Nika Kovač / »Če izgubimo javni medij, je to prvi korak do nove zmage Janeza Janše«

Pogovor z Niko Kovač je potekal natančno teden dni pred referendumsko nedeljo, v nekem ljubljanskem lokalu ob jutranji kavi. Nika Kovač je zelo zasedena, skupaj z Inštitutom in prostovoljci koordinira kampanjo, v kateri volivce prepričujejo, da je treba ubraniti javno RTV. Veliko je stvari, obiskovanje krajev, prepričevanje volivcev, tiskanje letakov, takšna kampanja se dela 20 ur na dan. Po svoje je paradoksalno, da vladni zakon brani civilna družba, koalicijske stranke v kampanji resno ne sodelujejo, a to je na neki način prav. Javno televizijo lahko obrani le javnost in ne politika. Vsak volilni rezultat je težko napovedati, še posebno referendumskega.

Martin Premk / »Delitve med tistimi, ki podpirajo partizane, in onimi, ki jih ne, koristijo politiki, ki rada govori o preteklosti, malo manj pa o prihodnosti«

Martin Premk je zgodovinar, nekaj časa je delal v Vojaškem muzeju Slovenske vojske v Pivki, a je zaradi mobinga nadrejenih častnikov to delovno mesto zapustil. Doktoriral je pri dr. Božu Repetu na temo poljanske vstaje in boja proti okupatorju v Sloveniji leta 1941. Nekateri mu očitajo, da je partizanski zgodovinar, te označbe se ne brani, trdi, da vseskozi dela strokovno, čas druge svetovne vojne pa je zanj čas nastanka slovenske države. Zdaj je poslanec Svobode, v politiko je zašel po naključju, pravzaprav zaradi vlade Janeza Janše. V parlamentu je med drugim član odbora za kulturo, ki je prejšnji teden obravnaval vprašanje muzeja osamosvojitve. Glede tega muzeja je zelo oster, kar so si zamislili, pravi, ni zgodovina, pač pa propaganda. A ima še eno posebnost, v prejšnji službi so ga sodelavci klicali »Oklepnik«, v mladih letih se je namreč izučil za tankista, v Pivki pa je včasih vozil tudi kakšen star tank. To še vedno počne in prostovoljno pomaga pri vzdrževanju voznih tankov in drugih vozil v Pivki.

Dragan Petrovec / »Sovraštvo je močno, če ne najmočnejše povezovalno čustvo«

Zdi se, da stvari uhajajo izpod nadzora. Neznanci na ulicah napadajo politične aktiviste in aktivistke, zmerjajo jih, jih porivajo. Enako delajo s poslanci in poslankami. Pišejo jim grozilna pisma, na družbenih omrežjih grozijo njim in njihovim otrokom, grožnje prejemajo tudi druge znane osebnosti, denimo novinarji in novinarke. Kakšni so pravi razlogi za razrast sovraštva, kdo ga spodbuja, kako ga ustaviti?

Margaret Atwood / »Verjemite, na svetu je bilo že slabše«

Vhodna veža hotela Dorint v Berlinu. Margaret Atwood, 82, stopa skozi prostor, velik kot teniško igrišče, ne da bi jo kdo prepoznal. Njeno starost izdajajo le previdni koraki. Komaj je drobna gospa sedla v naslanjač, so njene žive modrozelene oči že pozorno in budno opazovale okolico in sogovornika. Atwoodova sodi med najbolj priljubljene pisateljice na svetu. Kanadčanka neutrudno piše romane, eseje in pesmi – njena zadnja zbirka Dearly je izšla leta 2020. Zaslovela je predvsem z distopičnimi romani, kot je Deklina zgodba – v njej pripoveduje o diktaturi, v kateri so ženske ponižali v stroje za rojevanje. Roman je bil predloga za serijo, ki je osvojila milijone gledalcev po vsem svetu.

