King Krule: You Heat Me Up, You Cool Me Down

Britanski samorastnik Archie Marshall je v letu 2020 uspel izvesti tri koncerte, posnetke z njih pa so zdaj sestavili v live album. Če je vokalist takoj prepoznavnega glasu, kitarist, producent, raper ... svojo nišo zrnate melanholije zarezal z nizom meglenih, zasanjanih, lebdečih albumov izrazitega avtorskega pečata, pa žive interpretacije materiala z zadnjih dveh albumov – lanskoletnega Man Alive! in tri leta starejšega The OOZ – s ščepcem starejših hitov na odru zvenijo bolj našpičeno, glasnejše, dinamično, postpunkersko. Brez kančka nastopaških trikov ali dolgovezenja. Po prisluhu ploščku You Heat Me Up, You Cool Me Down ni nobenega dvoma: glasbo Kinga Krula je treba doživeti v živo. Več

Iron Maiden: Senjutsu

Britanski pionirji tudi v svojem 46. letu ostajajo ena upravičeno najbolj čaščenih metal zasedb vseh časov. Ko legende izdajo nov album, četudi gre že za njihov sedemnajsti, je to za številne fene pač glasbeni praznik. To znova potrjuje njihova 82-minutna heavy/prog metal epopeja, ki jo zaznamujejo strukturno razgibani, celo 12-minutni komadi, eksplozivne stadionske kitarske nažigancije, pretežno melanholična atmosfera in mogočni Dickinsonov vokal, ki je po zmagi nad rakom v odlični formi. Ne gre toliko za starošolsko galopiranje à la Run To The Hills kot za kontemplacijo besedil in zibanje glave ob njihovih sofisticiranih aranžmajih. Kakovosten album ikon, ki prezirajo nostalgijo in gledajo naprej. Več

Low: Hey What

Dvojec Low, ki ga sestavljata mormonska zakonca Alan Sparhawk in Mimi Parker, se je skoraj popolnoma oddaljil od slowcore zvoka, ki ga je v devetdesetih pravzaprav ustvaril sam in ga nadgrajeval skozi bogat opus enajstih plošč. Pri dvanajsti, izjemni plošči Double Negative je presenetil z radikalnim slogovnim zasukom: upočasnjeno, spokojno kitarsko glasbo je zamenjal s kombinacijo ambientalne elektronike in melanholičnega popa, ki je kljub minimalizmu izjemno pestra in intenzivna. Ta zvok je zdaj, tri leta kasneje, z albumom Hey What še dodatno izboljšal. Ritem sekciji se tokrat skoraj popolnoma izogne ter se posveti predvsem večplastnim teksturam in melodramatičnim, a eteričnim večglasjem. Več

Little Simz: Sometimes I Might Be Introvert

Četrti album enega najprepoznavnejših glasov britanskega novosoulovsko-hiphoperskega miljeja zadnjih petih let je s tehnične plati daleč najambicioznejši doslej. Sometimes I Might Be Introvert prinaša veliko: orkestralne aranžmaje pihal in godal, upanje vlivajoče zborovske napeve, teatralne motivacijske nagovore, široko žanrsko kombinatoriko ... Tematsko ostaja, kjer je severnolondonska raperka brodila v zadnjem desetletju: v nepreračunljivi izpovedi in občasnem spretnem bahaštvu. A bolj kot narativni lok prepriča sama veščina obračanja in zlaganja besed v edinstveno gibki tok. Več

