Louis Adamič: Iz mnogih dežel

Louis Adamič (1898–1951) je pri 15 letih emigriral v ZDA in se tam uveljavil kot novinar, pisatelj in politik. Slovenski partijski režim ga je slavil kot največjega emigrantskega literata, mu izdajal in prevajal knjige, ker je politično hvalil in podpiral Titov režim. Nasprotno je knjige političnih emigrantov Zorka Simčiča, Rude Jurčeca, Tineta Debeljaka etc. vrgel iz knjižnic in jih dal na črno listo prepovedane literature. Kaj je torej danes ostalo od Adamiča? Knjiga prinaša serijo osebnih zgodb emigrantov, ki so prišli v ZDA od konca 19. stoletja pa do začetka druge svetovne vojne. Prinaša usode Poljakov, Grkov, Nemcev, Hrvatov, Slovencev, Čehov, Rusov, Mehičanov, Nizozemcev, Judov, Japoncev, Armencev in Fincev, izpusti pa milijone Afričanov; jasno izbira le prostovoljne prišleke. Avtor ne sledi zgolj posameznikom, ampak tudi njihovim družinam, in to v večdesetletnem loku. Osebne sage? Nikakor, pred tem je poslal letake z vprašalniki na več sto priseljenskih časopisov in prejel množico osebnih izpovedi, nato pa jih je preuredil v tekste. A namesto etnološke študije je izdal reportažno literaturo. Kar je katastrofa, če pomislimo na Chatwina in Kapuscinskega, ki sta pisala iz svojih izkušenj potopisnega srečevanja. Adamič knjige ne piše kot etnolog, kot pisatelj pa pripoveduje v elementarnem linearnem slogu: »Gospa Evans ima 81 let, a je odličnega zdravja, seveda ne več tako močna, kot je bila pri dvajsetih ali tridesetih, toda če je treba, lahko še vedno dvigne in nese sto funtov ali vrže vlomilca iz hiše.« Vmes ga prebada s pozitivističnimi vložki tipa: plačo je imel 2,08 dolarja na dan, čez 4 mesece 2,76, ponujali so mu delo za 3,62, a ga ni sprejel. Če odmislimo silno vnemo emigrantov, ki so prijemali za vsa mogoča dela in vztrajali tudi v zli usodi, je spisal skromno delo. Razen če ga ne povzdignemo v spomenik multikulturnosti. Več

Tadej Golob: Leninov park

Prejšnji Golobov kriminalni roman, Jezero, je za dogajalni prostor vzel Bohinj in jezero z okolico, enega tistih krajev, ki burijo domišljijo piscev in kamor so pogosto umeščene skrivnostne štorije. Tokrat se vse zgodi v štirikrat preimenovanem parku, inšpektor Taras, še vedno nepopustljivo zajebantski do nadrejenih, ga najraje imenuje Leninov. Posebej zato, ker je na čelu nova oblast, ki se ji tisti pod vrhom še prilagajajo in ji lezejo tudi v nepooblaščene odprtine. Posledice so vidne pri delu na terenu: zaradi borbenih gesel, skupaj s katerimi gredo pozdravi s stegnjeno roko in sovražno stisnjenimi zobmi, privlečenimi iz nekih obskurnih časov, s katerimi opremijo klopco ustreljene klošarke, in zaradi povezave vrha policije s politiko, ki je gesla posvojila, je včasih težje dobiti kakšen nalog za preiskavo. Koalicija sovraštva je očitno trdna in precej hermetično zaprta. Več

Datach’i: Bones

Širše občinstvo elektronskim producentom pogosto očita, da njihova glasba zveni, kot da so jo ustvarili stroji in ne ljudje. Mednje s kompleksno IDM-ovsko in breakcorovsko ritmiko že dve desetletji nedvomno sodi tudi ameriški producent in oblikovalec zvoka Datach’i. Bo pa to verjetno zdaj vsaj deloma spremenila plošča Bones, ki jo je posvetil svojemu nadavno preminulemu očetu. Tudi to je sicer v celoti posnel z modularnim sintetizatorjem, toda zaradi močno poudarjene tople, nostalgične melodike po zgledu dvojca Boards of Canada je njegova glasba zdaj veliko bolj čustvena. Ni presenetljivo, da se je plošča zato (upravičeno) že znašla med resnimi kandidati za letošnji najboljši elektronski album. Več

Drake: Care Package

Raper najokornejšega stava in najprepričljivejše r ’n’ b-jevske draži sredice svetovne smetane, kanadski pridni deček Drake, po dobrem letu pretežne glasbeniške tišine, ko je bil v končnici letošnje sezone košarkarske lige NBA glasnejši ob igrišču kot v studiu, streže s preračunljivo zbirko posnetkov iz osvajalskega obdobja med letoma 2010 in 2016. Venček že slišanega, a do sedaj komercialno pretežno nedostopnega gradiva potrdi vsaj troje: da je Drakovo bahaštvo z vrha glasbene industrije še bolj dolgočasno, kot so njegovi rimarski začetki preprosti. Da ima neverjeten občutek za pop formo in da gre nezanemarljiv delež, če govorimo o sposobnosti za štancanje hitov, pripisati njegovemu producentu Noahu »40« Shebibu. Utrjevanje jasnega. Več