Marcel Štefančič, Jr.
MLADINA, št. 52, 4. 1. 2008
Ko je Bog ustvarjal svet, je mislil na Ameriko. In ko je ustvarjal Ameriko, je mislil na Iowo. Ali bolje rečeno: ko je ustvarjal Iowo, je mislil na Ameriko. Najprej je ustvaril Iowo - in šele potem Ameriko. Temu lahko rečete božja previdnost - ali pa ameriški volilni sistem. Iowa namreč stoji na začetku ameriškega volilnega procesa. Iowa je ta, ki ga požene. V Iowi se pred vsakimi predsedniškimi volitvami sproži proces selekcioniranja predsedniških kandidatov. V tem smislu naj bi bila Iowa nekaj takega kot afirmacija malega človeka - dokaz, da ameriško politiko ustvarja mali človek, ki je daleč od Washingtona, daleč od etabliranih, skorumpiranih, klanovskih, odtujenih centrov moči. Iowa je vukojebina - majhna, ruralna, pretežno kmetijska, mesnopredelovalna, tornadna, skoraj scela belska, razmeroma pobožna in konservativna zvezna država na srednjem zahodu, ena sama ravnina, pravi božji vrt, ukleščen med Illinois, Wisconsin, Nebrasko, Južno Dakoto, Minnesoto in Missouri. Nič, le mali ljudje, ki jih je malo več kot Slovencev (tri milijone) in ki Hawkeye Point, svojo najvišjo goro, slavijo in častijo tako kot Slovenci Triglav, pa četudi meri le 509 metrov. Amerika pa slavi in časti Iowo, ki je padla z neba - in postala "ključ" do novega ameriškega predsednika.
V Iowi začne torej Amerika izbirati predsedniške kandidate. Ali natančneje, z Iowo se bodo začele preliminarne volitve, "primaries", ki jih bodo potem opravili še v kopici drugih zveznih držav - najprej 8. januarja v New Hampshiru, temu pa bodo januarja sledili Michigan, Nevada, Južna Karolina in Florida, 5. februarja - na "gigatorek" - pa še 22 držav, iz katerih prihaja polovica ameriškega volilnega telesa. Jasno, cunamijskemu "gigatorku" bo sledilo še nekaj "supertorkov" in "minitorkov", dokler ne bodo prišli do konca, do finalne predvolilne konvencije, na kateri bodo delegati elektorji z vseh teh preliminarnih volitev oddali glas za svojega kandidata, in 4. novembra do volitev. Iowa bo tokrat že 3. januarja preliminarno odločala, katera bosta njena predsedniška kandidata: John Cox, Rudy Giuliani, Mike Huckabee, Duncan Hunter, John McCain, Ron Paul, Mitt Romney ali Fred Thompson z republikanske strani - in Joe Biden, Hillary Clinton, Chris Dodd, John Edwards, Mike Gravel, Dennis Kucinich, Barack Obama ali Bill Richardson z demokratske strani.
Leta 2004 se je Iowa zgodila malce kasneje, šele 24. januarja. Z razlogom: ni se tako mudilo kot letos. Leta 2004 je Iowa izbirala le svojega demokratskega favorita. Ker so imeli republikanci že fiksnega predsedniškega kandidata, aktualnega predsednika Busha, in ker zato niso priredili posebne strankarske predvolilne tekme, so lahko volivci Iowe izbirali le med demokratskimi kandidati, ki so se spustili v dirko za Belo hišo in ki so Iowo bombardirali s predvolilnimi spoti, reklamami, panoji in slogani. Vsak izmed njih je hotel biti kandidat Iowe. Ne da to kaj pomeni, toda v medijih to dobro zveni: Howard Dean dobil Iowo! Ne, to ni na odmet. Američani imajo radi zmagovalce. Še več - zmagovalcem radi sledijo. Oh, še več - zmagovalce radi tudi volijo. Le kdo hoče po volitvah reči: glasoval sem za luzerja? Za poraženca! Za zgubo! Američani lažje spijo, če imajo občutek, da so glasovali za zmagovalca. Bolje se počutijo, če imajo občutek, da so zmagali. Howard Dean dobil Iowo! Pomeni, da bodo na preliminarnih volitvah v drugih zveznih državah, ki sledijo Iowi, volivci rekli: Hej, v Iowi je zmagal Howard Dean! Glasujmo še mi za Howarda Deana! Za zmagovalca! Da bomo bolje spali. In da se bomo bolje počutili. Razumete, ne: Iowa je tako učinkovit medijski, marketinški PR-dogodek, da lahko sproži verižno reakcijo, pavlovski refleks - hja, Iowa lahko Ameriki izpere možgane.
