim, Hitlerju nasede. V Hitlerju ne vidi le pošasti, ampak v njem odkrije tudi nekaj "dobrega", "koristnega", "pozitivnega", okej, magari le nekaj malega "dobrega", "koristnega", "pozitivnega", saj veste, le malenkost, detajl, toda to je dovolj, da ga vidi drugače, kot ga je videl. V hipu, ko Slovenec pusti, da Hitler razpade na dva Hitlerja, na avtorja Mojega boja in avtorja Holokavsta, mu nasede. V hipu, ko dopusti, da Hitler, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pisal Moj boj, ni Hitler, ki je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja ustvaril Holokavst, da torej Moj boj ni načrt za Holokavst, mu nasede. In v hipu, ko mu nasede, ga začne opravičevati. Avtomatično, magari nehote, med vrsticami. Še toliko bolj, ker mu Hitler zdaj vse to prvič pove tudi v slovenščini. Ko Hitlerja prevedeš v slovenščino, pomeni, da mu daš besedo - in Hitler to izkoristi. Še več: zlorabi.

Ali bolje rečeno: v hipu, ko v Hitlerju vidiš človeka, mu nasedeš. Hitler ni bil človek, ampak populistični propagandno-ideološki kompleks, mašina za zapeljevanje. Hitler nima biografije (ali pa avtobiografije), kakršna običajno pritiče ljudem - Hitlerjeva biografija je lahko le biografija mašine za zapeljevanje, populističnega propagandno-ideološkega kompleksa. Kar pomeni: v hipu, ko dopustiš, da je bil Hitler človek, dopustiš, da je imel biografijo... da je imel življenje... da je imel mladost... da je imel otroštvo... da je imel očeta in mater... da je imel družino... da je bil otrok - da je bil torej nedolžen. Pač v smislu, kot za otroka rečemo, da je nedolžen. Problem je seveda v tem, da Hitler ni bil nedolžen. Toda tako kot korporacija samo sebe vedno prikazuje kot osebo, tudi populistični propagandno-ideološki kompleks samega sebe vedno prikazuje kot osebo - kot osebo z biografijo, kot osebo, ki je imela življenje, mladost, otroštvo. In glej, prvo poglavje Mojega boja ima naslov: V hiši mojih staršev. Tipično, ne. In tipično: imel je očeta in mater. Kot vsi otroci. "Oče je bil vesten uradnik, mati pa je gospodinjila in predvsem z veliko ljubeznijo skrbela za nas otroke." Ne le tipično, ampak že kar univerzalno, tako rekoč slovensko. "Očeta sem sicer spoštoval, mater pa sem ljubil." Saj.

Potem izveste, da je bil rojen v "z žarki nemškega mučeništva pozlačenem mestecu ob reki Inn", da se je "učil zborovskega petja na koru lambachske cerkve", da se je "pogosto opajal ob nadvse bleščečih praznovanjih na cerkvenem posestvu", da je v šoli postal "mali uporniški voditelj", da se mu je zdel "opat najvišji ideal, po katerem lahko človek hrepeni", da je imel "železno voljo", da je imel najljubšega učitelja, čigar pripovedovanje ga je "večkrat ganilo do solz", da mu je "zaradi smešno lahkega učenja v šoli ostajalo toliko prostega časa, da me je več videlo sonce kot moja soba", da oče ni znal "ceniti njegove nagnjenosti h govorništvu", da je bil "trmast in uporniški pri odklanjanju očetovih zamisli", da ni hotel "čepeti v neki pisarni", da je hotel "postati nekdo" in "nekaj", da je zato z vasi odšel v mesto. Ni kaj, tipično, arhetipsko, slovensko otroštvo. Hej, čakajte da, pride v mesto, kjer ga "premetava življenje" in kjer vse, kar doseže, doseže z lastnimi rokami, z lastnim delom, z lastno prizadevnostjo, z lastnim odrekanjem, z lastnim trganjem od ust, z lastnim trpljenjem, z lastnim spoprijemanjem z negotovo usodo.

