Drago Ivanuša / »Država brez kulture je zgolj kapitalistična institucija«

Drago Ivanuša (rojen leta 1969) je eden izmed naših vrhunskih skladateljev, pianistov in harmonikarjev in hkrati eden najdejavnejših. Od samega začetka, ko je, kot je nekoč v Delu zapisala Vesna Milek, v gledališče priletel kot »nekakšen mladi Franz Liszt, karizmatičen, divji, z nerazložljivo iskro norosti, erosa in melanholije prekmurskih ravnic«, ustvarja glasbo za predstave. Danes je njegov opus osupljiv, poleg glasbe za 150 gledaliških predstav je ustvaril še glasbo za več deset filmov in nešteto drugih izjemno raznolikih glasbenih projektov. Med temi so tudi klavirski solo La Bête Humaine, ki ga lahko razlagamo kot odziv na aktualne napetosti v družbi, unikatni glasbeno-pesniški tandem z Anjo Zag Golob in zasedba Magnetik, v kateri delujejo samosvoji glasbeniki. Za te tri projekte – obenem pa še za gledališko glasbo za trilogijo Cement in predstavo Ali: Strah ti pojé dušo, vse je režiral Sebastijan Horvat – bo te dni prejel najvišje državno priznanje za umetniško ustvarjanje, nagrado Prešernovega sklada.

»Putin je brez dvoma zmožen uporabiti jedrsko orožje«

Angela Stent se je rodila leta 1947 in je med najboljšimi ameriškimi poznavalkami in poznavalci Rusije. Delala je v uradu za politično načrtovanje na ameriškem zunanjem ministrstvu, v času predsedovanja Georgea W. Busha pa je postala članica državnega obveščevalnega sveta, vmesnega člena med varnostnimi službami in politiki. Dolga leta je predavala na Univerzi v Georgetownu in je danes zaslužna profesorica na Brookingsovem inštitutu, washingtonskem miselnem trustu.

Tone Kregar / »Postajamo družba vse bolj fanatičnih in histeričnih vsevedov, prepričanih o svoji edini zveličavni resnici«

Tone Kregar je človek, ki mu ni mar za ideološke in politične delitve, temveč predvsem za delitev med dobrim in zlim. Kot doktor zgodovine, sociolog in večkrat nagrajeni muzealec se posveča kolektivni dimenziji našega bivanja in predstavlja resnico, ki jo je mogoče razumeti; kot prvo grlo skupine Mi2 pa z umetnikom lastnim žarom še vedno koplje po komediji človeškega tkiva in tipa – za smislom, ki bi ga bilo mogoče izpeti. Kregar je človek širokih obzorij in številnih identitet, v njem uspešno sobivata mali človek z obrobja in uglajeni meščan, »fakin« izpod Donačke gore in direktor Muzeja novejše zgodovine Celje. »To svojo dvojnost sem vedno doživljal kot prednost, nikoli kot kompleks,« pravi.

Sandrine Dixson-Declève / »Naj čakamo, dokler ne bodo le ruševine?«

Najbrž optimistično realističen ali realistično optimističen. Tako je že od nekdaj, čeprav nas pogosto narobe razumejo. Vedno smo verjeli, da se je človeštvo zmožno rešiti iz godlje, ki si jo je samo nakopalo, in to mislim še danes.

Mitja Sardoč / »Neenakost se povečuje, šole pa so vedno manj vzgojne in vedno bolj tekmovalne institucije«

Mitja Sardoč je višji znanstveni sodelavec na Pedagoškem inštitutu, v tisti znanstveni ustanovi, katere vodstvo je politika v času prejšnje vlade želela zamenjati, a ji ni uspelo. Pred desetimi leti je na smeri filozofija vzgoje doktoriral na Institute of Education (University of London) v Veliki Britaniji. Je avtor znanstvenih člankov in urednik znanstvenih revij. Med drugim je sourejal posebni številki družboslovne revije Šolsko polje, ki sta obravnavali nasilje v šoli in družbi. Zato je danes, ko prebiramo svareče naslove o nasilju v šoli, ko varuhi morale govorijo o popustljivih starših in ko apologeti kaznovanja pridigajo, da brez nasilja ni ustrezne vzgoje, pravi sogovornik o vprašanjih nasilja v šoli. Je tega res več kot nekoč? Je bolj neposredno? Kakšni so vzroki zanj? In predvsem, ali ni nasilje v šolah posledica nekega drugega nasilja, ki obstaja zunaj šolskega sistema.

