• Damjana Kolar

    27. 5. 2019  |  Kultura

    Mamina ljubezen

    Od 30. maja bo v Kinodvoru na ogled film Ljubljeni v režiji Gustava Pizzija, ki je svetovno premiero doživel na festivalu v Sundancu. Intimna in hkrati univerzalna oda materinstvu nas popelje v kaotično, a topline in humorja polno vsakdanjost brazilske družine. Režiser je scenarij napisal skupaj s svojo nekdanjo ženo Karine Teles, ki je ob njunih dveh sinovih in svojem nečaku tudi odigrala glavno vlogo. Več

  • Vesna Teržan

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  Za naročnike

    Žensko oko za objektivom

    Za novopečeno fotografinjo in njen nastajajoči fotografski opus je bilo pomembno potovanje v Španijo leta 1970. Ampak le koga bi Španija pustila hladnega? Slikovita pokrajina, bogata kultura in predvsem svetloba, ta naravna ustvarjalka vseh naših podob, še posebej črno-belih fotografij, imajo tam – med Sredozemljem in Atlantikom – posebno moč in sij. Zora Plešnar se je v Španijo odpravila s svojim prvim fotoaparatom Werra1, ki ni imel daljinomera. Tako je marsikatero fotografijo posnela kar iz vozečega avtobusa, ki je drvel po Iberskem polotoku. Nastale so zabrisane podobe pokrajine, mest in ljudi; to so bile prve fotografije iz njenega zanimivega cikla Mimo, ki ga je nadaljevala tudi s fotoaparatom Olympus OM1. »Zame pokrajina živi in izžareva zdaj nadih romantike, zdaj realizma, pa tudi fantastiko. V njej odkrivam vedno nekaj novega, zanimivega. In ker sem jo želela predstaviti na svoj način, sem fotografirala z vidika svojega gibanja (vlak, avtobus, avtomobil). Grmičevje, drevesa, ki so bila bližje, so postajala le bežne sence. Vsakdanji motiv je tako dobival nov in nenavaden videz,« je Plešnarjeva opisala svoj pristop. Z eno izmed fotografij, posnetih v Španiji, se je javnosti prvič predstavila že leta 1971 na razstavi Mariborskega fotografskega kroga. Več

  • Bernard Nežmah

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Ur. Alojzij Pavel Florjančič: Otmar Črnilogar – človek mnogih talentov

    Biografija Otmarja Črnilogarja (1931–1999), duhovnika, profesorja grščine, latinščine in filozofije na semenišču v Vipavi in na Teološki fakulteti v Ljubljani, prevajalca, filologa, ljubitelja gora in gostitelja mnogih simpozijev, v zborniku več kot 70 kolegov in prijateljev. Erudit, ki znanja ni prenašal, ampak ga je utelešal. V eni izmed diskusij o antiki se je tako razživel, da je pred osuplim avditorijem z oponentom polemiziral v starogrščini. Ko je v starem režimu na željo vdove vodil pogreb komunista, ki je potekal v poplavi partijskih barv, se je od njega poslavljal z izdatnim škropljenjem blagoslovljene vode tudi po partijski nomenklaturi, ta pa se je groteskno umikala in bežala pred kapljami božjega blagoslova. Bil je temeljit prevajalec Svetega pisma, ki je mislil besede, pa je denimo stavek »ne vpelji me v skušnjavo« prevedel v skladu z originalom v »ne vpelji me v preizkušnjo« (Bog pač ni zvodnik). In doživel, da so mu uredniki mojstrski prevod kot osnovnošolcu popravljali z rdečo. Ko so arheologi kopali neandertalske ostanke v Divjih babah, je redno prihajal na najdišče, si izprosil nekaj koščic in vprašal: ali je imel neandertalec dušo? Antike ni predaval ex cathedra, ampak je iz nje razbiral človeške drže. Ko je Sokrat, čakajoč na smrt, govoril zbranim prijateljem, se je vmešal ječar, češ naj ne govori tako ognjevito, ker se bo pregrel in strup ne bo učinkoval, pa bo moral namešati novega. Filozof mu je poslal odgovor: moj posel je, da govorim, njegov, da meša strup! Nekoč je hodil po Vipavskem, da bi izvedel kaj o starodavnih poklicih in starih imenih za orodje, iskal je namreč izraze za prevod takrat izginulih antičnih poklicev. Več

  • Matej Bogataj

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Javier Marías: Berta Isla

    »Preveč ljudi katere koli države same sebe imenuje za tolmača potreb svoje države in si jo sčasoma s svojim nalezljivim zanosom navadi lastiti,« zapiše španski stilist in prozaist širokega zamaha Marías (1951, Madrid). Njegov Tom oziroma Thomás, v Španiji živeči in kasneje z naslovno junakinjo poročeni Anglež, v angleškem akademskem okolju naleti na ravno takšne ljudi. Domovina je zanje v ospredju, žrtve za njeno ohranitev pa nepomembne, tudi kolateralne – kajti domovina zahteva žrtve, predvsem med sovražniki, kadar in kakor je to le mogoče. Več

  • Borka

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča

    persons from porlock: Tomorrow’s Ration of Dreams

    Po daljši hibernaciji in bojazni, da gre morda za pravi razpad, se vrača domači garažni psihedelični bend persons from porlock. Vrača pa se polovično in na kratko, saj si malo ploščo Tomorrow’s Ration of Dreams deli z avstrijskimi kolegi iz skupine JIGSAW BEGGARS. Če ne štejemo osnovnega izhodišča kitarskega garažiranja, sta benda precej, če ne popolnoma različna. Brez kančka pretiranega lokalpatriotizma lahko rečemo, da so domačegrudarji iz Porlocka precej bolj domiselni pri aranžmajskih rešitvah, bolj razgibano kompaktni in bolj slogovno izbrušeni, s slogovnimi refleksijami, ki pogosto sežejo vse do britanskih rockovskih raziskovanj in kolonizacij šestdesetih let. Ekonomična racionalizacija cepljenih izdaj ne rodi vedno bujnih sadov. Več

  • Borka

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča

    Jamila Woods: LEGACY! LEGACY!

