Matmos: Metallic Life Review

Tandem Matmos se vrača z novo ploščo musique concrete, na kateri ustvarjalno svobodo ponovno najde v konceptualnem omejevanju. V opusu drznega dvojca so denimo plošče, ki so nastale s sempli zvokov plastike, centrifuge pralnega stroja in kirurških posegov, tokrat pa sta skladbe sestavila izključno iz zvokov, ki jih proizvajajo različni kovinski predmeti, od bakrenih cevi do pribora. Glede na tokratno izbiro vira zvokov je dobršen del plošče presenetljivo spokojen in melodičen – na njej najdemo celo priredbo Badalamentijeve teme za Twin Peaks. Kovina tu ne ropota, temveč zveni mehko, tu in tam skoraj meditativno. To pa se zalomi, ko pridemo do ekscesnega epiloga, dvajsetminutnega kolaža rahlo nadležnih posnetkov, ki zveni kot spremljava neke težaške instalacije.

Holden & Zimpel: The Universe Will Take Care Of You

Se spomnite zatripane scene mestne parade iz kultnega animeja Paprika (2006)? Prvi skupni projekt poljskega klarinetista Wacława Zimpla, avant jazzerja, ki je postal avant elektronik, in britanskega sintofila ter prvaka prog trancea prvega desetletja tega tisočletja Jamesa Holdna deluje kot njen glasbeni ustreznik. A so aranžmaji še bolj nadrealistični, s psilocibinsko fluidnimi sintovskimi arpeggii, niansiranimi linijami klarineta, orgel, violine, algoze, zvoncev, lešnikov in drugimi »naključnimi« elementi. Nenehno valujejo, utripajo in se razraščajo. Živa muzika! Kot izrazito psihoaktivna zvočna tvarina, ki se napaja iz free jazza, krautrocka, gnawe in minimalizma, album sugerira psihonavtsko vizijo impro trancea.

Yaya Bey: do it afraid

Čeprav se je prah, ki ga je Yaya Bey dvignila z lansko ploščo Ten Fold, šele polegel, nam avtorica že streže z novim albumom. Ta je slogovno precej bolj razgiban in poskočnejši kot prejšnji – v uverturi se suvereno dokaže kot raperka, v osrednjem delu plošče preseneti s synthovsko nostalgijo po osemdesetih letih in prismuknjeno reggae poskočnico, v sklepnem pa s čvrstim hip-housom in acid jazzom –, a Yaya se vseeno najbolje znajde na domačem terenu, torej na radikalno ležernem presečišču neosoula in alternativnega R & B-ja, pri katerem (kot vselej) ne stavi na nalezljivo spevne refrene, temveč predvsem na vajb. K temu pa krepko pripomore tudi skrbno izbrano moštvo (ko)producentov, med katerimi se najbolj odlikujejo člani skupine BADBADNOTGOOD in izjemni DJ Harrison.

Ty Segall: Possession

Ty Segall razume sodobne založniške zahteve in pravila igre. Od leta 2008 disciplinirano in natančno niza albume, praviloma enega na leto, kar je tako rekoč popoln tempo prisotnosti oziroma tega, čemur rečemo ustvarjanje in objavljanje vsebin. Če dodamo še res izjemen občutek za songwriting, frajersko znanje igranja na kitaro, obilo domišljije in raznorazne slogovne ovinke (enkrat je na primer posnel album, na katerem skoraj ne slišimo rabe kitar), lahko brez zadržkov potrdimo, da gre za enega plodnejših in produktivnejših avtorjev s sodobne garažne, psihedelične, glamovske … rockovske strani glasbene scene.