Težava je le v tem, da Howard Dean leta 2004 v Iowi ni zmagal. Toda kazalo je, da bo. In to skoraj zanesljivo. Sondiranja so vztrajno napovedovala njegovo zmago. Kar ga je pokopalo. Ne, brez skrbi, niso ga pokopali republikanci, ampak njegovi - demokrati. Republikanci so celo navijali zanj. Ne brez razloga, se razume: povsem jasno jim je bilo, da Howard Dean, energični, bučni, liberalni in protivojni demokrat, ki se je razglašal za "demokratično krilo demokratske stranke", nima nobenih šans proti Bushu. Na veliko žalost Howarda Deana je bilo to povsem jasno tudi demokratom, predvsem establišmentu demokratske stranke, ki je potem storil vse, da bi ga čim bolj kompromitiral in osmešil. In to demokratsko miniranje Howarda Deana je doseglo vrhunec prav pred Iowo. Ni kaj, bilo je dobro tempirano. Iowa je preprosto preveč pomembna, da bi jo prepuščali naključju, kakršen je bil Howard Dean. Rezultat: v Iowi je zmagal John Kerry, "uradni" demokratski kandidat, izvoljenec demokratskega establišmenta, pač kandidat, ki naj bi imel največ možnosti, da zruši Busha. Logično. Z eno besedo: Iowa je naredila Kerryja. Vžgala mu je pečat favorita in zmagovalca - in druge zvezne države so ji sledile. Iowa je Kerryju pomagala ujeti trenutek, ki ga potem ni več spustil: zmagoval je na preliminarnih volitvah, ki so sledile v drugih državah. In narobe, Iowa je Deana ustavila in zrušila - ni se več pobral. Iowa mu pač ni vtisnila pečata favorita, zmagovalca. Po neuspešnih preliminarnih postankih v naslednjih državah mu ni preostalo drugega, kot da je od kandidature odstopil.
Tudi drugi demokratski kandidati so zlagoma omagali - in od kandidatur odstopili. Ne da so to naredili z veseljem, toda zmanjkalo jim je denarja - kandidat mora imeti namreč v vsaki državi, v kateri se odvrtijo preliminarne volitve, močno in drago predvolilno infrastrukturo, v vsaki državi posebej mora sfurati predvolilno kampanjo, kar spet stane, in vsako državo posebej mora zasuti z reklamami, ki spet stanejo. Pomeni, da potrebuje velik budžet in veliko sponzorjev, donatorjev. Toda donatorji so le Američani, to pomeni, da denar dajejo le temu, za katerega kaže, da bo zmagal, potemtakem le temu, ki ustreza opisu favorita. Ko Howard Dean ni več ustrezal opisu favorita, njegove kampanje niso več hoteli financirati - v politika, ki nima šans, da bi zmagal, pač ne investiraš. S tem se vse začne in vse konča. Le John Edwards je še vztrajal, ker njegov zaostanek za Kerryjem ni bil ravno ponižujoč in ker je stalno računal, da se bo to, da je južnjak, obrnilo njemu v prid, toda tudi on je moral naposled priznati, da Iowe de facto ni preživel.
Države, ki so sledile, so Iowi le prikimale: Ja, Kerry! Iowa jim je izprala možgane. Za Kerryja so bile tako "preliminarne" države, ki so preostale, le še gola formalnost. Ne da je to kaj pomenilo: tudi on je bil proti Bushu brez možnosti. Kot Howard Dean, ki Iowe ni preživel.