    Zgodovina afroameriškega glasbenega izraza in z njim povezanih družbenih pobud, tudi prizadevanj za emancipacijo, je v Chicagu še posebej bogata. Sedanjost ni nič drugačna. Lokalni status edinstvenega žarišča z drugim albumom utrjuje pevka in pesnica Jamila Woods. Klasičnih tem identitete, kulturne in družbenopolitične dediščine, feminizma, apropriacije ... se loti z mehkožmohtnim, prav nič pikrim novim soulom, ki z naslovi posnetkov prikliče v spomin različne črne heroje (pop) kulture – od Betty Davis do Suna Raja in Jamesa Baldwina –, v najmočnejših kotičkih pa po pronicljivosti spomni na mirno in mično sporočilnost skladb zlatega obdobja Eryke Badu. Zapuščina kot izhodišče brezhibno zasnovanega iz izpeljanega prispevka. Več

  • Goran Kompoš

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča

    balans: a vam je jasno

    Ob poslušanju tretjega dolgometražca zasedbe balans se porodi domneva, da ga je ljubljanski dvojec precej verjetno izoblikoval na podlagi izkušenj, ki jih je pridobil z nedavno udeležbo na Klubskem maratonu Radia Študent in festivalu Ment. Predvsem prvo polovico plošče zaznamujejo kompaktni, postpunkovski komadi z okusom po zlatem obdobju Madchestra. Druga polovica ponudi uravnoteženje v prepoznavnejši, psihedelični, mistični noisepopovski podobi, značilni za newyorške glasbene posebneže z začetka tisočletja. No, dvojec oba dela plošče lepo poveže z lo-fi estetiko, dadaističnimi, humornimi in angažiranimi besedili in s še večjim pogumom pri raziskovanju svojih inštrumentov in glasov. Več

  • Gregor Kocijančič

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Tyler, The Creator: IGOR

    Tyler, The Creator se je ponovno transformiral. Med desetletno umetniško evolucijo je pokazal že veliko obrazov: iz raperja se je prelevil v producenta, iz homofoba v homoseksualca, iz problematičnega najstnika, ki v videospotih žveči ščurke, v romantika, ki poje o strtem srcu. Čeprav se je že v pozni puberteti, ko je vodil kolektiv Odd Future, uveljavil kot izjemno vešč raper, je pred leti dejal, da rapanje sovraži, saj ga preveč uokvirja. Na večer pred izdajo plošče IGOR nas je opozoril, naj ne pričakujemo rap albuma in naj pravzaprav ne pričakujemo ničesar. Kljub suspenzu, ki ga je s tem ustvaril, IGOR preseneča od uverture do zadnjega tona. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Dogodki  Za naročnike

    Genialni šovmen

    Benjamin Clementine, angleški glasbeni posebnež, pevec, pianist in skladatelj, je pri nas prvič nastopil pred poldrugim letom, ko je v napolnjenem Kinu Šiška predstavljal svojo drugo ploščo I Tell a Fly. Ker je to (za zdaj) njegova zadnja plošča, nas je nedavno nekoliko presenetila napoved o njegovem ponovnem obisku naših odrov. Še bolj zato, ker naj bi se koncert zaradi intimnejše narave akustičnega nastopa z godalnim kvintetom zgodil v Cvetličarni. Na koncu so organizatorji zaradi velikega zanimanja koncert prestavili v Kino Šiška, kjer je Clementine spet nastopil v polni dvorani. In najbrž bi jo napolnil tudi, če bi tam spet nastopil že prihodnji mesec. Ja, ko enkrat v živo slišiš njegov osupljivi glas in vidiš njegovo teatralno, enigmatično odrsko prezenco, se priložnosti za to, da ju ponovno izkusiš, preprosto ne moreš upreti. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Brightburn

    Brightburn izgleda kot resnica o Supermanu, kot film o temni strani Supermana, kot prava zgodba o izvoru Supermana. Prvič, dogaja se na kmetiji v kansaški vukojebini, ki zelo spominja na Smallville, v katerem je odraščal Clark Kent, alias Superman. Drugič, neplodna zakonca Breyer – Elizabeth Banks & David Denman – posvojita dojenčka zunajzemeljskega rodu, ki “pristane” na njuni kmetiji. In tretjič, ta dojenček zraste v Brandona (Jackson A. Dunn), ljubkega, vljudnega, inteligentnega dečka z nadčloveškimi, superjunaškimi močmi. Kosilnico lahko vrže sto metrov daleč. Ja, postal bi lahko dober kmet – kmetija potrebuje silake. To, da sliši glasove, ni navidez nič narobe – tudi Kevin Costner jih je slišal v Polju sanj, v katerem je igral iowskega kmeta. Problem je le v tem, da glasovi postajajo vse grotesknejši, grozljivejši, ekscesnejši, neznosnejši – in Brandonove superjunaške moči jim slepo sledijo. Brightburn je antisuperjunaški film (anti-Marvel, anti- DC), to je povsem očitno, toda obenem je še nekaj – film o izvoru jeznega, ruralnega, nestabilnega, belskega moškega. Več