Timothy Garton Ash: Domovina Evropa: osebna zgodovina

Ash je britanski zgodovinar in profesor na Univerzi v Oxfordu, toda od osemdesetih let je bil pisec in kolumnist časnikov Independent, Spectator in Guardian. V njih je poročal o nastanku Solidarnosti, žametnih revolucijah po Vzhodni Evropi, v devetdesetih letih in pozneje pa o vojnah v Bosni in na Kosovu, o oranžni revoluciji v Ukrajini etc. Kar je videl in slišal, je organiziral v knjigo, toda ne kot osebno izpoved, marveč kot razmišljanje, kaj se dogaja z Evropo danes. V času hladne vojne je bila kraj, o katerem so vzhodni disidenti sanjali, da je dežela boljšega življenja. Avtor ima izkušnjo diahronega pogleda, saj so njegovi sogovorniki iz osemdesetih let desetletje kasneje postali predsedniki držav, zunanji ministri in poslanci, od Havla in Geremka naprej. Ker je bil renomiran ekspert, je svetoval Blairu, Bushu, Jr., v zaporu obiskal Honeckerja, se družil z Gorbačovom in Kohlom. Tu piše dobesedno zgodovino iz prve roke, sploh, ker ti pogovori razkrivajo pomenljive podrobnosti, denimo Bush, Sr. ni prišel na slavje ob padcu Berlinskega zidu, ker ga je skrbelo, da bi s tem v Sovjetski zvezi ponižal Gorbačova. V osmišljanju dejstev izvrstno, tudi njegovo hladno konstatiranje, da Evropa ’24 ni več Evropa idej ’89 in da izgublja svetovni vpliv, kar pripiše neuspehu globalnega liberalizma.

Milan Dekleva: Lističi

Milan Dekleva (1946) je vsestranski, na začetkih pesnik, glasbenik, prevajalec, dramatik muzikalov, esejist, nad vsem tem pa v zadnjem času piše tudi prozo. Njegovi romani se večinoma naslanjajo na predelane in literarizirane, vendar še vedno prepoznavne usode iz sveta kulture in umetnosti. Od modernosti razrvani dramatik Slavko Grum, ki ga je Dekleva »prepisal« tudi na podlagi korespondence, ali Alma Karlin, pri kateri sta bolj v ospredju potreba po izražanju in vera v besedo kot popotne izkušnje in zapleti, postaneta sodobnika. Spisal je tudi roman o plesni zanesenjakinji v puščavi, v najboljšem mogočem približku zakotja in severnoameriški različici Herzogovega Fitzcarralda, pa o svobodi in nujnosti na primeru Tomaža Pengova, kolega iz skupine Salamander. Pri izstopajočem literarnem profesorju Dušanu Pirjevcu Ahacu je v ospredju vprašanje (nadaljevanja) upora in zagate z utopičnostjo. Ves čas, tudi v romanu Lističi, je Dekleva na preži za osmišljanjem časa, razmišlja tudi o vlogi umetnosti in iskanju smisla v razpočenem in kaotičnem, tu in tam absurdnem svetu.

Mafijski klub

Barry Levinson je nekoč režiral gangsteriado Bugsy, scenarist Nicholas Pileggi je nekoč napisal gangsteriadi Dobri fantje in Kazino, direktor fotografije Dante Spinotti je nekoč posnel gangsteriado Vročina, Robert De Niro pa je nekoč igral v gangsteriadah N edotakljivi, D obri fantje i n Kazino, zato so zdaj očitno sklenili, da bodo v imenu dobrih starih časov skupaj zapakirali gangsteriado, v kateri De Niro igra dva gangsterja (umirjenega, »dobrega« Franka Costella in divjega, maničnega, zverinskega Vita Genoveseja, sprva prijatelja, potem sovražnika), toda ko jo gledate (česa tako letargičnega, utrudljivega, brezciljnega in brezosebnega zlepa ne boste videli), ne morete verjeti, da so jo zapakirali režiser Bugsyja, scenarist Dobrih fantov in Kazina, snemalec Vročine ter zvezdnik Nedotakljivih, Dobrih fantov in Kazina. (Max)

Echo Valley

Echo Valley je psihotriler, poln sunkov in preobratov, a vsi so tako predvidljivi, kot je predvidljivo to, da bo lezbična mati (Julianne Moore), sicer falirana rejnica konj, zaščitila svojo hčerko (Sydney Sweeney), sicer narkomanko, ki jo izsiljuje povsem generični sociopatski diler (Domhnall Gleeson).

