Švedski pohištveni koncern IKEA, katerega lastnik naj bil morda celo najbogatejši mož na svetu, je bila pred leti tarča obtožb o tem, kako svoje izdelke zaradi cenenosti v glavnem izdeluje in nabavlja v nerazvitih državah, kjer delavci delajo v nemogočih razmerah za drobiž. Nemalokrat pa so bili v proizvodnjo vpleteni tudi otroci. Kljub temu da je koncern zavračal tovrstne obtožbe, so mu to dokazali s precej pretresljivim dokumentarnim filmom. Švedski koncern po novem zahteva od svojih dobaviteljev podpis številnih izjav, od zagotavljanja varstva pri delu, minimalnih in rednih plač za svoje delavce, prepovedi prisilnega dela ali dela, ki bi ga opravljali politični ali vojaški zaporniki ter osebe, ki so se znašle v dolgovih ... Najstrožje pa je prepovedano otroško delo, mladostniki pod 18 let pa morajo imeti številne ugodnosti. Peščica dobaviteljev švedskemu pohištvenemu velikanu je tudi v Sloveniji, pa čeprav proizvodi slovenskih podjetij zaradi drage delovne sile niso več zanimivi. Zanimivo pa je, da morajo tudi slovenska podjetja podpisati enake izjave o tem, da recimo ne zaposlujejo otrok kot države tretjega sveta. Pa čeprav smo skupaj s Švedi v zvezi, imenovani Evropska unija.

Na drugi strani pa je največji svetovni trgovec s pohištvom že večkrat objavil, da ga slovensko tržišče zaradi majhnosti ne zanima. Slovenski ljubitelji švedskega pohištvenega dizajna po prijaznih cenah se morajo pač odpraviti v štajersko prestolnico Gradec, kjer je edina Ikeina trgovina daleč naokoli. IKEA jo je slovenskim potrošnikom pred leti zagodla že s prevzemom malo bolj elitne verige s stanovanjsko opremo Habitat. Glavna poteza je bila, da so zaprli vse italijanske trgovine, med drugim tudi tisto v Trstu. Edina tolažba je morda le dejstvo, da so evropski potrošniški centri izračunali, da so avstrijski centri IKEA med najcenejšimi v Evropi. Košarica izbranih enakih izdelkov IKEA je bila za nekaj evrov cenejša le še na Poljskem, Madžarskem, Češkem in v Nizozemski.