Mirt Komel / »Vrnili smo se v prihodnost krasnega novega brezstičnega sveta«

Ko dr. Mirt Komel – na Fakulteti za družbe ne vede v Ljubljani (FDV) predstojnik Oddelka za kulturologijo in hišni filozof, ki se ukvarja s teoretsko psihoanalizo in heglo-marksizmom – ne predava o moderni filozofiji in sodobni književnosti, vselej raziskuje, prevaja, urednikuje, z nepotešljivo lakoto požira knjige, obrača videoigre, (že dvestotič) gleda Twin Peaks in predvsem piše. Naj gre za esejistiko, angažirano literaturo, detektivke in potopise, znanstvene članke in monografije – malokateri žanr uide Komelovim hitrim prstom, izpod katerih je nedavno prišel tudi nekoliko eksperimentalen roman Akiles, s katerim je avtor iz kriminalk zaplaval nazaj v (post)modernistične vode.

Bojana Bajželj / »Planet z desetimi milijardami ljudi, ki jedo kot vrhunski plenilci, ne more zdržati«

Dr. Bojana Bajželj (1983) je po študiju krajinske arhitekture krajši čas delala v Ljubljanskem urbanističnem zavodu, nato pa odšla v tujino. V Veliki Britaniji je magistrirala iz okoljskih znanosti in kasneje v okviru doktorata na Cambridgeu izvedla odmevno raziskavo, v kateri je proučevala scenarije oskrbe s hrano, če bi na Zemlji živelo deset milijard ljudi. Ena ključnih ugotovitev raziskave je bila, da je vpliv proizvodnje hrane na podnebne spremembe močno podcenjen in neukrepanje ogroža podnebne cilje ter da je eden od neizogibnih ukrepov (tudi) sprememba prehranskih navad.

Vlasta Jalušič / »Skrbi me, da bodo prehitro popustili. Politika ni nekaj, kamor se lahko odpraviš za dve leti, potem pa odstopiš.«

Vlasta Jalušič je ena od ustanoviteljic Mirovnega inštituta, kjer je že dolgo zaposlena kot raziskovalka. Doktorirala je iz politične teorije na Dunaju, je tudi redna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Predavala je na številnih univerzah, od Dunaja do Budimpešte, od Sarajeva do Princetona. Bila je ena od prvih novih feministk v Sloveniji v osemdesetih letih prejšnjega stoletja in borka za pravice manjšin. Ukvarjala se je z vzroki za dezintegracijo Jugoslavije in vojno, z vprašanji nasilja, rasizma, propagande in laganja … Rdeča nit, ki jo vodi skozi to pot, je želja, da bi se ljudje vrnili k politiki kot dejavnosti, ki poteka v skupnosti, v kateri ljudje sodelujejo in rešujejo konkretne probleme ter uspešne prakse kot tradicijo vgrajujejo v institucije. Je torej prava sogovornica za vprašanje, kako naprej po janšizmu.

Saša Babič / »Kletvice kažejo na dvojno moralo družbe: ne smemo jih izreči, ko pa o njih govorimo, se vsi zelo zabavamo«

Saša Babič je slovstvena folkloristka, ki na Inštitutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU preučuje folklorne obrazce, torej najkrajše folklorne forme, kot so pregovori, pozdravi, molitve, uganke in – verjetno najsočnejši predmet njenega raziskovanja – kletvice.

Marko Plahuta / »Twitter je pri nas eksplodiral z nastopom Janševe vlade«

Marko Plahuta je programer, raziskovalec in ljubiteljski podatkovni analitik slovenskega dela Twitterja. V službi analizira jezik, ki se pojavlja na družabnih omrežjih, in zaznava potencialne grožnje, ukvarja pa se tudi z vizualizacijo podatkov. Zase pravi, da je neodvisni aktivist, ki analizira tisto, kar se mu na Twitterju zdi zanimivo, in ker to v Sloveniji počne samo on, je pri delu lahko muhast. Ker na slovenskem delčku Twitterja prevladuje politična razprava, je večina njegovih analiz povezana s politiko in mediji, vztraja pa, da je zgolj podatkovni analitik, ne politični.

