Igor Grdina: Ivan Cankar: portret genija

Avtor se je izmaknil pogledom, ki postavljajo travmo kot izhodišče. Ne izpeljuje pisateljevega pisanja iz kulpabilizacije matere, ne ukvarja se z razlogi, zakaj si umetnik ni postavil doma, poiskal ženke in zaplodil otrok. Cankarja vzame kot kneza slovenske besede in ga potem motri skozi različne segmente duha časa, ki jih najdeva v spominih, časopisnih člankih, literaturi in navadah, politiki in tedanji kulturi. Predstavlja ga kot samosvojega, najsi bo skozi šolske prigode, v odnosu do cerkve, ki se ji izmika, se od nje oddaljuje, a se na svoj način k njej spet vrne, kot politika, ki ga ni moč enosmiselno umestiti, kot občudovalca lepih žensk in potrošnika kupljivih Vener, kot pisatelja, ki razen v začetkih ni pripadal nobenemu literarnemu krogu. Bil je, izvzemši časnikarje, edini literat, ki je živel od pisanja. Garač in obenem lenuh, ki je bival po načelu, da ni dogodkov brez pomena. Prestopal je vse meje, ki so bile večini neprehodne. A hkrati je bil prodorni opazovalec, ki je s svedrajočim pogledom zlomil vsakogar. Vse, kar je doživljal, je domislil in prestavil v literaturo. Za stalne odnose, kaj šele družino, ni imel časa, njegovo prvenstvo je bilo pisateljevanje. Ni bil samouk, hodil je v šole, a te mu niso ustrojile kože, požiral je svetovno literaturo, a pisal po svoje, bil je mojster jezika, a se ni držal slovnice, živel je kot knez slovenščine, a šel v Pulo, kjer je ponotranjil italijanščino, se na Dunaju shajal s francosko damo po kavarnah in postal elokventen v francoščini, kakopak je govoril nemško brez akcenta. V shizmi kulturnega boja je pisal za liberalna in katoliška glasila, pod škofovo streho napisal Hlapce kot kritiko oblastništva katoličanov. Vrata salonov, graščin, založb, škofij in gostišč so mu bila odprta, ne da bi gostitelji od njega lahko karkoli zahtevali. Bil je vendar Cankar. Več

Zahar Prilepin: Samostan

Skoraj vedno Zahar Prilepin (1975) ni kontroverzen le v političnem smislu, to se kaže tudi v Samostanu, ki je prevrednotil pogled na sovjetska prevzgojna taborišča. Bralni špeh govori o Artjomu, očet omorilcu iz str a -sti in afekta, ki je politično razbarvan. Sicer je obkrožen z najpomembnejšimi nosilci revolucije in njihovimi nasprotniki – na obeh straneh: med zaporniki in med nadzorniki so čekisti, visoki rdečearmejci, kontraši, revolucionarni sektaši, pa tudi menihi, dilerji opija ljudstva. Več

XXXTentacion: Skins

Postumna plošča letos umorjenega raperja dokazuje, kako zelo dobičkaželjna je glasbena industrija. Ker je preminuli v zadnjih letih svojega kratkega življenja ustvaril zajetno bazo zvestih oboževalcev, ki je po njegovi smrti eksponentno narasla, so si založniški velikani urno prisvojili vsak njegov nedokončani demo, skico ali druge oblike shranjenih zamisli. Te so zdaj na silo nametali v porazno zbirko nedodelanih ostankov, ki ji pravijo album, a to pravzaprav sploh ni. XXXTentacionova glasba je že v času njegovega življenja aranžmajsko pešala – nova plošča pa je tako pomanjkljiva in nezaključena, da bo lahko prepričala zgolj najbolj nekritično občinstvo. Več

Deena Abdelwahed: Khonnar

Privrženci sodobne klubske elektronike smo tunizijsko producentko Deeno Abdelwahed najprej opazili zaradi radovednega spoja sintetiziranih arabskih motivov in (zahodnjaškega) bassa, šele potem zaradi poguma. V svetu, kjer je odraščala, ta glasba pač še vedno velja za dekadentno – še toliko bolj, če jo ustvarjajo ženske. Zato ni presenetljivo, da se je zdaj na dolgometražnem prvencu drzno elektroniko odločila nadgraditi z angažirano kritiko spolne diskriminacije, družbenega ustrahovanja mladeži, migrantske problematike in podobnih aktualnih tem, ki pestijo arabski svet, tudi v odnosih z Zahodom. Ja, Deena Abdelwahed pokaže, da imata aktivizem in upor prostor tudi na plesišču. Več

Šumski: Ostrvo ledenog kita

Zagrebški veteranski troglavi ustroj Šumski je bil dolgo tiho, saj je zadnji album izdal pred nič manj kot petnajstimi leti. Tako dolgemu premoru pritiče nekaj markantnega in Ostrvo ledenog kita to nedvomno je. Je plošča, ki združuje prepoznavno krautrockersko podstat z lebdečo psihedelijo zahodnoafriških melodij, niansami jazza in funka ter odmevom lokalne novovalovske nostalgije. Predvsem pa je večplastna, povsem plesna, a angažirana. Družbeno kritična, vendar nič cinična. Je sijajen prikaz tega, da plošče, ki jih moramo jemati resno, niso nujno glasne ali težaške in da ima lahko tudi alter izjemno izdelan pop apil. V širši kulturni okolici težko najdemo tako star, pa vendar tako osvežujoče aktualen bend. Več

Matter: Troglav

Troglav, tretja plošča kamniškega trojca Matter, servirana v treh tedenskih obrokih, je zadnja iz njegove trilogije plošč, objavljenih v zadnjih treh letih. Kaj to pomeni za prihodnost zasedbe, ki se je pred dobrimi tremi leti lotila prevetritve domače glasbene scene, iz skopega zapisa ob izidu ni mogoče razbrati. Najmanj verjetna se zdi možnost, da s tem napoveduje samoukinitev. Zasedba, ki redno polni koncertna prizorišča, je z lansko ploščo Mrk več kot upravičila pozornost, ki je je bil deležen prvenec Amphibios (2016), s katerim je mimogrede odprla vrata še nekaterim novim, na videz sorodnim, a nekoliko komercialnejšim domačim zasedbam. Hkrati očitno vre od ustvarjalnosti. Poleg treh plošč (in nekaj spletnih singlov) je trojec objavil več kot deset videospotov, kratek film Pimpin Piaf in lansko leto še pesniško zbirko Mrak. Več

Čarobna zima v Mumindolu

V tejle animaciji – za svoje dobro prestatični, prepočasni in predolgi (če bi trajala toliko kot “epski” youtubski napovednik, bi bilo ravno prav) – smisel Božiča odkrivajo buckaste, bajskaste, trolaste kreature, ki ga običajno preskočijo, ker pozimi spijo (manjka le štikel Do they Know It’s Christmas), toda glede na to, da njihovi obrazi niso animirani, moramo njihovemu doživljanju Božiča verjeti na besedo. (Kinobalon/Kinodvor) Več