Kokoko!: Fongola

Kongovska zasedba Kokoko!, ena od favoritinj lanske Druge godbe, na dolgometražnem prvencu izvrstno ulovi vse tiste adute, ki so jo v zadnjih dveh letih izstrelili na (evropska) festivalska prizorišča. V srčiki plošče utripajo karnevalski (poli)ritmi, DIY-rešitve z doma izdelanimi glasbili in uporniška energija s kinšaskih ulic, vse to pa s privlačnimi in poznavalskimi elektronskimi posegi spretno nadgradi francoski producent Debruit. Včasih pobudo prevzame elektronika klubskega izvora, včasih posodabljanje afriških tradicij in še večkrat subtilno križanje obojega, rezultat pa je plesna, poltično angažirana plošča, ki ponudi avtentično glasbeno izkušnjo sodobnih Kinšase in Konga. Več

Ed Sheeran: No.6 Collaborations Project

Nekoč ulični glasbenik in kitarski kruner z britanske periferije, sedaj prvo (evropsko) ime svetovnega popa. Ed Sheeran je četrti album zastavil kot zbirko sodelovanj s smetano lokalne grimerske scene (Stormzy, Dave ...) in z včerajšnjimi (50 Cent, Eminem ...) ter današnjimi (Cardi B, Bruno Mars ...) pop zvezdniki. No.6 Collaborations Project je izdelek tovarne hitov, je plastično vešča demonstracija večne dostopnosti glavnega protagonista in vse kaže, da tudi izgovor, da je Sheeran lahko posnel pretežno r & b-jevsko-grimerski latino pop album (z obveznimi baladnimi pritiklinami), na katerem se dejansko in nerodno preizkusi tudi v pljuvanju rim. Če je Nr.6 zgoščeni skupek špice popa sedanjosti, kaj nas šele čaka? Več

Cassius: Dreems

Ušesa ljubiteljev plesne glasbe so bila konec devetdesetih let usmerjena proti pariškim house mojstrom, ki so s klubsko dediščino in pop senzibilnostjo osvajali vrhove glasbenih lestvic. V ospredju burnega dogajanja je bila prijateljska tekmovalnost med dvojcema Daft Punk, ki je pozneje z vijugo v pop postal svetovna senzacija, in Cassius, ki je v naslednjem desetletju poniknil v pozabo. S povratniško ploščo je nato pred tremi leti neuspešno pokukal v (daftpunkovski) pop, z novo ploščo pa se je zdaj vrnil k prefinjenemu, igrivemu housu s svojih začetkov. Ker se je tik pred izidom smrtno ponesrečil eden od članov, se zdaj vsekakor zdi prav, da Cassius še zadnjič slišimo v njegovi najprepoznavnejši podobi. Več

Blood Orange: Angel’s Pulse

Dev Hynes je eden tistih, s katerimi so se v pop kulturo vrnila osemdeseta leta, še preden so vse zasluge za to pripisali seriji Stranger Things. Z najbolj znanim projektom Blood Orange od leta 2011 ulice zalaga z muziko, ki sicer meša, upogiba in kombinira različne glasbene idiome, v kolektivno pa se je najbolj vtisnil s šumečimi r & b-baladami, ki stavijo na trike popa izpred tridesetih let. Več

Kdo neki tam straši?

Slovenija je polna turistov, tako da za Slovence praktično ni več prostora. Vsi gledajo le še turiste, ki noro zapravljajo. Če si Slovenec, se natakarji zate sploh ne zmenijo. In če že ravno kaj naročiš, te oderejo. Turisti so motnja. Več

Stuber: Divja vožnja

Ste kdaj igrali šah s kom, ki je bil boljši od vas, tako da vam je dal na začetku topa ali pa kraljico prednosti? Nekaj takega je v Nebotičniku storil Dwayne »The Rock« Johnson – bil je brez ene noge, a je rešil svet. Okej, najvišji nebotičnik na svetu. V Stuberju pa nekaj takega stori agresivni losangeleški detektiv Vic Manning (Dave Bautista) – na lov za strašnim, nevarnim dilerjem (Iko Uwais), ki mu je ubil žilavo partnerko (s katero sta ravno premlevala analni seks njegove hčerke!), se zapodi, pa čeravno je začasno slep. Ker potrebuje pomoč, njegov buddy postane Stu (Kumail Nanjiani), alias “Stuber” (Stu + Uber), nežni, naivni, komični šofer Uberja, kar tale road trip – s koncem Zelene knjige – prelevi v dolgo reklamo za Uber. Več

Utoya, 22. julija

Če Anders Breivik 22. julija 2011 ne bi najprej razstrelil dela vladne stavbe v središču Osla (ne, niso bili islamisti!), bi Poppejev film Utoya, 22. julija trajal le 72 minut, kajti pokol na otoku Utøya, kjer kampira podmladek laburistične stranke, traja toliko, kot je trajal Breivikov pokol – 72 minut. Posnet je v enem samem intenzivnem, šokantnem, hiperrealističnem, imerzivnem kadru (podobno kot Schipperjeva Viktorija ali pa Nemesev Savlov sin), morilca – Breivika, ki je na Utøyo prišel v policijski uniformi – ne omenja, niti ga ne pokaže (ga res hoče kdo gledati?), kakor tudi ne pokaže njegovega pokola, njegovih eksekucij norveških najstnikov (pobil jih je 69), saj je posnet skozi oči 18-letne Kaje (Andrea Berntzen), ki najprej v kamero dahne, da tega ne bomo nikoli razumeli, potem pa začne med pokolom – sredi eksplozivnega terorja, kaosa, panike, obupa, krikov – napeto iskati tako svojo mlajšo sestro (Elli Rhiannon Müller Osbourne) kot skrivališča, luknje in varna grmovja, skale in kolibe, a nikjer ni več nobene gotovosti in varnosti. Več