Iowa je majhna država, ki Ameriki lahko izpere možgane, toda le redko zadene novega ameriškega predsednika. Samo pomislite, ko gre za demokratske kandidate, ji je to uspelo le enkrat samkrat, leta 1976, pa še to zgolj pogojno - Jimmy Carter je dobil 28 odstotkov glasov, toda 38 odstotkov glasov je bilo neopredeljenih, tako da so romali v rubriko "Uncommitted". Leta 1976 je torej v Iowi zmagal "Uncommitted", Carter pa je bil de facto šele drugi, toda izmed vseh realnih kandidatov je dobil največ glasov. V drugih primerih je Iowa zadela le kakega demokratskega predsedniškega kandidata, ki se je na koncu - na volitvah - pomeril z republikanskim predsedniškim kandidatom (John Kerry leta 2004, Al Gore leta 2000, Walter Mondale leta 1984, Jimmy Carter leta 1980), včasih pa je izbrala popolno banano (Richard Gephardt leta 1988, Edmund Muskie leta 1972). In tudi ko gre za republikanske kandidate, je uspelo Iowi le enkrat zadeti novega ameriškega predsednika, in sicer leta 2000, ko je slavil Bush. Dvakrat ji je uspelo zadeti republikanskega predsedniškega kandidata, ki se je na koncu - na volitvah - pomeril z demokratskim kandidatom (Bob Dole leta 1996, Gerald Ford leta 1976), dvakrat pa je zgrešila (Bob Dole leta 1988, George H. W. Bush leta 1980). Pomeni, da nima take teže, kot se ji pripisuje, in da je bolj marketinški trik kot pa kaj realnega.
Mit o neposredni demokraciji
In včasih se Iowa osmeši. In to tako, da je povsem irelevantna. Spomnite se le predsedniške kampanje leta 1992, še toliko bolj, ker je bila zelo podobna predsedniški kampanji iz leta 2004. Tudi tedaj je v Beli hiši sedel George Bush, toda ne Bush mlajši, ampak starejši. In ker je bil Bush tudi leta 1992 avtomatični republikanski predsedniški kandidat, republikanci niso šli skozi proces selekcioniranja svojega predsedniškega kandidata, kar seveda pomeni, da strankarskih preliminarnih volitev niso imeli. Točno, Iowa jih ni videla. Je pa videla demokrate, ali bolje rečeno - videla jih je, preden jih ni videla. Med demokratskimi kandidati je bil namreč tisto leto tudi Tom Harkin, priljubljeni senator iz Iowe, domačin, iowske gore list, tako da je bilo povsem jasno, da bo v Iowi zmagal. In to gladko, tako rekoč avtomatično. Kaj se je zgodilo? Natanko to: Harkin je gladko, premočno, res avtomatično zmagal. Pobral je kar 76 odstotkov glasov. S takim naskokom ni na preliminarnih volitvah v Iowi dotlej zmagal še nihče - in tudi poslej ne. Težava je bila le v tem, da tega ni nihče opazil. Nobody! Ker je bilo jasno, da bo Harkin zmagal, se preostali demokratski kandidati v Iowo sploh niso prikazali. Iowo so mirno preskočili, ignorirali. Tudi njihove predvolilne kampanje so Iowo mirno preskočile, ingorirale. In kar je najhuje: Iowo so povsem mirno preskočili in ignorirali tudi mediji. Iowo so preprosto odrezali. Kot da je ni. Harkin je zmagal, toda to so opazili le v Iowi. To pomeni, da Iowa tisto leto Ameriki ni izprala možganov. Harkinova zmaga je bila brez učinka. Nobenega pavlovskega refleksa ni bilo. Nobene verižne reakcije. Bill Clinton, ki je na koncu preliminarnega selekcioniranja postal predsedniški kandidat demokratske stranke in kasneje tudi predsednik, je na preliminarnih volitvah v Iowi dobil le pičle 3 odstotke glasov. Še celo Paul Tsongas jih je dobil več. In lepo prosim: kdo hudiča je Paul Tsongas?
Iowa Ameriki pere možgane le, ko se tako odločita vodstvi obeh ameriških velikih strank. In mediji sledijo vodstvom obeh strank, ne pa Iowi. Če stranki pripeljeta svoje zvezde, pridejo tudi mediji - če jih ne pripeljeta, potem tudi medijev ni. Iowa je torej le PR-dogodek, le predvolilna fabrikacija. Kar je po svoje logično: Iowa je že v osnovi le produkt predvolilne fabrikacije.