Tadej Bevk / »Počasno umeščanje obnovljivih virov energije ni posledica slabih zakonov, pač pa neizvajanja obstoječih rešitev in dejstva, da so to konfliktni objekti«

Dr. Tadej Bevk, rojen leta 1991, je raziskovalec na Katedri za krajinsko planiranje in oblikovanje na Biotehniški fakulteti. Leta 2020 je doktoriral z disertacijo Zaznava krajin, preoblikovanih s postavitvijo sončnih elektrarn. Gre za eno redkih domačih študij, povezanih z umeščanjem infrastrukture za rabo obnovljivih virov energije v prostor. A gre za družbeno vse pomembnejšo temo. Pridobivanje energije iz obnovljivih virov (OVE) je med glavnimi ukrepi proti podnebnemu zlomu in tudi v Sloveniji je cilj povečati delež obnovljivih virov energije v končni rabi energije, kar pomeni tudi neizogibno povečanje proizvodnih zmogljivosti.

Igor Štiks / »Verjetno se bodo tudi na levici pojavile skupine, za katere nasilje ne bo več tabu«

Igor Štiks piše romane in predava na različnih fakultetah po svetu, delal je v Franciji, na Škotskem, v ZDA, zdaj uči študente na beograjski Fakulteti za medije in komunikacijo, sodeluje pa tudi z ljubljansko Filozofsko fakulteto. Rodil se je leta 1977 v Sarajevu in je eden izmed najbolj znanih levih intelektualcev iz držav nekdanje Jugoslavije. Te dni je v Sloveniji izšla njegova knjiga W, bila naj bi napet politični triler, a v resnici opisuje dileme sedanje levice. Zakaj se boriti? Kje so meje nasilja? Kaj je sprejemljivo? Kako iz levičarskega idealista postati desničar? Kakšna so spoznanja iz preteklih bojev za enakost in svobodo? Veliko težkih vprašanj. Pred skoraj sto leti je Antonio Gramsci zapisal znano misel: »Ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti.« Imel je prav. Živimo v pošastnem svetu vojn, ekoloških katastrof, populističnih desničarjev, ki se spogledujejo s fašističnimi ideologijami, levica pa ne zmore ponuditi drugačne vizije prihodnosti. Kako torej naprej?

Danijel Bešič Loredan / »Čez leto dni bodo meje med javnim in zasebnim zdravstvom jasno zarisane«

Na pogovor z ministrom za zdravje Danijelom Bešičem Loredanom smo se pripravili ofenzivno: Zakaj ne želi omejiti popoldanskega dela zdravnikov, tako imenovanih dvoživk med zdravniki? Zakaj se upira ukinitvi dopolnilnega zavarovanja kljub koalicijski pogodbi? Zakaj ne želi jasneje ločiti javnega zdravstvenega sistema od zasebnega? A nas je minister presenetil. Dopolnilno zavarovanje bo reformirano v roku leta dni, pravi, prav tako tudi popoldansko delo zdravnikov: čez leto dni naj bi bila tudi ločnica med javnim in zasebnim jasneje zarisana. Podrobnosti o tem minister sicer še ne želi razkriti, a iz njegovih odgovorov smo lahko razbrali, da bodo zdravniški popoldanski sp-ji prepovedani in da bodo lahko zdravniki delali le tam, kjer so zaposleni. Kar recimo pomeni, da bodo morali tudi zasebniki za njih plačevati dopuste, pa delovno dobo … Vse to so sicer obljube, je pa sedaj znan datum, ko bomo lahko prvi sveženj obljub preverili: to je 31. marec 2023.

Nika Kovač / »Če izgubimo javni medij, je to prvi korak do nove zmage Janeza Janše«

Pogovor z Niko Kovač je potekal natančno teden dni pred referendumsko nedeljo, v nekem ljubljanskem lokalu ob jutranji kavi. Nika Kovač je zelo zasedena, skupaj z Inštitutom in prostovoljci koordinira kampanjo, v kateri volivce prepričujejo, da je treba ubraniti javno RTV. Veliko je stvari, obiskovanje krajev, prepričevanje volivcev, tiskanje letakov, takšna kampanja se dela 20 ur na dan. Po svoje je paradoksalno, da vladni zakon brani civilna družba, koalicijske stranke v kampanji resno ne sodelujejo, a to je na neki način prav. Javno televizijo lahko obrani le javnost in ne politika. Vsak volilni rezultat je težko napovedati, še posebno referendumskega.

