Future: MIXTAPE PLUTO

Future, eden ključnih protagonistov na polju trapa, je pred dobrim desetletjem iznašel zares učinkovito, a zdaj že dodobra prežvečeno formulo, ki so jo nato marljivo kopirale horde klonov, zato njegovega vpliva nikakor ne gre zanikati. Kmalu pa se je tudi sam ujel v past posnemanja svojih prelomnih del. To slabo navado je sicer na začetku leta delno presekal na z Metrom Boominom, na novem mikstejpu pa se ponovno oklepa preverjenih vzorcev, pri čemer zveni precej nezainteresirano – v nekaterih komadih, kot je denimo Plutoski, se zdi, kot bi zaspal za volanom. A čeprav momljajoči raper tokrat ne dostavi ničesar novega, mu gre to, po čemer je zaslovel, tudi po vsem tem času še vedno zelo dobro od rok.

Blood Incantation: Absolute Elsewhere

Posebneži iz Kolorada že od formacije izstopajo iz povprečja, obsedeni s širnim stvarstvom in smrtjo, toda njihova četrta plošča po wagnerjanski ambicioznosti presega predhodnice. Absolute Elsewhere je fluidna slogovna himera, sešita iz hawkwindovskega space rocka, kosmische meditacij zasedbe Tangerine Dream, virtuoznega onanizma benda Yes, ezoteričnega metala floridskih legend iz skupine Death in fiksacij z znanstvenofantastičnimi epi. Ja, zveni prav tako kompleksno in dinamično, kot bi pričakovali na podlagi referenc – avanturistična vizija fuzionističnega death metala, kjer se floydovske balade prevešajo v neukrotljivo blastbeat bobnenje à la Morbid Angel. Kolosalen album, ki ne špara z vau trenutki.

Godspeed You! Black Emperor: »NO TITLE AS OF 13 FEBRUARY 2024 28,340 DEAD«

Osem mesecev po podatku iz (brez)naslova nove plošče zasedbe Godspeed You! Black Emperor je uradno število skoraj dvakrat višje. Okroglih trideset let dejavni kanadski postrockerji nas tokrat že v izhodišču postavijo v brezupno zajeban realizem vsakdanjika. A muzika ni takšna. Seveda so premiki od skorajda tišine do orkestralnih apokaliptičnih zidov zvoka in mehkejših melodičnih razpletov razvlečeni, kot se za zasedbo že pregovorno spodobi, a NO TITLE ... ni pesimistično težaški, moralistično žugajoč in pretirano patetičen. Spotoma preprosto navrže očitno – vloga umetnikov ni nič drugačna od vloge preostalega navadnega prebivalstva: da nismo tiho. Vsak dan nov vojni zločin ...

Charli XCX: Brat and It’s Completely Different But Also Still Brat

V junijski recenziji šestega albuma britanske (hyper)pop pevke nismo slutili epohalnih razsežnosti tega popkulturnega fenomena. Iz razmeroma nišne plošče se je Brat v poletnih mesecih razrasla v viralni mem s prepoznavno strupeno zeleno barvo, vseprisotni brand in celo koreografski trend na TikToku. Od angleškega superfestivala Glastonbury do ibiških superklubov, od obsedenih fenov do zapriseženih alternativcev, od Twin Peaks ikone Kyla MacLachlana do ameriške podpredsednice Kamale Harris (Charli je podprla demokratsko kandidatko in v zameno dobila reklamo na uradnih profilih njene predvolilne kampanje!), nihče ni ubežal »brat poletju«. Toda na začetku septembra je Britanka naposled oznanila njegovo smrt.