Roland Barthes: Šelestenje jezika

Za razliko od Mitologij, Užitka v tekstu, Camere lucide in Fragmentov ljubezenskega diskurza je prevod posthumne izdaje (1984) različnih kratkih tekstov fragment fragmenta. V tem je bil neprekosljiv mojster. Fragmentiranje pri njem ne vodi v enostavnost, ampak nasprotno – iz nič naredi misel in zgodbo. Tam, kjer družboslovci in humanisti povzemajo drug drugega, on začne misliti te samoumevnosti. In niso po naključju zvočni zapisi njegovih predavanj s konca sedemdesetih na Collège de France (CF) še vedno prodajna niša na Amazonu. Ko Barthes piše in predava, zapeljuje publiko. Hoče jo vneti, to pa stori tako, da zastavlja vprašanja, ki prej živi duši niso padla na pamet, potem pa fragmente vsebine disciplinira v miselni red. Ne prizanese niti sebi, ko zapiše, da je nekaj let njegov glavni projekt raziskovati lastno neumnost in o tem pisati knjige. Tudi njegovo delo o ljubezenskem diskurzu je način, kako u-misliti bol ljubezni skozi svetovno literaturo. Kot akademik je prestopal utečene meje, brez zadržka je nekoč napisal razpravo o fragmentih mladega pisatelja, ki jih ta sploh ni objavil. Ko so ga izvolili v CF, je eden izmed članov sarkastično pripomnil: naslednjič bodo izvolili še Eddyja Merckxa (petkratnega zmagovalca Toura). Dandanes se knjižne police šibijo od del, ki razglabljajo, kako širiti ljubezen do branja knjig, on pa je zapisal, da branje prinese tudi svobodo nebranja, od tod pa izpeljal vprašanje: ali ni posledica nebranja tudi to, da se nekatere pomembne stvari ne zgodijo? Več

Mojca Širok: Evidenca

Že Pogodba, prva iz trilogije kriminalk novinarke TV Slovenija Mojce Širok, ki je zdaj dobila podnaslov Rim–Ljubljana–Bruselj, se je dogajala z nekakšnim zamikom. Dvajset let po dogodku, ki bi lahko ogrozil ravnovesje sil – ravnovesje med mafijo in delom politike ali pa razmerje med kriminalom in domnevnimi pravičniki. Vendar se ekipa z nekaj istimi člani sestaja še enkrat, tokrat zaradi trupla enega od policijskih ovaduhov iz mafijskih vrst, ki obleži v tuji garaži. Več

The Last Letter from Your Lover

Tu imate dve romanci. Prva – med trpečo, amnezično, dobro oblečeno Jennifer Stirling (Shailene Woodley), poročeno s hladnim, ošabnim britanskim magnatom, in novinarjem (Callum Turner), ki naj bi sportretiral tega magnata, – se dogaja sredi šestdesetih let, druga – med londonsko novinarko Ellie (Felicity Jones), ki se z moškimi žge tako, kot so se nekoč moški žgali z ženskami (niti njihovih imen si ne zapomni), in »poštenim« arhivarjem (Nabhaan Rizwan) – pa danes, toda dve romanci še ne naredita filma. Nasprotno: druga drugi sta le v napoto. »Osupljivo« in »strastno« ljubezensko pismo, ki ga Ellie najde v arhivu in ki sproži preiskavo, pa je itak tako sparksovsko osladno in plehko kot obe romanci. Več

Ava

Ava je klon Bessonove Nikite, le da Ava (Jessica Chastain) – hladnokrvna poklicna morilka (»fancy job«) – obiskuje druženja Društva anonimnih alkoholikov (ubijanje je pač pekel, nekaj stresnega, zato človek potrebuje omamo in sprostitev), ima pa tudi mamo in sestro, kar daje vtis, da jo skuša film humanizirati, toda to počne tako brezosebno, ubogo in banalno, kot bi hotel na neposrečen način ilustrirati znano tezo o »banalnosti zla«. Več

Zloben

Madison (Annabelle Wallis) je prava mučenica, saj jo udari popolni vihar: prvič, hoče otroka, a za sabo ima le kopico spontanih splavov, drugič, spet je zanosila, a mož, utelešenje toksičnosti, jo zlorablja, brutalno pretepa (do krvi), tretjič, neko noč nekdo vdre v njun dom in ubije njenega moža (sama pri tem spet spontano splavi), četrtič, policija osumi njo, saj se ji začnejo kmalu prikazovati vizije srhljivih, pikantnih, grizlijevskih umorov, ki se potem zares zgodijo (nekdo pobija ostarele zdravnike), in petič, skrivnostnemu, demoničnemu serijskemu morilcu, ki pije elektriko, ki mu elektrošoki ne morejo do živega, ki predvaja svoje misli (»Čas je, da izrežemo raka!«) in ki so ga očitno navdihnili psihotrilerji Daria Argenta (črne rokavice, široko odprte oči, ekskluzivno bodalo, groteskni umori ipd.), je ime Gabriel – tako pa je bilo v otroštvu ime tudi njenemu imaginarnemu prijatelju. Body-horror, travme, vrnitev potlačenega, demoni, ekstremne halucinacije, teror, torture porn. Več