Martin Premk / »Delitve med tistimi, ki podpirajo partizane, in onimi, ki jih ne, koristijo politiki, ki rada govori o preteklosti, malo manj pa o prihodnosti«

Martin Premk je zgodovinar, nekaj časa je delal v Vojaškem muzeju Slovenske vojske v Pivki, a je zaradi mobinga nadrejenih častnikov to delovno mesto zapustil. Doktoriral je pri dr. Božu Repetu na temo poljanske vstaje in boja proti okupatorju v Sloveniji leta 1941. Nekateri mu očitajo, da je partizanski zgodovinar, te označbe se ne brani, trdi, da vseskozi dela strokovno, čas druge svetovne vojne pa je zanj čas nastanka slovenske države. Zdaj je poslanec Svobode, v politiko je zašel po naključju, pravzaprav zaradi vlade Janeza Janše. V parlamentu je med drugim član odbora za kulturo, ki je prejšnji teden obravnaval vprašanje muzeja osamosvojitve. Glede tega muzeja je zelo oster, kar so si zamislili, pravi, ni zgodovina, pač pa propaganda. A ima še eno posebnost, v prejšnji službi so ga sodelavci klicali »Oklepnik«, v mladih letih se je namreč izučil za tankista, v Pivki pa je včasih vozil tudi kakšen star tank. To še vedno počne in prostovoljno pomaga pri vzdrževanju voznih tankov in drugih vozil v Pivki.

Dragan Petrovec / »Sovraštvo je močno, če ne najmočnejše povezovalno čustvo«

Zdi se, da stvari uhajajo izpod nadzora. Neznanci na ulicah napadajo politične aktiviste in aktivistke, zmerjajo jih, jih porivajo. Enako delajo s poslanci in poslankami. Pišejo jim grozilna pisma, na družbenih omrežjih grozijo njim in njihovim otrokom, grožnje prejemajo tudi druge znane osebnosti, denimo novinarji in novinarke. Kakšni so pravi razlogi za razrast sovraštva, kdo ga spodbuja, kako ga ustaviti?

Saša Nabergoj / »Sodobna umetnost je kot ogledalo ali kladivo družbe«

Umetnostna zgodovinarka in kulturna menedžerka Saša Nabergoj ima za seboj uspešno kariero. Preden je postala direktorica Loškega muzeja v Škofji Loki, je dve desetletji (1995–2015) delovala kot vodja kulturnih projektov, kustosinja, kritičarka, publicistka, urednica, organizatorka in predavateljica v neodvisni sferi sodobnih umetnosti. A ne le doma – od samega začetka je bila vpeta v mednarodni svet sodobne umetnosti, razstave je pripravljala denimo v Izmirju, Tirani in Stockholmu. Petnajst let (2000–2015) je bila pomočnica direktorice SCCA-Ljubljana, Zavoda za sodobno umetnost. Poleg tega je pri tej nevladni organizaciji kar 18 let vodila Svet umetnosti, šolo za kustose in kritike sodobnih umetnosti, kar pomeni, da je delala z najobetavnejšimi mladimi ljudmi, ki sta jih zanimala umetnostna kritika in kuriranje razstav. Danes so dejavni v domala vseh umetnostnih institucijah, v nevladnih organizacijah, številni tudi v mednarodnem prostoru.

Milan Kučan / »Neudeležba na volitvah in referendumih neizogibno pomeni legitimiranje avtokracije«