Saša Nabergoj / »Sodobna umetnost je kot ogledalo ali kladivo družbe«

Umetnostna zgodovinarka in kulturna menedžerka Saša Nabergoj ima za seboj uspešno kariero. Preden je postala direktorica Loškega muzeja v Škofji Loki, je dve desetletji (1995–2015) delovala kot vodja kulturnih projektov, kustosinja, kritičarka, publicistka, urednica, organizatorka in predavateljica v neodvisni sferi sodobnih umetnosti. A ne le doma – od samega začetka je bila vpeta v mednarodni svet sodobne umetnosti, razstave je pripravljala denimo v Izmirju, Tirani in Stockholmu. Petnajst let (2000–2015) je bila pomočnica direktorice SCCA-Ljubljana, Zavoda za sodobno umetnost. Poleg tega je pri tej nevladni organizaciji kar 18 let vodila Svet umetnosti, šolo za kustose in kritike sodobnih umetnosti, kar pomeni, da je delala z najobetavnejšimi mladimi ljudmi, ki sta jih zanimala umetnostna kritika in kuriranje razstav. Danes so dejavni v domala vseh umetnostnih institucijah, v nevladnih organizacijah, številni tudi v mednarodnem prostoru.

Milan Kučan / »Neudeležba na volitvah in referendumih neizogibno pomeni legitimiranje avtokracije«

Od nekdaj poudarja, da je bil neprostovoljno potisnjen v vlogo antipoda Janezu Janši. Ta brez simbola Milana Kučana ne zmore osmisliti ne svoje osebnosti in ne politike; vsaka zarota pač potrebuje resnico, da jo lahko zanika, vsaka senca pa človeka, od stopal katerega se povleče. Leta in leta se je s svojo umirjeno retoriko in izbranim, diskretnim obnašanjem poskušal držati zunaj vsiljenih delitev, zdaj pa se zdi, da je Milan Kučan, pretresen z nedavno dveletno kolektivno izkušnjo avtokracije, dokončno sprejel vlogo poosebljenega nasprotja skrajne desnice – vlogo simbola strpnosti, spoštljivosti in solidarnosti, v kateri je kot udeleženec petkovih protestov odkrito legitimiral boj za demokracijo. Ta boj še zdaleč ni končan, z drugim krogom predsedniških volitev, z lokalnimi volitvami in tremi referendumi pred nami se spet razplamteva. In tako se je nekdanji politik, ki je z Janezom Drnovškom postavil arhetip slovenskega državnika, človek, ki ga je Wall Street Journal leta 1988 oklical za »najbolj naprednega med vsemi komunisti«, danes pa je najbolj socialen med zagovorniki napredka, pri 81 letih znova postavil v bran slovenski demokraciji. Kot del takšne drže vidi tudi kandidaturo pravnice Nataše Pirc Musar na predsedniških volitvah. Zato jo je tudi podprl – četudi ni njegova skrivna nečakinja.

»S snemanjem hidžaba iranske ženske osvobajajo celotno družbo«

Nemiri, ki so izbruhnili v Iranu, potem ko je sredi septembra tako imenovana moralna policija do smrti pretepla 22-letno Mašo Amini zaradi domnevnega kršenja pravil glede strogo zapovedane muslimanske ženske noše, so bliskovito prerasli v splošni upor proti islamski oblasti. Zahodni osrednji mediji se osredotočajo predvsem na prizore žensk, ki snemajo hidžab (naglavno pokrivalo, op. a.) in ga mečejo v ogenj, a ti plameni osvetljujejo še marsikaj drugega. Ta ljudska vstaja v Iranu, že tretja večja v zadnjih 13 letih, presega zahteve po večjem obsegu osebnih svoboščin; je upor proti islamski oblasti, pa tudi proti rentnemu kapitalizmu, ki ga ta uveljavlja, in proti strahotnim družbenoekonomskim razlikam, ki so njegova najočitnejša posledica. Moramo upoštevati, da tretjina Irancev živi pod pragom absolutne revščine, opozarja iranski filozof Arsalan Reihanzadeh, ki na Podiplomski šoli ZRC SAZU v Ljubljani pripravlja doktorat na temo Transformacije moderne misli – filozofije, psihoanalize in kulture.