Elio

Elio je Pixarjeva animacija, toda vsej živahnosti, divjosti in občasni duhovitosti navkljub je preveč oportunistična, saj tipično Disneyjevsko siroto, osamljenega, zapuščenega, intuitivnega dečka Elia, ki si želi, da bi ga ugrabili in odpeljali nezemljani (ko bo velik, bo Elon Musk), res pošlje v vesolje (»Do neskončnosti in čez,« bi dahnil Ken Kozmoblisk), kjer sreča Glordona, nežnega kozmičnega princa, malo izgubljeno dušo, imitacijo E. T.-ja, in lorda Grigona, imitacijo Dartha Vaderja, ki sproži imitacijo Vojne zvezd, tako da sam Elio postane »simpatična«, a v skrajni instanci banalna kombinacija Hana Sola in Lukea Skywalkerja. (kino)

Karate Kid: Legende

Li (Ben Wang), ki se iz Pekinga preseli v New York, postane novi Karate Kid, a ne pričakujte kake revolucije, le reboot klišejev (travmatična smrt bližnjega, treningi, zmajev kick, premagovanje strahu, slo-mo, turnir, finale ipd.), ki so leta 1985 pognali prvega Karate Kida. Igral ga je Ralph Macchio, ki se tokrat vrne kot Lijev mojster (in ki svoj originalni lik še vedno igra v televizijski seriji Cobra Kai, tako da je v »budistični« formi).

28 let pozneje

Film 28 let pozneje, nervozno, stilizirano in čudovito nepredvidljivo nadaljevanje nadaljevanja šokerja 28 dni pozneje, ki ga je Danny Boyle posnel leta 2002, je Robin Hood z zombiji. Hočem reči: 28 let pozneje obstajata le še lok in puščica. Pištol, pušk in brzostrelk ni več. Streljajo le še puščice in kopja – retrogradne stvari. Robin Hood ne potrebuje brzostrelke, deus ex machina – švedski mirovnik, ki se nenadoma pojavi – pač, toda če nimaš srca, ti tudi brzostrelka ne pomaga. Poleg tega pa krogel ni ravno na pretek. Še sreča, da ni več pametnih telefonov, tako da nas vsakih pet minut vsaj ne utrujajo s paničnimi kriki, da zmanjkuje baterije – ali signala.

F1: Film

Kako bi bil videti Top Gun (ali Maverick), če bi bila vojaška letala dirkalniki formule 1? Kot F1. Če bi dirkalnike formule 1 prodajali na prostem trgu, bi jih prodali na milijone – F1 ni le odlična, tako rekoč popolna reklama zanje, ampak je tudi videti kot reklama. Ja, zdizajniran in stiliziran je kot oglas – gladek in sladek, zaljubljen v glamur in zen površine.

Boštjan Antončič / Plesalec, eden ključnih članov svetovno priznane plesne skupine Rosas

Dva junijska večera zapored smo ga lahko ujeli na letošnjem Spider festivalu, mednarodnem festivalu plesa in performativnih umetnosti v produkciji društva Pekinpah, ki je na začetku poletja potekal v senci drevesnih krošenj v ljubljanskem parku Tivoli. Ujeli zato, ker je v Celju rojeni mednarodno uveljavljeni plesalec in koreograf Boštjan Antončič (1980) že dve desetletji član svetovno znanega bruseljskega plesnega kolektiva Rosas, ki ga vodi znamenita plesalka in koreografinja Anne Teresa De Keersmaeker. Danes je eden najpomembnejših članov skupine in z njo redno gostuje po vsem svetu, zato so njegova gostovanja na domačih tleh vedno posebna in dragocena – še zlasti, ko potekajo pod milim nebom, v dialogu z naravnim okoljem.