Od nekdaj poudarja, da je bil neprostovoljno potisnjen v vlogo antipoda Janezu Janši. Ta brez simbola Milana Kučana ne zmore osmisliti ne svoje osebnosti in ne politike; vsaka zarota pač potrebuje resnico, da jo lahko zanika, vsaka senca pa človeka, od stopal katerega se povleče. Leta in leta se je s svojo umirjeno retoriko in izbranim, diskretnim obnašanjem poskušal držati zunaj vsiljenih delitev, zdaj pa se zdi, da je Milan Kučan, pretresen z nedavno dveletno kolektivno izkušnjo avtokracije, dokončno sprejel vlogo poosebljenega nasprotja skrajne desnice – vlogo simbola strpnosti, spoštljivosti in solidarnosti, v kateri je kot udeleženec petkovih protestov odkrito legitimiral boj za demokracijo. Ta boj še zdaleč ni končan, z drugim krogom predsedniških volitev, z lokalnimi volitvami in tremi referendumi pred nami se spet razplamteva. In tako se je nekdanji politik, ki je z Janezom Drnovškom postavil arhetip slovenskega državnika, človek, ki ga je Wall Street Journal leta 1988 oklical za »najbolj naprednega med vsemi komunisti«, danes pa je najbolj socialen med zagovorniki napredka, pri 81 letih znova postavil v bran slovenski demokraciji. Kot del takšne drže vidi tudi kandidaturo pravnice Nataše Pirc Musar na predsedniških volitvah. Zato jo je tudi podprl – četudi ni njegova skrivna nečakinja.

»S snemanjem hidžaba iranske ženske osvobajajo celotno družbo«

Nemiri, ki so izbruhnili v Iranu, potem ko je sredi septembra tako imenovana moralna policija do smrti pretepla 22-letno Mašo Amini zaradi domnevnega kršenja pravil glede strogo zapovedane muslimanske ženske noše, so bliskovito prerasli v splošni upor proti islamski oblasti. Zahodni osrednji mediji se osredotočajo predvsem na prizore žensk, ki snemajo hidžab (naglavno pokrivalo, op. a.) in ga mečejo v ogenj, a ti plameni osvetljujejo še marsikaj drugega. Ta ljudska vstaja v Iranu, že tretja večja v zadnjih 13 letih, presega zahteve po večjem obsegu osebnih svoboščin; je upor proti islamski oblasti, pa tudi proti rentnemu kapitalizmu, ki ga ta uveljavlja, in proti strahotnim družbenoekonomskim razlikam, ki so njegova najočitnejša posledica. Moramo upoštevati, da tretjina Irancev živi pod pragom absolutne revščine, opozarja iranski filozof Arsalan Reihanzadeh, ki na Podiplomski šoli ZRC SAZU v Ljubljani pripravlja doktorat na temo Transformacije moderne misli – filozofije, psihoanalize in kulture.

Klemen Boštjančič / »V zadnjih dveh letih se je marsikaj uzakonjalo pod krinko boja s koronakrizo«

Ko so vsi opozarjali na nujo, da v kriznih razmerah finančni minister postane makroekonomist, se je premier Robert Golob odločil, da bo za finančnega ministra postavil Klemna Boštjančiča, menedžerja in poslovneža, brez izkušenj v javnih financah. Boštjančič je letnik 1972, na ljubljanski Ekonomski fakulteti je diplomiral leta 1996 pri profesorju za področje poslovne ekonomije Marku Jakliču z nalogo »Regulacija konkurence trga bencinskih servisov v Sloveniji«. Sredi leta 2010 je Dnevnik objavil: »Še pred nekaj meseci je bil Klemen Boštjančič širši javnosti neznan gospodarstvenik. V poslovno orbito ga je katapultiralo predsedovanje nadzornemu svetu Vegrada.« V času, ko je vodil ta »najbolj razvpiti nadzorni svet v državi«, se je razkrilo dejansko stanje paradnega gradbinca, ki je hitro, že jeseni 2010, končal v stečaju. V poslovnem svetu je Boštjančič nato krožil do prevzema ministrske funkcije junija letos. Večinoma se je ukvarjal s podjetji v težavah, s finančnim in poslovnim prestrukturiranjem. Med njegove vodstvene in nadzorne funkcije spadajo članstva v nadzornih svetih Vegrada, Intereurope, Merkurja trgovine, Save Turizma, od leta 2016 do ministrovanja je bil predsednik upravnega odbora večinsko državnega finančnega holdinga Save, ki upravlja strateške naložbe v turizmu. V letih 2011–2012 je vodil Adrio Airways. V njegovem času je država Adrio rešila s 50-milijonsko dokapitalizacijo, a kot končni cilj napovedala njeno prodajo. Leta 2016 je bila Adria prodana nemškemu skladu, oktobra 2019 je šla v stečaj. Boštjančič pravi, da je bolj navajen pravil poslovnega sveta, kjer – v nasprotju s politiko – ljudje ne govorijo v tri dni le zaradi nekega javnega vtisa in ne »vladajo« prek Twitterja. Zelo je naklonjen Robertu Golobu, zaupa mu, pravi, da imamo srečo, ker je ravno on premier.

