Klemen Ploštajner, sociolog: Biti najemnik je katastrofa

Slovenija se je znašla v hudi stanovanjski krizi, ker se nepremičnine vse bolj koncentrirajo v rokah premožnih lastnikov, predvsem mladi pa zaradi vrtoglavih najemnin in odsotnosti stanovanjske politike ostajajo brez stanovanj. S Klemnom Ploštajnerjem, mladim raziskovalcem na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, smo spregovorili o žgoči stanovanjski problematiki, značilni za vso Evropo, neoliberalistični logiki, ki bivalni prostor spreminja v blago, in tem, kako razmišljati o rešitvah, s katerimi bi zadovoljili potrebe uporabnikov, hkrati pa bi omogočile do življenja prijazen prostor. Več

Nives Laul, šolska psihologinja: Za rešitev težav mladostnikov potrebujemo čustveno odrasle starše

Med pogovorom za Mladino v njeni pisarni večkrat zazvoni telefon – pa čeprav se šolsko leto še ni začelo. Dela ji ne zmanjka. Zaskrbljeni starši kličejo, da ji potarnajo o težavah z najstniki, neka mati kliče zaradi popravnega izpita. Enkrat vmes pogleda na zaslon službenega telefona in se nasmehne: »Oprostite, moja hči kliče. Moram se javiti.« Nives Laul pozna stiske in izzive otrok in mladostnikov z obeh vidikov – kot svetovalna delavka in profesorica psihologije na Gimnaziji Celje - Center ter kot mati desetletne deklice, ki se pri vzgoji zanaša tudi na izkušnje iz svojega odraščanja. Več

Marko Slavič, direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi: Sistem se sesuva pred našimi očmi

Stanja v slovenskem sistemu oskrbe starejših žal ne moremo opisati drugače kakor kolaps. V tem trenutku ni v vseh domovih za ostarele, ki delujejo v javni mreži, niti enega prostega mesta, čakalne dobe so ponekod dolge tudi po nekaj let. Zgarane medicinske sestre, negovalke in delovni terapevti v iskanju večjih plač in manjših obremenitev uhajajo čez mejo, tisti, ki ostajajo, so vse bolj izgoreli in otopeli. Država pa težave javne mreže zavodov za oskrbo starejših »rešuje« s pospešeno privatizacijo in podeljevanjem koncesij, kar Marka Slaviča, direktorja mariborskega Doma Danice Vogrinec, še posebej moti. Slovenski javni domovi za ostarele namreč znajo delati dobro – dokaz je nagrada za najboljši dom v Evropi, ki jo je Slavičevi ustanovi lani podelilo Evropsko združenje za oskrbo starostnikov. Toda v sedanjih razmerah ti zavodi ne morejo konkurirati zasebnemu kapitalu, ki ga eden ključnih podsistemov naše družbe še kako mika, opozarja Marko Slavič, ki dom nadvse uspešno vodi že šestnajst let. Tale pogovor je nekako tudi njegov klic na pomoč, namenjen odločevalcem. Več

Oleg Kulik, umetnik: Zaradi poraza človeške družbe sem postal pes

Oleg Kulik, »ruski pes, princ med ljudmi, človek med psi«, se je leta 1961 rodil v Kijevu, živi in ustvarja pa v Moskvi. Je eden najpomembnejših vzhodnoevropskih umetnikov našega časa. V mednarodnem umetniškem svetu prah dviguje že od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja: najprej je nase opozoril s kuratorskim delom, ko se je lotil radikalnega in sila nekonvencionalnega predstavljanja avantgardne umetnosti, ki ga je marsikdo sprejel z dvignjenimi obrvmi. Pripravil je denimo prireditev, na kateri so se v kletki, postavljeni sredi moskovske galerije Regina, okoli performerjev sprehajali gepardi, spektakel pa se je končal z zakolom prašiča, katerega meso so nato postregli gostom. Več

Marjan Tomšič, pisatelj

Ni naključje, da je pisatelj Marjan Tomšič (1939) v Šavrinkah – ponatis romana, tokrat z avtentičnimi zapisi istrskega narečja in avtorjevo spremno besedo, je nedavno, ob pisateljevi osemdesetletnici, izšel pri Založbi Beletrina – prvi opisal barviti svet Šavrinije, istrskega zaledja. Za opis tega sveta, v sebi zaokroženega, samozadostnega in dolga stoletja odmaknjenega, je bil očitno potreben pogled »forešta«, tujca, a takšnega, ki zna prisluhniti tudi arhaičnim, »čarobnim« sestavinam tega okolja. To vse velja za Tomšiča, po rojstvu Štajerca iz Rač, ki je po selitvi v Istro pred več kot pol stoletja ustvaril bogat leposlovni opus – vanj sodijo Óštrigéca, Grenko morje, Kažuni, Južni veter, Bušca jaz, bužec on, če omenimo med desetinami njegovih del le najbolj znana –, s katerim je približal odmaknjeni, a zdaj že izginuli svet Istre širši javnosti, zlasti pa poudaril vlogo, ki jo imajo v njem ženske. Več