Otrok-pošast

In tako Slovenec pred sabo ne vidi več pošasti, ampak otroka - otroka, ki kar prši od otroške domišljije, otroške naivnosti, otroške nedolžnosti. V tem pa je ravno trik: v hipu, ko dopustiš, da je bil Hitler človek (z mladostjo, otroštvom), manjka le še korak do tega, da se ob branju biografije pošasti raznežiš. In pošast - tako kot vsaka ideologija - ve, da mora "delovati na množice", da mora priti v človeška srca, da mora osvojiti srce množice. "Kdor hoče pridobiti široke množice, mora poznati ključ, s katerim se odpirajo vrata do njihovih src." In seveda, duhovna raven propagande mora biti "omejena na sposobnost dojemanja najbolj omejenega med tistimi, h katerim je usmerjena... Bolj ko je skromen njen znanstveni balast in bolj ko se osredotoča izključno na občutja množice, bolj izrazit bo uspeh. Umetnost propagande je prav v tem, da s tem, ko dojame čustveni predstavnostni svet velikih množic, vzbudi pozornost in najde pot do srca širokih množic". Srce, čustva, občutja, otrok.

Ali bolje rečeno: ko Slovenec dopusti, da je bil Hitler človek, dopusti, da je bil otrok - ko dopusti, da je bil otrok, nasede njegovi nedolžnosti - ko nasede njegovi nedolžnosti, si reče, hej, tak je bil kot mi! Ko pa si Slovenec reče, hej, tak je bil kot mi, ga začne opravičevati, relativizirati in mu nehote celo pritrjevati - saj veste, skuša ga "razumeti". Problem je seveda v tem, da Hitlerja ni mogoče "razumeti". V njem ni mogoče videti otroka. V njem ni mogoče videti malega uporniškega voditelja, ki spoštuje očeta in ljubi mater. Toda tedaj je že prepozno: v hipu, ko Slovenec v Hitlerju vidi človeka in otroka, mu podleže. Imunski sistem mu popusti, tako da v njegovih otroških "spoznanjih" - da je nacionalist, da je njegova življenjska naloga z vsemi sredstvi doseči vnovično združitev "dveh nemških držav", da "enaka kri spada v skupno državo" ipd. - vidi le otrokove nedolžne fantazije, le otrokove naivne reakcije na okolje, v katerem je odraščal, le otrokovo hiperaktivno odzivanje na "hišo mojih staršev". Ko Slovenec podleže Hitlerju-otroku, podleže Hitlerju-pošasti. Moj boj ni Hitlerjev boj, ampak bralčev, Slovenčev boj s Hitlerjem. Ali bolje rečeno: ko Slovenec bere Moj boj, vedno tvega, da bo zmagal Hitler. In Hitler v nekem smislu zmaga - zmaga prav v trenutku, ko dopustiš, da je človek, ne pa mašina za zapeljevanje, ko torej dopustiš, da je bil otrok, ne pa populistični propagandno-ideološki kompleks.

Rečeno naravnost: ko kupiš to, da je bil Hitler otrok, "razumeš" tudi njegove otroške fantazije - ko kupiš njegove otroške fantazije, izgubiš distanco in perspektivo - ko izgubiš distanco in perspektivo, postaneš mehak in vodljiv - ko postaneš mehak in vodljiv, "razumeš" tudi to, kar piše kasneje, na naslednjih straneh, ko "odraste", ko poziva k "brutalni odločnosti pri zatiranju nepoboljšljivih izrodkov", k "velikemu nasilju", k "osvajanju novega ozemlja, kamor bi vsako leto poslali nove milijone ljudi", k "subjektivnim pogledom, kadar gre za vprašanja politične in kulturne veličine domovine", k "popolni zmagi večvrednih bitij" in k "izpolnitvi poslanstva, ki jim ga je zaupal Stvarnik vesolja", ko kaže na ljudi, ki niso vredni, "da pripadajo velikemu ljudstvu", ko od zunanje politike terja, da "površino ozemlja uskladi s številom prebivalcev", ko poudarja, da "ne smemo dovoliti, da nas politične meje odvrnejo od meja večne pravice", in da je "najpomembnejši predpogoj za izgradnjo in obstoj države prisotnost občutka pripadnosti na osnovi enake biti in enake vrste", ko slavi "rasne zakone", "čisto kri" ter "nujnost in pravico do zmage najboljšega in najmočnejšega", ko vse tisto, kar ni "dobra rasa", razglasi za "pleve".

