Kate NV: WOW

Razposajena plošča ruske pop avanturistke zveni prav tako, kot si v kontekstu poparta predstavljamo zven oblačka s pripisom »WOW« ali zven drugih primerov stripovske onomatopeje. Lahko bi ga uporabili kot sodobni fiktivni soundtrack Schlemmerjevega nadrealističnega spektakla Triadni balet (1922). Gre za slogovno izmuzljiv kolaž sintetiziranih »otroških« glasov, nekonsistentnih, nagajivih ritmov, »napačno« zvenečih sintov in različnih terenskih posnetkov. Kot primer dekonstruiranega synthpopa, ki se naslanja na ludistične ideje, se album v ostrem loku izogne pop aranžmajem in raje gradi svet zase. Asociacije ob poslušanju tako segajo od japonskega »city popa« in primitivne glasbe videoiger iz devetdesetih let pa vse do avantgarde 20. stoletja.

Sleaford Mods: UK Grim

Najbolj pronicljivo neposredni popisovalec kislega britanskega vsakdanjika zadnjega desetletja v sedmo stavi na že šestkrat preverjeno. A pri postpunkerskem elektro minimalizmu dvojca Sleaford Mods se že majhne spremembe močno slišijo. Na albumu UK Grim nas antipevec Jason Williamson ponovno monotono godrnjavo in nergaško bevskajoče opominja na brezizhodnost bridke stvarnosti, zato pa so podlage Andrewa Fearna bolj razgibane in natančno zložene kot kadarkoli doslej. Muzika Modsov še nikoli ni bila tako skrbno urejena, sprememb tempa in dodatkov repetitivnih odtenkov raznih inštrumentov (največ kitare) pa je ravno toliko, da Williamson komaj še deluje tečno. Twats, wankers!

BIG|BRAVE: nature morte

Kanadski trojec ni ravno novinec v sferi težkih kitarskih muzik. Bend tudi tokrat ne ponuja radikalnih reinvencij svoje neizprosno udarne, a izrazito atmosferične ekspresije, toda album izstopa iz bolj konservativnih dronovsko-postmetalsko-sludgerskih eksploracij. Najsi gre za visoki, prebadajoči, katarzični »rockerski« vokal kitaristke Robin Wattie, domiselno plastenje kitarske distorzije in mikrofonije, poigravanje z dinamiko ter tišino ali večinoma ultrapočasno lomastenje po bobnih, nature morte ponuja fino kuliso za eksorcizem lastnih demonov, četudi v drugi polovici izgubi nekaj svežine. Če vam dogajajo domači The Canyon Observer, The Body, Thou ali nasploh manj ortodoksni postmetal, nimate kaj razmišljati.

Fever Ray: Radical Romantics

Naslov nove plošče švedske krotilke avantgardno mračnega (synth)popa je (drugače od besedil na njej) precej dobeseden. Čeprav je Radical Romantics zvočno najbolj dostopen projekt Fever Ray doslej, v kontekstu smernic, zapovedi ali pravil miljeja popa še zmeraj ni ravno zmeren. Rdeča nit je ljubezen – od svoje intimne komponente do politične.

Jean-Baptiste Poquelin Molière: Šola za žene – Kritika šole za žene – Improvizacija v Versaillesu 

Bralec, ki bi hotel čim dlje od sedanjosti, si umik najde v Šoli za žene. Arnolf si zastavi življenjski projekt – najti idealno ženo. Kako bo pristopil? Komaril po salonih in izbiral med številnimi, 500 let pred spletnimi portali? Morda najel raje ženitnega posrednika, ki bo kot ekspert zadel njegovo željo? Nikakor, za tako usoden korak si vzame čas: 20 let bo opazoval usode mož v zakonu ter potem predvidel vse zaplete – ponavljajoči je kajpak nezvestoba – in domislil okvir rešitve. Zdaj si mora samo še poiskati izvoljenko, ki bi ustrezala njegovemu načrtu? Nak, ne bo se prepustil naključju, ženo si bo kot demiurg ustvaril sam. Igra, v kateri ne more priti do napake.

Anne Mette Hancock: Smrdljivka

Smrdljivka iz naslova romana Anne Mette Hancock (1979) je tropska roža, ki v eksotičnem rastlinjaku čudežno cveti že tretjič v štirih letih. Čeprav je cvet ne samo v opraševalne in plodilne namene, smrdljivka z njim, sumljivo falične oblike, privablja žuželke, saj smrdi po mrhovini in je insektom v obet slasti. O tej roži v enigmatičnih dopisnicah iz tujine piše tudi osumljena umora, ki so jo posneli krvavo na kraju zločina, skoraj negibno in prav nič panično – potem je izginila. Zdaj začne pisati novinarki, ki ima že takoj na začetku problem, ker so ji na najvišjih, ministrskih mestih nastavili napačne podatke in ima težave z zastopniki bralne javnosti, s tiskovnim ombudsmanom tako rekoč. Pa še s čim, recimo z opredeljevanjem, ali ji je bil nekoliko bolj grob seks všeč ali je šlo za prekoračenje – posebej še, ko zve, da je bil njen ljubimec z ministrstva že obravnavan zaradi nasilja in spolnega nadlegovanja, ima živahne pesti in sploh.

65

65 je B-film z Adamom Driverjem. Kompakten, enoplasten, klavstrofobičen, derivativen, kratek. In to je vse. Driver igra sci-fi astronavta (tokrat s Somarisa), ki pristane na predzgodovinski Zemlji, toda v globoki preteklosti, 65 milijonov let pred našim štetjem, kjer se mu zgodijo Jurski park, Osmi potnik 2 in Tiho mesto (oh, in The Last of Us, če smo že ravno pri tem). V družbi tujekulturne deklice (Ariana Greenblatt), ki spominja na Newt, se – kot v računalniški igrici – prebija med T-Rexom in velociraptorji, vsak šum ga izda, boj za preživetje je apokaliptičen (kdo bo fittest, dinozaver ali človek?), a na srečo ima high-tech orožje.