Slick Rick: VICTORY

Pionirski mojster pripovedovanja uličarskih zgodbic in rimobrcač z največjo kilažo kovine okoli vratu se po 26 letih založniške suše vrača z albumom, izdanim pri etiketi, ki jo vodi Idris Elba. Sliši se kot velika stvar, pa niti ni, saj zmagovalno povratništvo ne traja niti pol ure. Poleg tega je Ricku uspelo v miniaturko stisniti dva vrinka generičnega housa, ki z žlahtno boombapovsko glavnino nimata nobene logične povezave. Najmanj simpatičen pa je posnetek, v katerem The Ruler benti nad težavami, s katerimi se spoprijema, ker je najemodajalec. Ni lahko biti nepremičninski mogotec. Očitnim felerjem navkljub je veteran v izvrstni formi za nametavanje rim in nas z nekaj posnetki popelje po spominih na newyorške ulice.

Nadah El Shazly: Laini Tani

Osišče izraza eterične egiptovske muzičarke tudi na drugi plošči ostaja njen žametni glas s podobno sedativnimi čari kot tisti Lucretie Dalt. Impresivna produkcija, ki jo sopodpisuje talent s kairske klubske scene 3Phaz, temelji na prostorni zvočni podobi in razkošnih, prosto lebdečih aranžmajih, prežetih z ritmi darbuke, vložki godal, harfe in mizmarja, digitalno procesiranih vokalih in različnih fragmentih, ki prispevajo k razgibanosti zvočne tapiserije. Kot introspektivna, poetično obarvana avantpop seansa te album ovije v tančico neizrekljive melanholije, podobne tisti, ki na plano izbruhne proti koncu prežurane noči, ko se v alkoholnih hlapih mešata spolna vznemirjenost in bivanjska tesnoba.

King Gizzard & The Lizard Wizard: Phantom Island

King Gizzard na novi (bojda že sedemindvajseti!) plošči zveni nekje kot Frank Zappa, drugje kot David Bowie okoli »Ziggyjevega obdobja« ali kot eden od velikopoteznih blues-prog-soft-rock bendov iz sedemdesetih let. Zaznamovan z močno orkestralno podporo. Vzorec je jasen, in četudi avstralska hiperproduktivna zasedba, ki zna sicer s slogovnimi zasuki in konceptualnimi domislicami hudo presenetiti, skoraj vedno zavzema retro pozo, jo zna skoraj vedno tudi osvežiti, aktualizirati in jo preprosto obvlada. Tudi tokrat ni nič drugače, saj je Phantom Island še ena demonstracija kompleksnega aranžiranja (tokrat zaradi vseh pihal in godal še celo bolj kot po navadi), ki zveni in teče lahkotno. Uigrano kot vedno.

Nick León: A Tropical Entropy

Ni ga bengerja, ki bi bolje zaobjel postkoronski hedonizem kot Xtasis, ki sta ga leta 2022 izdala mladi ameriški producent z izrazitim občutkom za čutne vokale Nick León in takrat še neznani venezuelski veteran žanra raptor house DJ Babatr, ki je po tem doživel karierno renesanso in zdaj nastopa na največjih festivalih. Hit leta, izdan pri takrat razmeroma nišni, danes eni najprepoznavnejših južnoameriških založb elektronske glasbe TraTraTrax, je s prepletom dembow ritma, ekstatičnih ženskih glasov in prvin britanskega techna osvojil svetovna plesišča, Leóna pa ustoličil kot ambasadorja »miamijskega zvoka« oziroma ’Latin club’ estetik, ki so zadnja leta doživele silovit vzpon priljubljenosti.

Radomir Konstantinović: Filozofija majhnega kraja

Kultno delo, pod misterioznim originalnim naslovom – Filozofija palanke, je izšlo leta 1969. O njem se je širila anekdota, da so vsi zanj slišali, noben pa ga ni prebral. Pač, po jugoslovanskih vojnah so eni z njo interpretirali srbski nacionalizem, drugi so jo jemali kot analizo omejenosti duha v palanki ali celo v velemestih, kot je denimo Pariz.