Klemen Boštjančič / »V zadnjih dveh letih se je marsikaj uzakonjalo pod krinko boja s koronakrizo«

Ko so vsi opozarjali na nujo, da v kriznih razmerah finančni minister postane makroekonomist, se je premier Robert Golob odločil, da bo za finančnega ministra postavil Klemna Boštjančiča, menedžerja in poslovneža, brez izkušenj v javnih financah. Boštjančič je letnik 1972, na ljubljanski Ekonomski fakulteti je diplomiral leta 1996 pri profesorju za področje poslovne ekonomije Marku Jakliču z nalogo »Regulacija konkurence trga bencinskih servisov v Sloveniji«. Sredi leta 2010 je Dnevnik objavil: »Še pred nekaj meseci je bil Klemen Boštjančič širši javnosti neznan gospodarstvenik. V poslovno orbito ga je katapultiralo predsedovanje nadzornemu svetu Vegrada.« V času, ko je vodil ta »najbolj razvpiti nadzorni svet v državi«, se je razkrilo dejansko stanje paradnega gradbinca, ki je hitro, že jeseni 2010, končal v stečaju. V poslovnem svetu je Boštjančič nato krožil do prevzema ministrske funkcije junija letos. Večinoma se je ukvarjal s podjetji v težavah, s finančnim in poslovnim prestrukturiranjem. Med njegove vodstvene in nadzorne funkcije spadajo članstva v nadzornih svetih Vegrada, Intereurope, Merkurja trgovine, Save Turizma, od leta 2016 do ministrovanja je bil predsednik upravnega odbora večinsko državnega finančnega holdinga Save, ki upravlja strateške naložbe v turizmu. V letih 2011–2012 je vodil Adrio Airways. V njegovem času je država Adrio rešila s 50-milijonsko dokapitalizacijo, a kot končni cilj napovedala njeno prodajo. Leta 2016 je bila Adria prodana nemškemu skladu, oktobra 2019 je šla v stečaj. Boštjančič pravi, da je bolj navajen pravil poslovnega sveta, kjer – v nasprotju s politiko – ljudje ne govorijo v tri dni le zaradi nekega javnega vtisa in ne »vladajo« prek Twitterja. Zelo je naklonjen Robertu Golobu, zaupa mu, pravi, da imamo srečo, ker je ravno on premier.

»Informativni program je od lani novembra zapustilo že okoli 50 zaposlenih«

TV Slovenija je šla v zadnjih petnajstih letih skozi več turbulentnih obdobij, v katerih so vladajoči poskušali njene novinarje politično razdeliti, a tako hudo, kot je sedaj, opisuje Helena Milinković, ni bilo še nikoli. Helena Milinković ima za seboj že dolgo novinarsko kariero. Zaposlena je v zunanjepolitičnem uredništvu, bila je tudi voditeljica in urednica Globusa, ene od oddaj, ki jih je novo RTV vodstvo novembra lani ukinilo. Ker protesti novinarjev in strokovne javnosti niso bili učinkoviti, so se novinarji tedaj tudi sindikalno aktivirali. Milinkovićeva je od tedaj predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov RTVS in Sindikata novinarjev TVS.

»S tistimi, ki bi delovali zunaj ustavnih okvirov, ne bi sodeloval«

Preden je šel Milan Brglez v politiko, je bil profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, proučeval in poučeval je mednarodne odnose ter bil tudi kritik ameriške prevlade, v svetu in tudi v Natu. Nato je odšel v politiko, se zaradi vprašanja človekovih pravic sprl z Mirom Cerarjem, prestopil v SD, zdaj pa kandidira za predsednika države. Brglez je v svojih izjavah zadržan, profesorski, včasih dolgočasen, tehten in skratka popolnoma drugačen od »instagram politike«, ki je zadnjih deset let predsedovala Sloveniji. Kakšen bi bil Brglez kot predsednik, je težko napovedati, kot predsednik državnega zbora pa se je striktno držal ustavnih zavez. A da bi Brglez uspel, mora najprej premagati Natašo Pirc Musar in se potem v drugem krogu najverjetneje spopasti z Anžetom Logarjem. Nataša Pirc Musar je pravnica, Milan Brglez je politik in profesor mednarodnega prava, Nataša Pirc Musar igra bovling, Milana Brgleza pa bolj zanima šah.