Krojač

Krojač je briljantni noir, fascinantni whodunit, lucidni puzzle in vrtoglavi twister, ki pa gori počasi – v ritmu Osumljenih petih, le da se dogaja v enem samem prostoru. Leonard (Mark Rylance), pedantni, staromodni, neverjetno potrpežljivi urezovalec (ne krojač!), proletarska verzija Reynoldsa Woodcocka (Daniel Day-Lewis) iz Andersonove Fantomske niti, ki se je v Chicago preselil iz Londona, kjer se je izmojstril v urezovanju (ne krojenju!), ne govori veliko, njegova sanjava asistentka Mable (Zoey Deutch), ki hlepi po večjih rečeh, tudi ne, zato so irski gangsterji, veliki šef Roy Boyle (Simon Russell Beale), njegov razvajeni sin Richie (Dylan O’Brien) in vročekrvni hitman Francis (Johnny Flynn), ki ljubijo molčeče, nezgovorne ljudi, tiha mesta in stilizirane, dobro urezane obleke, njegovo delavnico prelevili v skrivno prizorišče svojih poslov in transakcij ( ja, njegova delavnica je njihov poštni nabiralnik), toda, ko se zazdi, da FBI in konkurenčna tolpa vesta preveč, je vprašanje le še, kdo je podgana – kdo je izdajalec.

Blizu

Ste videli film Duše otoka, v katerem Colin Farrell na lepem ugotovi, da je konec prijateljstva – njegov najboljši prijatelj, ki ga igra Brendan Gleeson, namreč z njim noče več govoriti. Zato hoče vedeti, kaj se je zgodilo – in kaj ju je ločilo. Belgijski film Blizu je »otroška« verzija Duš otoka – in obenem resnica Duš otoka. Trinajstletna Leo (Eden Dambrine) in Remi (Gustave De Waele) sta najboljša prijatelja – zdi se, da že sto let. In ja, zdi se, da bosta vedno in večno prijatelja. Nenehno sta skupaj. Rada sta skupaj. Zelo blizu sta si. In v tej bližini – v tej intimnosti – brezmejno uživata. Dokler nekdo ne vpraša, če sta par. Leo trzne. Nič ne reče.

Ljubezni Patricie Highsmith

V psihotrilerjih Patricie Highsmith je glavni junak kriminalec – morilec. Običajno – v romanih Nadarjeni gospod Ripley, Ripley v podzemlju, Ripleyjeva igra, Fant, ki je sledil Ripleyju in Ripley pod vodo – je bil to kakopak Tom Ripley, zapeljivi in kameleonski Američan, veliki šarmer, ki se vedno izmaže. Ljubi suspenz. Kot ga je ljubila Highsmith. Ljubi krinke, preobleke, šarade, dvojne igre. Kot jih je ljubila Highsmith. Tip, ki so ga igrali Alain Delon (V zenitu sonca), Dennis Hopper (Ameriški prijatelj), Matt Damon (Nadarjeni gospod Ripley), John Malkovich (Ripleyjeva igra) in Barry Pepper (Ripley v podzemlju), je zanimivejši, intrigantnejši in atraktivnejši od »dobrih« ljudi, pozitivnih likov. Kot so bile kriminalke Patricie Highsmith vedno zanimivejše, intrigantnejše in atraktivnejše od drugih kriminalk (kdo pa nas je še znal tako prijetno in precizno »prisiliti« v identifikacijo z negativci?). Ripley je bil enigma.

Krik 6 / Vsi so obsojeni na smrt, nihče jih ne more zaščititi

Profesorica filma se prek Tinderja dogovori za zmenek v nekem klubu, a moški zamuja. Izgubil se je. Ne najde kluba. Vsaj tako pravi. Potem jo pokliče. Prvič se slišita, a kljub temu jo prek telefona zmami ven, v noč, v ozko uličico – profesorica filma, specialistka za slasherje, gre za glasom popolnega neznanca, ki se nenadoma pojavi pred njo: z masko in nožem v roki. Ghostface! Jasno, razreže jo – obenem jo kakopak tudi osmeši. Specialistka za slasherje, ki ne pozna pravil slasherja – kdo bi jo še hotel gledati? Kdo bi jo pogrešal? Potem tip masko sname. To je njen študent, fen serijskih morilcev, slasherske serije Stab in Argentovih giallov, fetišist, kolekcionar, kompletist, lažni Ghostface – hotel je le videti, kako je, ko zakolješ človeka. Kot bi klal žival, pravi.

rouge-ah / Glasbenica in vizualna umetnica, ki suvereno preklaplja med eksperimentalno glasbo in intermedijsko umetnostjo

»Vedno se mi je zdelo, da lahko počnem vse. Ostali pa so me poskušali prepričati, naj se odločim za eno stvar,« pravi ljubljanska glasbenica, harfistka, vizualna umetnica, fotografinja in piska Urška Preis (1992), znana tudi kot rouge-ah (izg. ruža). Vztrajala je pri svojem in danes je ena vidnejših predstavnic mlajše generacije na domači eksperimentalni glasbeni sceni. Poznamo jo tudi kot članico dvojca II/III, eksperimentalnega kvarteta Sujevera in jazz kolektiva Zhlehtet. Ker pa je hkrati slušni in vizualni tip človeka, je doma v različnih umetniških sferah.