Za začetek, to, kar prirejajo v Iowi, sploh niso preliminarne volitve, "primaries", kakršne prirejajo v drugih zveznih državah, ampak le debatiranja, le javne razprave. Temu, čemur v drugih državah pravijo "primary", v Iowi pravijo "caucus". Po naše: zbor občanov. No, v Iowi temu raje rečejo "shod sosedov". In tu je velika razlika. V državah, v katerih imajo "primaries", volivci res volijo - tako kot na vsakih volitvah, recimo predsedniških. Pridejo, vzamejo glasovnico, obkrožijo enega kandidata in glasovnico vržejo v škatlo. Ali pa pritisnejo na tipko, ki elektronsko zabeleži njihovo voljo. Države, ki imajo "primaries", se razlikujejo le v pravilih, toda navadno se lahko registrirani volivec udeleži le volitev ene stranke, republikanske ali demokratske. Če sodeluje pri selekcioniranju demokratskega predsedniškega kandidata, ne more sodelovati pri selekcioniranju republikanskega predsedniškega kandidata. Podobno je tudi v Iowi, toda hkrati je vse drugače: tam volivci ne volijo, ampak debatirajo. Zvečer. Na zborih občanov, ki jih je toliko kot volilnih okolišev (okrog 2000) in ki jih prirejajo bodisi na javnih krajih (šole, knjižnice, cerkve ipd.) ali pa kar pri kom doma, volivci razpravljajo, tehtajo argumente za tega ali onega kandidata (ali proti njemu), polemizirajo, sitnarijo, drug drugemu težijo, drug drugega teatralno zapeljujejo in prepričujejo in podobno - in to lahko traja ure in ure. Vse skupaj spominja na kako igro, ki jo lahko razume le domorodec. "Caucus" je le nadaljevanje bejzbola z drugimi sredstvi. Hja, volivci si morajo vzeti čas. Veliko časa. Priti morajo in tam potem sedeti, sedeti in sedeti. Kar je mučno, še toliko bolj, ker na teh "shodih sosedov" premlevajo tudi vse druge težave , ki pestijo okoliš. Leta 2004 so "caucusi" trajali približno uro in pol, toda prišlo je le okrog 124.000 volilcev ... ee, debaterjev ... ee, "igralcev".
A to še ni vse. Pazite: rezultata, do katerega pridejo na teh zborih občanov, ne prevedejo v proporcionalno število delegatov elektorjev, ki potem svoje glasove oddajo na finalni, zvezni predvolilni konvenciji stranke, ampak reč samoupravno zakomplicirajo. Prvič, rezultat, do katerega pridejo na zborih občanov, najprej prevedejo v proporcionalno število delegatov, drugič, ti delegati potem volijo delegate na okrožnih iowskih konvencijah, tretjič, ti delegati, izvoljeni na okrožnih konvencijah, potem delegate volijo na državnih iowskih konvencijah, in četrtič, šele ti delegati izvolijo delegate, ki na finalni, zvezni predvolilni konvenciji stranke oddajo glasove za svoje kandidate. Ergo: delegatsko-volilni sistem iowskih občnih zborov je preveč zapleten, da bi bil lahko "preliminarni" volilni izid kaj realnega, še toliko bolj, ker delegati, ko enkrat pridejo na finalno konvencijo stranke, svojih glasov pogosto nimajo komu oddati - kandidat, ki ga preferira Iowa, namreč navadno že prej odstopi od kandidature, s čimer izpade iz igre. Sploh pa, delegata, ki pride na finalno konvencijo, nič ne zavezuje k temu, da elektorske glasove Iowe odda kandidatu Iowe. Leta 2004 so delegati Iowe na finalni predvolilni konvenciji podprli Dicka Gephardta, pa četudi je predvolilno tekmo že zdavnaj zapustil in četudi je neposredna demokracija - "shod sosedov" - izbrala drugega kandidata. Hej, kot da je to sploh pomembno: ne pozabite, da sta leta 1988 na koncu predsedniški nominaciji obeh velikih strank dobila Bush starejši in Michael Dukakis, ki sta bila v Iowi šele tretja. Vidite, vodstvi obeh strank imata vmes, med Iowo in finalno konvencijo, dovolj priložnosti, da poskrbita, da nominacijo za predsednika dobi kandidat vodstva stranke. Ali bolje rečeno, obe stranki imata na voljo kopico "usmerjevalcev" volilnega izida. Recimo: na finalni predvolilni konvenciji demokratske stranke se zbere 4366 delegatov elektorjev iz petdesetih zveznih držav, toda med njimi je okrog 900 "superdelegatov", potemtakem delegatov elektorjev, ki jih je izbral nacionalni komite demokratske stranke in ki jih ne zavezujejo izidi nobenih preliminiranih volitev oz. "shodov sosedov", ampak volijo po svojih preferencah, kar pretežno pomeni po preferencah vodstva stranke. Razlog več, da demokrati na koncu vedno izberejo "pravega" predsedniškega kandidata.