Mihail Afanasjevič Bulgakov: Bela garda

Bela garda je roman o sovjetski državljanski vojni, ki je v nekaj odlomkih izšel v literarnih revijah, pisatelj pa ga je napisal z mislijo, kako bi zapisal prepovedano. Bil je namreč simpatizer carske Rusije, katere predstavniki so pod komunizmom veljali za izmečke družbe, in nasprotnik nasilja, ki so ga vršili Stalinovi boljševiki. Idejna norma je zapovedovala črno-belo pravljico, izmaknil se ji je tako, da pozitivcev v delo sploh ni neposredno vključil, nastopajo le v govoricah in mitih, negativce pa je opisoval v njihovi simpatični pitoresknosti. Bela garda je obkoljena v mestu brez imena, v katerem vlada nadrealizem. Nihče ne ve, kaj se dogaja, kdo je streljal na koga. Tam so nemški junkerji, samooklicana Hetmanova ukrajinska oblast, ruske carske čete, v bližnji Odesi so se izkrcali odredi Senegalcev, zunaj pa boljševik Petljuga, poveljnik armade, ki je nihče ne vidi, a večina verjame, da šteje vsaj milijon vojakov. Nobenega reda, nobenega uvida. »Nemški vojaki, ki so imeli slabo navado, da so se ponoči sami potikali po okolici, so začeli izginjati. Ponoči so izginili, podnevi pa se je izkazalo, da so jih ubili.« Avtor popisuje dogodke, obnašanje in smrti lahkotno, dobesedno mimogrede in z razdalje kronista, ki poudarja individualizem, vzvišen nad ideološkim in vojaškim angažmajem. Denimo poveljnika topniškega voda, ki je pesnik in bonvivan, postopa s cilindrom na glavi, recitira svoje domislice v salonih, potem pa utrujen zaspi, ne da bi enoto odposlal na bojni položaj.

Roman Rozina: Tujintuj

O migrantih in lovu nanje so domači avtorji in avtorice že pisali, recimo o pobiranju kadavrov nekje pred Lampeduso je pisal Andrej E. Skubic v Igrah brez meja, kjer pojem podjetništva in prostega trga raztegne tudi na trgovanje z utopljenci s čolnov pribežnikov. Vendar je novi krajši roman Tujintuj Romana Rozine (1960) – pisatelj je za predhodnika, roman Sto let slepote, leta 2022 prejel kresnika, domačo nagrado za najboljši roman – bolj, celo zelo podoben Skritemu gozdu Franja H. Najija, čeprav v njem ne umanjka niti pridobitniška linija: druži ju predvsem teza, da za raznimi vardami in varuhi meje, tokrat pri Rozini prikritih v lovsko družino s pravim domom, ki že na začetku pogori, stojijo interesi vlad, vladajočih. Druži ju teza, da si tisti na vrhu z nezakonitim početjem prostovoljcev pravzaprav umivajo roke, saj ob ravnanju, ki naj bi bilo nepodprto z vrha oblasti, njihovi represivni organi ne izstopajo z neprivlačnostjo za medije. Da torej varde opravljajo isto delo kot obmejna policija, kadar te nihče ne opazuje, in da so za to plačane v zakritih shemah izplačevanja z nejasnimi, prikritimi nameni.

Will & Harper

Will Ferrell in Harper Steele sta se spoznala pri oddaji Saturday Night Live – Ferrell je pokal vice, Steele jih je pisal. Če je Ferrell počil kak dober vic, ga je gotovo napisal Steele. V hipu sta postala najboljša prijatelja. Pandemija ju je ločila, le za kratko, a ravno dovolj, da je dobil Ferrell pismo, v katerem mu je Steele razkril, da je vmes prešel v žensko. Ferrell ne more skriti, da je bil v zadregi, toda road trip, na katerega kreneta (po poteh spominov in tovarištva, tu in tam rahlo boratovsko), je priložnost, da se bolje spoznata in da bolje spoznata tudi Ameriko, no, njeno osrčje, čigar predsodki in nestrpnost – s transfobičnim guvernerjem Indiane vred – pa so tako predvidljivi kot sladkobni soundtrack tega dokuja, ki resno, močno, prepričljivo temo zavije v nepotrebno, pretirano sladkobo, s čimer jo skoraj iztiri. Tem bolj, ker tisti spontani »čustveni« trenutki izgledajo preveč naštelani, ker sam doku ustvarja vtis, da je breme na strani Harper, pa čeravno ni, ta se je že našla, in ker njen »ganljivi » dictum »Ljubim to deželo, samo ne vem, če mi ljubezen vrača« presenetljivo zveni kot Rambov krik »I want, what they want, and every other guy who came over here and spilled his guts and gave everything he had, wants – for our country to love us as much as we love it!« S cukrom nad nestrpnost? Ne ravno. (Netflix)