»Informativni program je od lani novembra zapustilo že okoli 50 zaposlenih«

TV Slovenija je šla v zadnjih petnajstih letih skozi več turbulentnih obdobij, v katerih so vladajoči poskušali njene novinarje politično razdeliti, a tako hudo, kot je sedaj, opisuje Helena Milinković, ni bilo še nikoli. Helena Milinković ima za seboj že dolgo novinarsko kariero. Zaposlena je v zunanjepolitičnem uredništvu, bila je tudi voditeljica in urednica Globusa, ene od oddaj, ki jih je novo RTV vodstvo novembra lani ukinilo. Ker protesti novinarjev in strokovne javnosti niso bili učinkoviti, so se novinarji tedaj tudi sindikalno aktivirali. Milinkovićeva je od tedaj predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov RTVS in Sindikata novinarjev TVS.

»S tistimi, ki bi delovali zunaj ustavnih okvirov, ne bi sodeloval«

Preden je šel Milan Brglez v politiko, je bil profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, proučeval in poučeval je mednarodne odnose ter bil tudi kritik ameriške prevlade, v svetu in tudi v Natu. Nato je odšel v politiko, se zaradi vprašanja človekovih pravic sprl z Mirom Cerarjem, prestopil v SD, zdaj pa kandidira za predsednika države. Brglez je v svojih izjavah zadržan, profesorski, včasih dolgočasen, tehten in skratka popolnoma drugačen od »instagram politike«, ki je zadnjih deset let predsedovala Sloveniji. Kakšen bi bil Brglez kot predsednik, je težko napovedati, kot predsednik državnega zbora pa se je striktno držal ustavnih zavez. A da bi Brglez uspel, mora najprej premagati Natašo Pirc Musar in se potem v drugem krogu najverjetneje spopasti z Anžetom Logarjem. Nataša Pirc Musar je pravnica, Milan Brglez je politik in profesor mednarodnega prava, Nataša Pirc Musar igra bovling, Milana Brgleza pa bolj zanima šah.

»Obtoževanje je napačna pot«

Zgodba z zamenjavo pacientov v bolnišnici Celje se je odvila po že neštetokrat videnem vzorcu: prizadeti bolniki, ogorčeni svojci, ogorčena javnost, ogorčen minister, ki terja glave odgovornih. Zdravnik Andrej Robida, upokojeni otroški kardiolog in strokovnjak za varnost v zdravstvu, ta vzorec imenuje kultura strahu, edina posledica je, da zastrašeno zdravstveno osebje še skrbneje prikriva svoje spodrsljaje.

»Ob najhujših zdrsih demokracije nikoli nisem bila tiho«

Nataša Pirc Musar je pravnica, ki je kariero začela kot novinarka na RTV in potem na POP TV. Kot dolgoletna informacijska pooblaščenka je postala priljubljena zaradi svojih odločnih javnih nastopov. Sedaj je favoritinja za predsednico države. A razmeroma visoka prednost pred ostalimi ji v zadnjih tednih kopni. Med kampanjo javnosti seveda ni ušlo dejstvo, da spada Nataša Pirc Musar z možem med premožnejši sloj prebivalcev, ki je obogatel v času privatizacije. Njena morebitna zmaga je zato vse bolj odvisna od soočenj in njenih odgovorov na očitke. Je pa tudi res, da se je Nataša Pirc Musar v tekmo odpravila med prvimi, samostojno, brez podpore katere od političnih strank, in da je med vsemi kandidati javnosti najbolj poznana.

»Ne, jaz nisem radikalen, radikalna je realnost kapitalizma, ki jo živimo«

Miha Kordiš (letnik 1989) je na filozofski fakulteti diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti. Kot študent je bil aktivist, sodeloval je pri zasedbi fakultete, spal je pred borzo, od leta 2014 pa je poslanec Levice v državnem zboru. Kordiš je glasen poslanec, vztraja pri svojih stališčih, brez težav govori o dobrobitih socializma in komunizma. A ne na nostalgičen način, je eden od redkih politikov, ki vseskozi sistemsko in marljivo razgrajuje prepričanje, da je kapitalistični sistem, ki ga poznamo danes, edina alternativa. Nekje daleč v prihodnosti bi Kordiš najraje živel v demokratičnem socializmu. Če bo Kordiš izvoljen, bo najmlajši predsednik republike, kar jih je doslej imela Slovenija.

