22. 11. 2007 | Mladina 46 | Družba
Romunska invazija
Nihče ne ve, koliko Romunov je trenutno v Italiji
Petek, 26. oktober, 9.15, počivališče Fratta pri izhodu Portogruaro na avtocesti Trst-Benetke. S sopotnico potujem v Benetke, pred sestankom, ki ga imava ob desetih nekaj kilometrov severno od mesta, nameravava spiti kavo v baru ob avtocesti. Od Ljubljane mislim na to počivališče, že od nekdaj mi je, na poti v Milano ali kam drugam, bolj simpatično od drugih, tudi zato, ker je manjše in zato tu skoraj nikoli ni gneče. Natakarji so zato bolj sproščeni, od uvedbe italijanskega protikadilskega zakona pa lahko naročiš kavo v plastiki in prigrizek ter greš nato po dobri uri vožnje puhat pred gostinski objekt. Med vožnjo proti Benetkam ni mogoče ne opaziti velikega števila potniških vozil z romunsko registracijo, predvsem avtobusov in potniških kombijev. Sprašujem se, kateri praznik je, katere počitnice se začenjajo v katoliškem ali pravoslavnem svetu, da vsa Romunija naenkrat rine obiskat rojake, oziroma katerih počitnic je konec, da se vsi vračajo na svoje gastarbajterske položaje. Zapeljem na počivališče, parkirišče pred barom pa ni le zasedeno, ampak je dobesedno zavzeto; niti enega parkirnega prostora ni, če je že med dvema kombijema prostor, je ta spremenjen v nekakšen piknik plac, kjer potniki iz obeh vozil posedajo, obedujejo, matere dojijo svojo dojenčad, na soncu sušijo v veceju na hitro oprano perilo, skratka skvotajo. Niti na misel mi ne pride, da bi jih zmotil, da bi parkiral na zasedenem teritoriju, saj se mi tudi ne zdi, da bi me bili romunski bratje prav veseli. Na misel mi pride Italija izpred petindvajsetih let, ko sem kot mulc s starši pogosto potoval v Lombardijo, na počivališčih je bila takrat prava južnoitalijanska ciganija, moj dedek je imel zanjo bolj slikovit izraz, seračija. Table so v več jezikih opozarjale na prodajalce ponarejenih ur in nakita, avtocestne družbe so se otepale odgovornosti v zvezi s sleparji. Vozni park in navade potnikov so bili na moč podobni tem, ki sem jih po dolgem času spet videl v Portogruaru. Mojega beneškega gostitelja Marca sem pozneje povprašal, kako je s tem, iz njega pa so se vsule zgodbe, kje in kaj vse počnejo Romuni v Benečiji od vstopa v EU, koliko jih je že v Italiji in kakšne reke vozil se dnevno valijo vanjo in čeznjo v druge države, z romunskim kolikor toliko sorodnimi jeziki. Stvar je naravnost pretresljiva.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