Lonely Planet

Laura Dern igra slavno, a nervozno, sveže ločeno ameriško pisateljico, ki pride na koktajlsko rezidenco v »osupljivi« maroški del Sahare, Liam Hemsworth pa igra finančnika (»private equity«), ki tja pride s svojim dekletom (Diana Silvers), pisateljico, avtorico nepričakovanega bestsellerja. Logično, Hemsworth se zahaklja z Lauro Dern (brez panike, Kamasutro tu le omenjajo), toda na tako naiven in klišejski način, da je banalnejša od tega le eksotična kulisa uslužnega, vljudnega tretjega sveta, čigar edina naloga je, da svetovljanskim Američanom omogoči, da se zaljubijo. Tretji svet je nahajališče dragocenih naravnih virov – tudi čustev, ljubezni. Problem je le v tem, da domačini s tem – tako kot z naravnimi viri, zlatom, diamanti, redkimi minerali – nimajo kaj početi, Američani pač. Tretji svet je oder, na katerem se domačini nikoli ne zaljubijo – le Američani. Vsi domačini tudi govorijo angleško. Sami veste, kaj se zgodi, kadar Američani pridejo v eksotične puščavske dežele, v katerih domačini ne znajo angleško – zbombardirajo jih v kameno dobo. Da bi ustvarili svet, ki bo varen za demokracijo – in ljubezen.

Vikend misija: Tajpej

John Lawlor (Luke Evans), agent ameriškega urada za boj proti drogam, si skuša malce »odpočiti« na Tajvanu, kjer se hitro zaplete z Joey (Lun-Mei Gwei), vrhunsko šoferko (za ferrari je to, kar je Dončić za košarko), s katero je imel pred leti afero in ki je zdaj poročena z dilerjem št. 1 (Sun Kang), na katerega je njun sin (Wyatt Yang), produkt one afere (in fen delfinov), tako alergičen, kot je Sneguljčica alergična na mačeho.

Jezero Caddo

Jezero Caddo, ki se dogaja v močvirju na meji med Luiziano in Teksasom, je briljanten mindfuck, ki vam ne pove, kaj se dogaja. To je film, ki mu ne vidimo v glavo – in ki tudi ne pusti, da bi mu videli v glavo. A glavo definitivno ima. Zato nas tudi tako spretno, lucidno, nadrealistično, žmohtno in intrigantno vodi skozi labirintno zgodbo o tesnobnem čistilcu močvirja (Dylan O’Brien), ki še vedno ni prebolel prometne nesreče, v kateri je umrla njegova mati, jezni, trmoglavi Ellie (Eliza Scanlen), ki ima napete odnose z materjo (Lauren Ambrose) in očimom (Eric Lange), in njeni osemletni polsestri Anni (Caroline Falk), otroški verziji Anne (Lea Massari) iz Antonionijeve Avanture (1960), ki skrivnostno izgine (in jezu, ki bo preoblikoval prihodnost in čas, in volkovih, ki se vračajo, in metuljih, ki umirajo), pri čemer zastavi nekaj vprašanj, na katera ni odgovorov, in odgovori na nekaj izgubljenih vprašanj, vprašanj izgube, ki jih lahko artikulirajo in oživijo le špranje, divjina in močvirje mindfucka.

Film o Trumpu

Vajenec je biografija Donalda Trumpa – zgodba o njegovih vajeniških letih. Zgodba o njegovem izvoru. In film ga skuša celo razumeti. Na začetku ga namreč vidimo, kako nemočno in negotovo in mehkužno sedi doma, pri družinski večerji, ob dominantnem očetu, ki v njem vidi le »šibkega« Donnieja, kako nemočno išče investitorja za svoj sanjski projekt, izgradnjo luksuznega hotela v slabi soseski, in kako nemočno hodi s torbo v roki od stanovanja do stanovanja v očetovem preperelem stanovanjskem kompleksu (Trump Village), trka na vrata in pobira stanarino – nekateri podnajemniki mu odprejo, drugi ne, tretji mu plačajo le polovico, četrti mu loputajo vrata, peti ga psujejo, šesti vanj mečejo vrelo vodo.

Masaž / Art pop kolektiv, ki na domači sceni premika zvokovne in vizualne meje

Rosno mladi ljubljanski trio Masaž je lani s svojo prvo ploščo 3d ritmi navdušil poslušalce in tudi glasbene kritike. Mladinin recenzent Jaša Bužinel je denimo zapisal, da zasedba, ki koketira s »Princeovim sofisticiranim funkom, zgodnjim vokalnim čikaškim housom in sodobnejšimi pop trendi«, »vidno in slišno štrli iz povprečja sodobnega slovenskega alter popa«. Še več, v Masaž, ki »z navihanostjo spominjajo na pop pionirje iz skupine Videosex, z enigmatičnostjo na pop avantgardiste iz Melodroma in z melodramatičnostjo na slovensko popevko«, je prepoznal »kozmopolitski« bend, »ki ne nagovarja povprečnega mulca s periferije, pač pa izbrano ’progresivno’ publiko, kakršne pri nas ni prav veliko«.