Barb in Star na potovanju v Vista del Mar

Ovdovela Barb (Annie Mumolo) in ločena Star (Kristen Wiig), šarmerki srednjih let, sicer najboljši prijateljici, duhoviti, igrivi, ekscentrični, zelo zemeljski, totalno usklajeni, vedno razposajeni in po potrebi profani rezidentki Soft Rocka (Nebraska), produkta Amerikane in slabe TV, prodajalki v »lesnini«, ki razstavnega kavča, na katerem vsak dan sedita in kramljata, nočeta prodati, sta ob službo (tudi telefona nimata), toda njuno prijateljstvo preživi. Ker pa si vse, s kapitalizmom vred, predstavljata preveč po svoje, je čas, da si Nebraska malce odpočije od njiju. In tako odpotujeta na Florido, v razkošno kičasto letovišče Vista Del Mar, kjer njuno prijateljstvo doživlja nove in nove teste, saj ga ne ogrozijo le akvalandske atrakcije, disko verzija štikla My Heart Will Go On, moški, morski rak z glasom Morgana Freemana, seks, »sendvič«, Petdeset odtenkov sive in ljubosumje, temveč tudi diabolična, blofeldska ženska (spet Kristen Wiig), ki je bila v mladosti žrtev vrstniškega nasilja, ustrahovanja in poniževanja, zdaj pa se hoče grandomansko maščevati ter letovišče zasuti z morilskimi komarji. A prijateljici, ženski verziji Waynea in Gartha, ki ju ne žene BDP, temveč veselje do življenja, vesta, da bo boj dolg, zato prav pridejo tudi takšne, malce bolj militantne, recimo »radikalizirane« prijateljice. Več

Martin Eden

Jack London je leta 1909 objavil roman Martin Eden, svoj »veliki tekst«, ki ga je v posvetilu svojemu prijatelju Uptonu Sinclairju, prav tako socialistu, označil za »napad na individualizem«. Tudi na svoj lastni individualizem. Gustave Flaubert, avtor Gospe Bovary, je menda rekel: »Jaz sem gospa Bovary.« No, London pa je zapisal: »Jaz sem bil Martin Eden.« Prav res – tudi Martin Eden je proletarskega rodu, tudi Martin Eden postane pisatelj, tudi Martin Eden blazno uspe, tudi Martina Edna individualni uspeh loči od proletarskih korenin, od proletarskega kolektiva, in tudi Martin Eden ugotovi, da individualizem vodi v avtodestruktivnost. Več

Dnevi besa

Kateri je najvplivnejši film novega stoletja? John Wick! Še celo Jason Statham, alias Hill, alias H., nekdanji specialec (ali nekaj takega), ki se zaposli pri losangeleškem podjetju za strogo varovani, armirani prevoz večjih količin denarja, se že na prvi vožnji prelevi v Johna Wicka, saj avtomatično, napol robotsko in z neverjetno preciznostjo pobije šest maskiranih roparjev. A še preden rečete John Wick (ali pa Le convoyeur, po katerem je ta film posnet), se izkaže, da je H. hladni, neusmiljeni, labirintni, parabiblični maščevalec, ki bi se dobro podal tako Gospodom kot Želji po maščevanju, in da bo tistim (Scott Eastwood itd.), ki so umorili njegovega sina, amputiral jetra, pljuča, vranico in srce – s kroglami. Več

Pop trap boyband štirih pubecev, ki včasih tudi zajočejo

Lani je monotono resničnost, ki smo jo preživljali v poletni karanteniji, kot strela z jasnega popestril Piki, prvi singel novonastale mariborske zasedbe .travnik. Ta je resno opozoril, da se v štajerski prestolnici vzpenja nov val žanrsko neobremenjenega hiphopa, ki bo v slovenski glasbeni krajini pustil močen pečat. Ta napoved se je zdaj, dobro leto kasneje, ko je .travnik izdal prvenec Pubeci ne jočejo, nedvomno potrdila. Več