»Obtoževanje je napačna pot«

Zgodba z zamenjavo pacientov v bolnišnici Celje se je odvila po že neštetokrat videnem vzorcu: prizadeti bolniki, ogorčeni svojci, ogorčena javnost, ogorčen minister, ki terja glave odgovornih. Zdravnik Andrej Robida, upokojeni otroški kardiolog in strokovnjak za varnost v zdravstvu, ta vzorec imenuje kultura strahu, edina posledica je, da zastrašeno zdravstveno osebje še skrbneje prikriva svoje spodrsljaje.

»Ob najhujših zdrsih demokracije nikoli nisem bila tiho«

Nataša Pirc Musar je pravnica, ki je kariero začela kot novinarka na RTV in potem na POP TV. Kot dolgoletna informacijska pooblaščenka je postala priljubljena zaradi svojih odločnih javnih nastopov. Sedaj je favoritinja za predsednico države. A razmeroma visoka prednost pred ostalimi ji v zadnjih tednih kopni. Med kampanjo javnosti seveda ni ušlo dejstvo, da spada Nataša Pirc Musar z možem med premožnejši sloj prebivalcev, ki je obogatel v času privatizacije. Njena morebitna zmaga je zato vse bolj odvisna od soočenj in njenih odgovorov na očitke. Je pa tudi res, da se je Nataša Pirc Musar v tekmo odpravila med prvimi, samostojno, brez podpore katere od političnih strank, in da je med vsemi kandidati javnosti najbolj poznana.

»Ne, jaz nisem radikalen, radikalna je realnost kapitalizma, ki jo živimo«

Miha Kordiš (letnik 1989) je na filozofski fakulteti diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti. Kot študent je bil aktivist, sodeloval je pri zasedbi fakultete, spal je pred borzo, od leta 2014 pa je poslanec Levice v državnem zboru. Kordiš je glasen poslanec, vztraja pri svojih stališčih, brez težav govori o dobrobitih socializma in komunizma. A ne na nostalgičen način, je eden od redkih politikov, ki vseskozi sistemsko in marljivo razgrajuje prepričanje, da je kapitalistični sistem, ki ga poznamo danes, edina alternativa. Nekje daleč v prihodnosti bi Kordiš najraje živel v demokratičnem socializmu. Če bo Kordiš izvoljen, bo najmlajši predsednik republike, kar jih je doslej imela Slovenija.

»Čas je, da se uvedejo jasna pravila«

Da bi lahko razumeli, kakšne so dejanske razmere v zdravstvu, ali so zdravniki res preobremenjeni in podplačani, kakšni so temeljni vzroki za pešanje javnega zdravstva, moramo pogledati v jedro sistema – v javni zdravstveni dom. Sašo Rebolj je družinski zdravnik in direktor Zdravstvenega doma Kamnik.

»Zadnji podatki kažejo, da smo v EU od ruskega plina odvisni le še v približno desetih odstotkih«

Marjan Eberlinc, vodja uprave Plinovodov, državnega podjetja, ki upravlja slovensko plinsko infrastrukturo, je bil v zadnjem obdobju eden glasnejših promotorjev rabe zemeljskega plina. Strojnik po izobrazbi je leta 1976 poklicno pot začel v inženirski družbi Rudis. Leta 2000 je nato postal tehnični direktor družbe Geoplin, pet let za tem, ko smo v Sloveniji plinsko infrastrukturo osamosvojili od distribucije, pa je prevzel vodenje Plinovodov. Eden njegovih največjih projektov na tem delovnem mestu je bil načrt gradnje Južnega toka, ruskega plinovoda, po katerem bi plin v Slovenijo pritekal prek Bolgarije, Srbije in Madžarske. V tistem času je tesno sodeloval z ruskim Gazpromom.