Ko ga "razumeš", ga avtomatično relativiziraš - in ko ga relativiziraš, mu podležeš. Problem je seveda v tem, da si Hitler ne zasluži "razumevanja". Hitler-otrok je Hitler-pošast. Navsezadnje, njegovo "otroštvo" ni nič objektivnega, ampak le nekaj posredovanega... nekaj, o čemer berete v njegovi knjigi, v knjigi, ki je mašina za zapeljevanje... nekaj, kar je le del mašine za zapeljevanje, ki kot "udarci s kladivom" odpira "vrata do narodovega srca"... nekaj, kar je le propagandni trik, s katerim vas skuša dobiti na svojo stran. Ne, Mojega boja ni pisal otrok, ampak Hitler, "trdno prepričan, da se na splošno ustvarjalne zamisli pojavijo v mladosti". Še več: "Takrat sem se dokopal do svetovnega nazora, ki je postal granitna podlaga za vse moje ravnanje. K tistemu, kar sem se takrat naučil, sem moral dodati le še malo, spreminjati pa mi ni bilo treba ničesar." Hja, iskal je le delo, da ne bi stradal.

Da je Hitlerju mogoče zlahka nasesti, potrjuje tudi prevajalec Mein Kampfa, ki mu stalno pomaga z opombami oz. pojasnili. Recimo, Hitler zapiše: "Največji prijatelj Slovanov je padel pod kroglami slovanskih fanatikov." Prevajalec v oklepaju doda: "28. junija 1914 je Gavrilo Princip v Sarajevu ustrelil Franca Ferdinanda in soprogo. Op. prev." Ni mu dovolj, da ga prevaja, ampak mu skuša tudi pomagati: da bi ga čim bolje razumeli - da bi bila

njegova misel čim bolj jasna. Kar je nepotrebno - Hitler je bil očitno dovolj jasen. In dovolj razumljiv. A kot rečeno: ko si enkrat fasciniran nad tem, da Hitler omenja Ljubljano, in ko enkrat nasedeš temu, da je bil otrok, se tako zmehčaš, da mu začneš - magari nehote - pritrjevati. Zdaj pa si predstavljajte Slovenca, ki je izgubil zaupanje v parlament - in takih je, kot vemo, večina. In predstavljajte si, da bere Moj boj - in da pride do tistih strani, na katerih Hitler parlament razglaša za "skupek lumpov" in "hobotnico", na katerih poslance razglaša za "barabe", "svojat", "množico duhovno odvisnih ničel", "nepoznavalce in neznalce", ki jim "ne moremo naprtiti nobene odgovornosti, saj končna odločitev nikoli ni njihova, ampak jo vedno sprejme parlamentarna večina", na katerih pravi, da je "treba nasprotovati nesmislu, da bi se iz splošnih volitev lahko rodili geniji", in da bo šla prej "kamela skozi šivankino uho, kot pa bodo volitve odkrile velikega človeka", na katerih v parlamentu vidi "enega najhujših pojavov človeškega propada". Ali še bolje, ko pravi: "Torej šele, ko bo zadišalo v zraku, da se bo njegova stranka na prihodnjih volitvah slabo odrezala, se bodo ti okraski moškosti podali na pot in pogledali, če in kako bi lahko prestopili k domnevno boljši stranki ali usmeritvi, pri čemer menjavo položaja vsekakor spremlja ploha moralnih utemeljitev. Zato se vedno, kadar naklonjenost ljudstva neki obstoječi stranki usiha v takem obsegu, da ji grozi uničujoč poraz, začnejo dogajati veliki premiki - parlamentarne podgane zapuščajo strankarsko ladjo." Ko izliva svoj bes na parlament, ujame intonacijo Slovenčevega odnosa do parlamenta, tako da mu Slovenec - glas tihe večine - lahko le pritrdi.