Toda s "superdelegati" - z delegati, ki jih izbere nacionalni komite demokratske stranke in ki jih volja ljudstva ne zavezuje - so prestreljene tudi vse delegatske konvencije v Iowi, tako da se inicialni in končni izid iowskega "caucusa" ne ujemata vedno. Ironija je v tem, da nacionalno in globalno publiciteto dobi inicialni izid, za končnega - za realnost - pa se ne zmeni nihče. In kar je najabsurdnejše: izid, ki ne zavezuje, Ameriki potem izpere možgane. Če še upoštevate, da "caucus" vodita stranki, ne pa država, da se ga udeležujejo pretežno volivci, ki so del strankarskega aparata (povezani bodisi z njim ali pa z organizacijami, ki to ali ono stranko podpirajo), da je udeležba zelo skromna, da lahko sodelujejo le registrirani volilci ene ali druge stranke ter da je Iowa ruralna in belska, potem si zlahka predstavljate, kako irealna, fiktivna in nereprezentativna je slika, ki Ameriki pere možgane. A kot rečeno, Iowa ni le predvolilna fabrikacija, le PR, ampak je že sama po sebi neposredni proizvod predvolilne fabrikacije. Pred letom 1972 je ni bilo na "preliminarnem" predvolilnem zemljevidu Amerike. Toda leta 1972 se je operativcem demokratske stranke, ki so furali kampanjo liberalnega, protivojnega Georgea McGoverna, zazdelo, da bi bilo zelo dobro, če bi svojemu ne ravno favoriziranemu kandidatu zagotovili malce dodatne publicitete, zato so sklenili, da običajni, utečeni "preliminarni" predvolilni ciklus, ki se je do tedaj začenjal v New Hampshiru, prehitijo. In tako je demokratska stranka v Iowi priredila svoj prvi "caucus". Drugače od drugih držav, ki so "caucuse", to nekdanje orodje za mobilizacijo volilnega telesa, že davno opustile in jih prelevile v preliminarne volitve, "primaries", je Iowa po spletu čudnih okoliščin dobila "caucus". McGovern je bil sicer šele drugi, toda publiciteta, ki jo je dobil, mu je dala noge, ki so ga na koncu pripeljale do demokratske predsedniške nominacije.
Prvi iowski "shod sosedov" je bil čisti PR, toda bil je tako učinkovit, da je štiri leta kasneje tudi republikanska stranka priredila svoj prvi iowski "caucus". Ha! A po drugi strani, morali bi vedeti, da je z Iowo nekaj narobe, navsezadnje, v Iowi so se rodili ameriški predsednik Herbert Hoover, filmski zvezdnik John Wayne in junak Divjega zahoda Buffalo Bill - prvi je Ameriko zapeljal v veliko gospodarsko krizo, drugi je trdil, da je II. svetovno vojno dobil s filmi, tretji pa se je spremenil v popolno fabrikacijo, ki ni imela nobene zveze z realnostjo Divjega zahoda. Toda miti o Buffalu Billu so se prijeli. Tako kot so se prijeli miti o iowskem "caucusu", ki je zlagoma postal žanr zase, hkrati pa tudi orientir in napovednik za predsedniške volitve. Podobno kot so zlati globusi postali orientir in napovednik za oskarje. Tisti, ki izbirajo dobitnike zlatih globusov, se vedno trudijo, da bi čim bolj zadeli dobitnike oskarjev. Tak občutek imate tudi pri iowskih volivcih. Zato tako pogosto zgrešijo. Iowa - The Hawkeye State - ima "sokolje oko" le v imenu, toda marketinška vrednost njene zgrešenosti je neizmerna.