Anže Logar: »Jaz lahko sodelujem z vsakim«

Anže Logar je kandidat volivcev in volivk za predsednika Republike Slovenije. Je tudi kandidat, ki ga politično in organizacijsko podpira stranka SDS. Kar je pričakovano, Logar je bil minister za zunanje zadeve v zadnji vladi Janeza Janše, zdaj je poslanec te stranke. Je eden od njenih manj radikalnih poslancev, ne žali in izbira besede, a njegova radikalnost se skriva drugje. Vseskozi se namenoma izogiba kakršnikoli kritiki političnih potez Janeza Janše in stranke SDS. O tem se ne izreka. Želi voditi z zgledom. Čeprav želi postati predsednik vseh državljanov, je še vedno predsednik sveta stranke SDS.

»Naše veleposlaništvo v Moskvi mi je obrnilo hrbet«

Rina Pleteršek, ki se je leta 1996 rodila v Celju, je v gimnazijskih letih obiskovala gledališko šolo pod vodstvom Vanje Slapar in Viktorja Ljubutina. Ta jo je navdušil za nadaljevanje dramskega izobraževanja v Rusiji. Od leta 2018 do 2022 je živela v Jekaterinburgu in tam obiskovala igralsko akademijo Jekaterinburški državni gledališki inštitut. V Rusiji je zadnje leto doživljala preživitveno krizo zaradi posledic sankcij, ena od profesoric jo je označila za državno sovražnico, nazadnje pa jo je slovensko veleposlaništvo v Moskvi pustilo na cedilu. Kljub temu ji je uspelo končati akademijo, bila je med najboljšimi študenti. Pripoveduje o življenju v Rusiji.

»Ta kriza ponovno razkriva šibke točke v naši verigi preskrbe s hrano«

Irena Šinko, oseminpetdesetletna pravnica in inženirka zootehnike, je vodenje kmetijskega ministrstva prevzela v zahtevnih časih. Potem ko smo med finančno krizo razgradili velike organizacije v tem sektorju, predelovalno industrijo in trgovino, so sedaj prišle poleg vojne v Ukrajini vse bolj očitno na dan še posledice podnebnih sprememb. Ministrica, ki smo jo po letu 2010 poznali predvsem kot odprto in nemalokrat tudi odločno vodjo sklada kmetijskih zemljišč, ki je večji del svojega življenja v rodnem Prekmurju spremljala počasno propadanje kmetijskih organizacij, je v vlado stopila s prepričanjem, da je mogoče trende obrniti.

»V družbi smo začeli o nekaterih stvareh, o katerih smo prej molčali, govoriti na glas«

Dr. Jasna Podreka je sociologinja, docentka na ljubljanski Filozofski fakulteti in prostovoljka Društva SOS telefon. V doktorski disertaciji je obravnavala nasilje nad ženskami in intimnopartnerske umore žensk v Sloveniji, na podlagi disertacije pa je leta 2017 objavila znanstveno monografijo Bila si tisto, kar je molčalo. Istega leta je v Ameriki izbruhnila afera Weinstein in sledilo je množično gibanje #metoo. Kot poudarja dr. Podreka, smo odtlej na področju spolnega nasilja in spolne nedotakljivosti prehodili dolgo pot – vendar je tudi pot pred nami še precej dolga.

»Nihče ne nasprotuje napredku, treba pa je poskrbeti za tiste, ki mu ne morejo slediti«

V domnevno svinčenih časih socializma so generacije baby boomerjev zanosno prepevale »Lepo je v naši domovini biti mlad ...«; v neoliberalnem raju danes kot potrošniki marginalizirani, kot državljani pa celo kratko malo odpisani, povečini nezadovoljno brundajo »Težko je v naši domovini biti star«.

