roman / Igor Šentjurc (prev. Dušan Voglar): Očetova dežela

"Videl sem ga, resnično, resnično," je slovesno odgovoril Klaus von Stockhausen. "Bil sem čisto blizu njega. ... "

Tako je koketiranje s predvidjivim nemškim okusom, ko Nemec pripoveduje Romunom, da je 1936. imel čast bližnjega srečanja s Hitlerjem. S takimi fintami v začetku 50. let izginuli Slovenjgračan, tako da niso mogli izdati predvidenih novel štirih, pač pa samo treh, ta avtor torej tako gradi svoje romane v nemščini. O njem spremno poroča Peter Vodapivec, ki je nanj nletel 1993 v münchenski veleblagovnici, ne da bi prej karkoli vedel. Zato imamo zdaj prevod. Ni čutiti primanjkljaja, nasprotno, v ospredju je celo izredna spretnost fabuliranja. - Vsebinsko sodi roman v cikel predvidenih desetih romanov. (Sicer je avtor napisal ok. 30 knjig v nemščini. Prvo v nemščini je objavil že po treh letih bivanja na Nemškem. Sicer pa je ta roman posthumno finalizirala 1997 kar vdova. Da ne bi mislili, da je tako lingvistično oporo imel ves čas. Oženil se ni kar tokoj po prihodu.) To delo se začenja sredi I. svetovne v Sedmograškem v Transilvaniji, ki je bilo od Madžarov v 12. st. poseljeno s Sasi, tako da Nemci v okolju niso kak tujek. Ovdovela Ilona Draganescu po ljubezenski noči z nemškim konjenikom zanosi, vedno zamolčevanim, in rodi Milana. Temu je tudi posvečen preostanek romana, saj ga lahko spremljamo še skozi špansko državljansko. Duhovnozgodovinsko sta tu Nemčija in Romunija lepo vzporedni, saj ima nacizem odgovor v romunski 'železni gardi', ki povzroči, da vdova Ilona in Milan zaradi zlobnega pokojnikovega brata Nikolaa ostaneta brez doma. - Značinost za Šentjurca je spretno fabuliranje, ko je osrednji fabuli pritaknjeno mnoštvo zanimivih stranskiih zgodb, kakršna je tista o vzponu in padcu zgoraj omenjenega Kurta.