Friderik Klampfer, filozof: Žalostno dejstvo je, da je tipičen slovenski volivec politično nepismen

Zdi se, da je Slovenija sredi novega vala moralne panike. Po južni meji patruljirajo vaški stražarji, pod Pohorjem se zbira Štajerska varda, pred ljubljanskim Kliničnim centrom pa nasprotniki splava kličejo k svojemu bogu. Toda v resnici nismo prav nič posebnega in nobenega razloga ni za paniko, napetosti umirja Friderik Klampfer, izredni profesor filozofije na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Mariboru. Kot pronicljiv proučevalec človeka in skupnosti v knjigah in prispevkih redno obravnava filozofske vidike najobčutljivejših vprašanj, s katerimi se srečuje Slovenija, od evtanazije in abortusa do beguncev ter odnosa med delom in kapitalom. Več

Gabrijela Simetinger, seksologinja: Z odkritjem viagre je postala v postelji pomembnejša dobra predstava kot sam užitek 

Dr. Gabrijela Simetinger je zaposlena v splošni bolnišnici Novo mesto, kjer dela kot ginekologinja in porodničarka. En dan na teden pa namenja svoji seksološki ambulanti, kamor po nasvet in morebitno terapijo pridejo ženske s težavami v spolnosti. Največ dela ima s spreminjanjem zakoreninjenih prepričanj in družbenih dogm o spolnosti, ki ženske in njihove partnerje zaradi nezmožnosti doseganja vseh visokih pričakovanj pogosto spravljajo v stisko. Več

Robert Perišić, pisatelj

Roberta Perišića, hrvaškega pisca kratkih zgodb in romanov ter nekdanjega novinarja, v zvezde kuje celo Jonathan Franzen, eden najbolj branih ameriških pisateljev. »Robert Perišić je luč, ki sveti z inteligenco in ironijo in nam govori, da povojna Hrvaška ne le obstaja – ampak je pomembna,« beremo na platnicah angleškega prevoda Perišićevega prvega romana Naš človek na terenu (Our Man in Iraq), ki ga je angleško govoreče bralstvo sprejelo z odprtimi rokami – poleg Franznovega blurba je dobil tudi dobre ocene v New Yorkerju in Guardianu. »Verjetno zato, ker Američani, posebej tisti, ki so nasprotovali vojni v Iraku, ne bi mogli napisati romana iz te perspektive,« skromno pravi Perišić, ki je bil spomladi v Ljubljani na predstavitvi slovenskega prevoda svojega drugega romana Območje brez signala o zahojenem neimenovanem kraju nekje v Evropi, kamor posije žarek upanja – tudi ta roman bo konec letošnjega leta dočakal prevod v angleščino. Z avtorjem smo se med drugim pogovarjali o prihodnosti novinarstva, vpetosti ekonomije v intimo, boju proti sistemu in smiselnosti optimizma v današnjem času. Več

Margarethe von Trotta: Po padcu Berlinskega zidu smo priborjeno svobodo spremenili v zabavo. Napaka.

Margarethe von Trotta (1942) velja za najboljšo nemško povojno filmsko režiserko, v svetu pa za vodilno feministično ustvarjalko. Poklicno pot je začela kot igralka v nekaterih zdaj že legendarnih nemških filmih tako imenovanega novega vala, nato pa se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi sama poskusila v režiji in pisanju scenarijev. Posnela je skoraj dvajset celovečernih filmov, za katere je prejela najpomembnejše filmske nagrade. Iz njenega opusa smo si v Sloveniji nazadnje ogledali film o filozofinji Hanni Arendt in njenem delu o Adolfu Eichmannu. Z Margarethe von Trotta smo se pogovarjali v Gorici, kjer so ji na Filmskem festivalu Sergia Amideija podelili nagrado za življenjsko delo. Prejela jo je, ker je s filmskim delom dokazala, »da si prizadeva za inovacije v vsebini in pri poglabljanju aktualnih tem, s še posebnim poudarkom na ženskih likih na podlagi analize njihovih globokih psihičnih vzgibov,« je zapisala žirija. Več

Andrej Bertoncelj, minister za finance: Vse analize kažejo, da je v Sloveniji delo preveč obremenjeno z davki

Andrej Bertoncelj (1957), ki je bil do imenovanja za ministra širši javnosti neznan, saj je menedžersko kariero gradil v Leku – bil je predsednik družbe Lek USA –, sodi v ožjo ekipo premiera Marjana Šarca. Na položaj je bil imenovan na priporočilo Vojmirja Urlepa, svetovalca v premierovem kabinetu. Poleg tega, da je dve desetletji delal v menedžmentu, se je zadnja leta preizkušal tudi kot profesor na primorski univerzi – doktoriral je iz prevzemov –, a njegova močna stran naj bi bila praksa, pravi. Prakso, tako je videti, res obvlada. Bertoncelj je minister, ki ve, kaj mora reči sogovorniku, da ga ne razburi. Če govorimo o Mladini, je to trditev, da je treba kapitalu pristriči peruti. Za finančnega ministra je takšna empatija sicer pohvalna, vendar to seveda še ne pomeni, da gredo tudi njegovi reformni predlogi v tej smeri. Več