»Lažje je biti poslanka kot pa res dobro delati v nevladni organizaciji«

Tereza Novak je novinka v politiki, saj je doslej dolga leta vodila eno izmed večjih nevladnih organizacij, Slovensko filantropijo. Zdaj sedi v pisarni z razgledom na Trg republike, kjer je še lani ob tem času pogosto stala tudi sama in izrekala protivladna gesla. Po nekaj mesecih je še vedno polna zanosa, ugotavlja pa, da stvari v državnih organih tečejo zelo počasi, in tudi, da je za najvišje izvoljene predstavnike ljudstva res dobro poskrbljeno in imajo vse možnosti, da delo opravljajo dobro, če si to želijo.

»Ignoriranje novih medijev pomeni, da različnim nestrpnežem že vnaprej odstopamo prostor«

Peter Stanković, kulturolog in profesor na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, je zadnje leto v naši medijski krajini (nehote) dvignil precej prahu, saj se je po izidu njegove monografije Simbolni imaginarij slovenske narodnozabavne glasbe iz konservativnih medijev (in celo od nekaterih politikov, denimo Janeza Janše) nanj usul plaz zgražanja, ki je izhajal predvsem iz politično motiviranega izkrivljanja njegovih dognanj. Ker smo se v medijih zaradi tega posvečali predvsem tej študiji in glasnim odzivom nanjo, mu je bila napoved, da se intervju tokrat ne bo osredotočal na narodnozabavno glasbo, v veliko veselje, skorajda v olajšanje. Peter Stanković je namreč raziskovalec, ki se v poglobljenih študijah ukvarja z izjemno širokim naborom kulturnih pojavov: med drugim je eden naših največjih strokovnjakov za film in zgodovino slovenskega filma, veliko se posveča popularni glasbi, identitetnim politikam, oblačilni kulturi, mladinskim subkulturam in življenjskemu slogu, stripom, družabnim omrežjem, medkulturnim izmenjavam v kulinariki in še marsičemu. Je tudi strasten popotnik, ki potuje predvsem tja, kamor turisti navadno ne zahajajo. Ukvarja se z ulično fotografijo pa z jogo in je sladokusec, ki kuha predvsem eksotične jedi. Zanj lahko rečemo, da je velik ljubitelj umetnosti v najširšem pomenu besede. Navsezadnje pa je tudi odličen profesor in mentor, kar je zanesljiv podatek, saj ste ga dobili iz prve roke.

»Raje sem bil na barikadah kot v ozadju«

Dokler je bil ljubljanski škof, so njegove pridige in govori polnili medije, nato je prišlo obdobje, ko je kot prefekt in kardinal stopil v vrh Vatikana, zdaj pa je napisal knjigo spominov, tudi takih, ki so mu jih odsvetovali.

»Nacionalni preiskovalni urad ni več avtonomen in samostojen«

Nekdanji direktor Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) Darko Muženič, ki mu je pred sodišči uspelo dokazati, da ga je vlada Janeza Janše nezakonito odstavila, se je pred dnevi kot vršilec dolžnosti vrnil na položaj. Vmes je bil, kot številni drugi policijski funkcionarji, kazensko premeščen v policijski izobraževalni center v Tacnu, ki ga sicer opisuje s skorajda romantičnimi besedami. Tudi nekdanji direktor urada za preprečevanje pranja denarja, ki ga politična desnica iz leta v leto povezuje z vedno novimi aferami, pravi, da mirno spi. Vse to sprejema kot sestavni del najbolj izpostavljenih funkcij v sistemu preiskovanja kaznivih dejanj.

»Kazati s prstom samo na posameznika je neumnost. A naj vseeno vsak sam, zlasti ker smo bogati del sveta, naredi, kar lahko.«

Dr . Žiga Malek (letnik 1987) že sedem let živi in dela na Inštitutu za okoljske študije na Vrije Universiteit v Amsterdamu. Ukvarja se s ključnim vprašanjem prihodnosti, s kompleksnim modeliranjem prihodnje rabe tal, ki ponuja odgovor, kje in kaj gojiti, da bomo (pre)živeli. Diplomiral je leta 2010 na ljubljanski Biotehniški fakulteti, Oddelku za krajinsko arhitekturo, z delom Razvoj alpske krajine na primeru Zgornjesavske doline, doktoriral pa na Dunaju z disertacijo o modeliranju sprememb zemljišč v italijanskih Alpah in romunskih Karpatih.