»Čas je, da se uvedejo jasna pravila«

Da bi lahko razumeli, kakšne so dejanske razmere v zdravstvu, ali so zdravniki res preobremenjeni in podplačani, kakšni so temeljni vzroki za pešanje javnega zdravstva, moramo pogledati v jedro sistema – v javni zdravstveni dom. Sašo Rebolj je družinski zdravnik in direktor Zdravstvenega doma Kamnik.

»Zadnji podatki kažejo, da smo v EU od ruskega plina odvisni le še v približno desetih odstotkih«

Marjan Eberlinc, vodja uprave Plinovodov, državnega podjetja, ki upravlja slovensko plinsko infrastrukturo, je bil v zadnjem obdobju eden glasnejših promotorjev rabe zemeljskega plina. Strojnik po izobrazbi je leta 1976 poklicno pot začel v inženirski družbi Rudis. Leta 2000 je nato postal tehnični direktor družbe Geoplin, pet let za tem, ko smo v Sloveniji plinsko infrastrukturo osamosvojili od distribucije, pa je prevzel vodenje Plinovodov. Eden njegovih največjih projektov na tem delovnem mestu je bil načrt gradnje Južnega toka, ruskega plinovoda, po katerem bi plin v Slovenijo pritekal prek Bolgarije, Srbije in Madžarske. V tistem času je tesno sodeloval z ruskim Gazpromom.

Anže Logar: »Jaz lahko sodelujem z vsakim«

Anže Logar je kandidat volivcev in volivk za predsednika Republike Slovenije. Je tudi kandidat, ki ga politično in organizacijsko podpira stranka SDS. Kar je pričakovano, Logar je bil minister za zunanje zadeve v zadnji vladi Janeza Janše, zdaj je poslanec te stranke. Je eden od njenih manj radikalnih poslancev, ne žali in izbira besede, a njegova radikalnost se skriva drugje. Vseskozi se namenoma izogiba kakršnikoli kritiki političnih potez Janeza Janše in stranke SDS. O tem se ne izreka. Želi voditi z zgledom. Čeprav želi postati predsednik vseh državljanov, je še vedno predsednik sveta stranke SDS.

»Naše veleposlaništvo v Moskvi mi je obrnilo hrbet«

Rina Pleteršek, ki se je leta 1996 rodila v Celju, je v gimnazijskih letih obiskovala gledališko šolo pod vodstvom Vanje Slapar in Viktorja Ljubutina. Ta jo je navdušil za nadaljevanje dramskega izobraževanja v Rusiji. Od leta 2018 do 2022 je živela v Jekaterinburgu in tam obiskovala igralsko akademijo Jekaterinburški državni gledališki inštitut. V Rusiji je zadnje leto doživljala preživitveno krizo zaradi posledic sankcij, ena od profesoric jo je označila za državno sovražnico, nazadnje pa jo je slovensko veleposlaništvo v Moskvi pustilo na cedilu. Kljub temu ji je uspelo končati akademijo, bila je med najboljšimi študenti. Pripoveduje o življenju v Rusiji.

»Ta kriza ponovno razkriva šibke točke v naši verigi preskrbe s hrano«

Irena Šinko, oseminpetdesetletna pravnica in inženirka zootehnike, je vodenje kmetijskega ministrstva prevzela v zahtevnih časih. Potem ko smo med finančno krizo razgradili velike organizacije v tem sektorju, predelovalno industrijo in trgovino, so sedaj prišle poleg vojne v Ukrajini vse bolj očitno na dan še posledice podnebnih sprememb. Ministrica, ki smo jo po letu 2010 poznali predvsem kot odprto in nemalokrat tudi odločno vodjo sklada kmetijskih zemljišč, ki je večji del svojega življenja v rodnem Prekmurju spremljala počasno propadanje kmetijskih organizacij, je v vlado stopila s prepričanjem, da je mogoče trende obrniti.