Načrt za holokavst

Ergo: še ena "mehka" točka v slovenskem branju Mojega boja. In seveda, še en dokaz, kako zapeljiv in kako nevaren je lahko Moj boj. Ker so Slovenec s Hitlerjem strinja o otroštvu in Ljubljani, se bo z njim lažje strinjal tudi o bolj skrajnih rečeh, recimo o parlamentu. In ker se z njim strinja o parlamentu, se bo z njim lažje strinjal tudi o še bolj skrajnih rečeh, recimo o tem, da so za vse zlo na tem svetu krivi Judje. In tu je trik: če se z njim strinjate o parlamentu, se z njim lažje strinjate tudi o Judih, kajti potem na dolgo in široko "dokazuje", da so parlament izumili Judje. "Samo Žid lahko hvali ureditev, ki je umazana in lažniva kot on sam." A pozor, tudi tu Hitler najprej zavzame pozo "nedolžnega" otroka. Ne spomni se, da bi doma besedo Jud sploh kdaj slišal. Slišal jo je šele kasneje, "ko sem imel štirinajst ali petnajst let" - in ko "se mi je včasih prav zagnusilo, ko sem poslušal neprijazne pripombe o njih. Niti slutil nisem, da gre za načrtno nasprotovanje židovstvu". Vidite, Hitler tedaj še ni bil antisemit, ampak antiantisemit. "Ton, predvsem tisti, s katerim je udarjal dunajski antisemitski tisk, se mi je zdel nevreden kulturnega izročila velikega naroda." Toda potem se je ob utemeljitvah antisemitskega tiska zamislil, začel kupovati antisemitske knjige in odkril "židovsko vprašanje". Specifično: "Kamorkoli sem šel, sem videl Žide, in več kot sem jih videl, bolj jih je oko razločevalo od drugih ljudi." V Judu, čigar končni cilj je "uničenje človeške kulture in s tem opustošenje sveta", je videl le še vse najslabše - "umazanijo", "črve", "zdrizasto sluz", "prenašalce bacilov", "kugo", "satansko spretnost", "dialektično zlaganost", "parazite", "večne razdiralce človeštva". Judje so bili krivi za vso "nesnago" v tisku, umetnosti, literaturi in gledališču, za prostitucijo, za marksizem, za rusko revolucijo, za diktaturo proletariata, za napade na Nemčijo, za laži, za obrekovanja, za sindikate, za delavske svete, za stradanje v Rusiji, za kapitalistično izkoriščanje, za sifilis, za egoizem, za demokracijo in za "vladavino parlamenta".

Zakaj je Judom pripisal vse zlo? Zakaj je potreboval Juda? Iz preprostega razloga: "Nasploh je umetnost resnično velikih ljudskih voditeljev v vseh obdobjih v prvi vrsti v tem, da pozornosti ljudstva ne razdrobijo, ampak jo vedno usmerijo le na enega nasprotnika." In dalje: "H genialnosti velikega vodje spada, da tudi navidez različne nasprotnike predstavlja, kot da sodijo v eno samo kategorijo, ker spoznavanje različnih sovražnikov lahko pri šibkih značajih privede do pojavljanja dvomov o lastnem prav." In dalje: "Zato je treba številne navznoter različne nasprotnike vedno povezati, tako da se bo množici lastnih privržencev zdelo, da se borijo samo proti enemu sovražniku. To krepi vero v lasten prav in stopnjuje ogorčenje do napadalca in njegovega prav." In končno: "Sposobnost dojemanja velikih množic je precej omejena, razumevanje je majhno, nasprotno pa je pozabljivost velika. Zaradi teh dejstev se mora vsaka učinkovita propaganda omejiti le na nekaj točk in jih kot gesla toliko časa uporabljati, da si bo tudi zadnji pod določeno besedo lahko predstavljal prav tisto, kar hočemo." Juda je torej potreboval zato, ker se mora propaganda omejiti "na malo stvari in tiste večno ponavljati". Propaganda se začne z otrokom in konča z Judom, ki mu Hitler napove "boj z vsemi orožji". Vso pozornost ljudstva je treba "združiti in osredotočiti na eno samo vprašanje, kot da bi bila od njegove rešitve dejansko odvisna biti ali ne biti". Ali z drugimi besedami: "Ko se branim pred Židom, se bojujem za Gospodovo delo." Kako je to pratično izgledalo, vemo.

Ko se Slovenec s Hitlerjem strinja o njegovem otroštvu, o Ljubljani in parlamentu, se lažje strinja tudi s tem, da povsod obstajajo "parazitski tujci", ki razžirajo narodno telo in ki jih je treba iztrebiti ali pa vsaj deportirati - od Hitlerjevega "nedolžnega" otroškega ščebetanja do poziva k Holokavstu je le korak. Ne, Mein Kampf ni biografija, ampak načrt za Holokavst. Še več: Mein Kampf je neločljiv od Holokavsta. Propagandni stroj, ki je preživel. Ni treba iskati Hitlerjevega direktnega povelja za Holokavst - bolj direktnega povelja, kot je Mein Kampf, ni. V hipu, ko Slovenec v Hitlerju vidi človeka in nekdanjega otroka, tvega, da bo relativiziral Holokavst. Kar vas pripelje do vprašanja: kaj če je Hitler vendarle bil človek? Kaj če je bil le mali človek, ki so se mu izpolnile vse najbolj mračne želje in vse najbolj ekstremne fantazije? Hja, v tem trenutku šele postane prava pošast.