»Vsekakor si ne moremo privoščiti, da bi mirno gledali krepitev nazadnjaštva«

Ko je na proslavi ob dnevu državnosti Urška Klakočar Zupančič razširila roke in se zavrtela pred ljudmi, se je ob tem zvrtelo marsikomu, ki ni vajen takšnega vedenja. Predsednica državnega zbora je po vsem sodeč še ena znanilka neke nove dobe, ki bo prej ali slej počistila z okostenelimi predstavami o politiki in vlogi ženske – misel, ki je za marsikoga strašljiva. A kot pojasnjuje sociologinja Aleksandra Kanjuo Mrčela z ljubljanske Fakultete za družbene vede, napredka ni mogoče ustaviti, vrnitev v svinčene čase patriarhata pa je dejansko nemogoča, najsi se konservativci po vsem svetu še tako naprezajo. To je bilo tudi ključno sporočilo prestižne Evropske konference o spolu in politiki, ki sta jo v Ljubljani pod okriljem Univerze organizirali FDV in Filozofska fakulteta v sodelovanju z Evropskim konzorcijem za politične raziskave (ECPR). Če je več kot 400 njenih udeleženk in udeležencev na začetku dogodka še vilo roke ob novicah o prepovedi splava v ZDA, jih je že dva dni kasneje razveselila novica o odpravi diskriminacije istospolnih parov v Sloveniji.

»Bolje je biti previden kot upati, da ne bo tako hudo«

Strokovnjak za infekcijske bolezni dr. Andrej Trampuž zadnja leta vodi infekcijski oddelek v največji in najprestižnejši evropski bolnišnici Charité v Berlinu. Z njim smo se pogovarjali o tem, kaj nas čaka jeseni.

»Odločba ustavnega sodišča je hvalospev ljubezni«

Rado Fele in Janez Capuder sta skupaj že 20 let. Želela sta se poročiti, želela sta skleniti zakonsko zvezo, a so ju na upravni enoti zavrnili. Zato sta vložila ustavno pritožbo in na koncu uspela. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je bila dosedanja zakonska ureditev diskriminatorna glede na določila ustave. Fele v intervjuju podrobno razlaga pravno pot in ovire, na katere sta naletela s partnerjem. Pravi, da jima je šlo vseskozi za enakopravnost in da se je vredno boriti za človekove pravice. Rado Fele je po izobrazbi pravnik, vodi vladno službo za zakonodajo in napoveduje, da se bo izločil iz vseh postopkov, ki bodo povezani s spremembami zakonov, kot jih je zapovedalo ustavno sodišče.

»Je policija lahko vodena kako drugače kot politično, če jo vodi politik?«

Novi prvi mož policije spada v vedno številnejšo skupino ljudi, ki jih je poskušal onemogočiti Janez Janša, pa so se potem vrnili še močnejši. A zdi se, da bi se mag. Boštjan Lindav prej ali slej zavihtel na čelo policije, tudi če ga prejšnje vodstvo, ki ga je imenoval notranji minister Aleš Hojs, ne bi za dve leti poslalo za kazen med policiste v Tacnu. Gre za kariernega policista, ki je v tri in pol desetletja trajajoči karieri prehodil pot od kadeta do direktorja kriminalistične policije in zdaj generalnega direktorja policije. Represivni državni organ prevzema v težkih časih, saj je ta v zadnjih dveh letih izgubil zaupanje javnosti, ta je na zgodovinsko najnižji ravni. Poleg tega je policija bolj prestreljena s političnimi, strankarskimi kadri kot kadarkoli doslej.

»Ključni krivec za trenutno stanje je obdavčitev; ob visoki obdavčitvi plač obdavčitve nepremičnine praktično ni.«

Črtomir Remec, rojen leta 1961, je magister gradbeništva. Vodenje republiškega Stanovanjskega sklada je prevzel pred natanko sedmimi leti, julija 2015. Poleti 2019 je nastopil drugi mandat, ki se izteče prihodnje leto.