Full of Hell: Garden of Burning Apparitions

Prvoborci ameriškega novodobnega metala, ki se kot himeričen cronenbergovski stvor razrašča iz razpadajočih kosov black/death metala, grindcora in hardcora, nas na svojem petem albumu obstreljujejo z rafalom dvanajstih kratkih komadov, ki nas brezkompromisno prebadajo po vsem telesu. Če ste mislili, da je temačna kitarska muzika v smislu kreativnosti zadela ob steno, aktualna plata Full Of Hell predstavlja silovito zaušnico – je hkrati vrnitev k izvorni neposrednosti grindcora in sodoben transžanrski zvarek, ki posega v polje hrupnih power electronics estetik. 21 minut neizprosne, brutalno zasičene, meso parajoče ekstremne glasbene ekspresije za fene vizionarskih veteranov à la Converge. Več

BADBADNOTGOOD: Talk Memory

Peti album kanadskega festivalskega hita jazzovskega jezika za seboj pušča dvoje: enega člana benda in gostujoče vokaliste svojega predhodnika. Talk Memory je obred prehoda v »odraslo« obdobje, je jazz v bolj destilirani, klasični obliki, s precej improviziranja in s skoraj nič markantnih hakeljcev. BADBADNOTGOOD – zdaj trojec – se izkaže v najbolj zreli, kompleksni in produkcijsko najbolj prepričljivi izvedbi doslej, za kar pa ne more pobrati vseh zaslug. Na pomoč mu je namreč priskočilo nekaj muzicistov, predvsem (podobno kot pred kratkim tudi novosoulovski skupini Hiatus Kaiyote) brazilski veteran Arthur Verocai z godalnimi aranžmaji, ki so vtkani tekoče in nevsiljivo. BBNG, čisto pravi jazzerji. Več

Moor Mother: Black Encyclopedia of the Air

Camae Ayewa, ameriška pesnica, aktivistka in glasbenica, je na lanski plošči BRASS nekoliko obrzdala svoje ekstremistično eksperimentalne težnje in začela ustvarjati glasbo, ki ni namenjena zgolj peščici glasbenih sladokuscev z visokim pragom tolerance za preizkušanje mej poslušljivega. Dostopnejši poligon za pesniško sporočanje aktivističnih zamisli je našla v ritmih hiphopa, a to še zdaleč ne pomeni, da lahko od njene nove plošče pričakujete lahkotno poslušalsko izkušnjo. Ta je sicer nekoliko olajšana s široko paleto gostujočih vokalistov iz raperskega podzemlja, vseeno pa album zaznamujejo sila abstraktni beati in napredno misleča produkcija, ki se v zadnji tretjini plošče prevesi v nekoliko težaške zvočne eksperimente, združene z intenzivno spoken-word poezijo. Več

James Blake: Friends That Break Your Heart

Ikonični Scott Walker je bil med tistimi raritetami popularne glasbe, ki so se v 60. letih uveljavile kot najstniški fenomen, a se je kasneje predal raziskovanju novih glasbenih svetov in v novem tisočletju glasbeno pot končal kot zastavonoša sodobne avantgarde. Vendar je kariera večine sodobnih (kant)avtorjev diametralno nasprotna. Od kompleksnega, izrazno drznega muziciranja sčasoma vodi k brzdanemu, varnemu, znanemu – kar bi lahko primerjali z zanesenjaškim političnim revolucionarstvom mladih ljudi, ki sčasoma sublimira v sredinsko socialdemokratsko konservativnost. V to kategorijo muzičarjev spada britanski kantavtorski producent, ki se je prelevil v vsem ljubega r&b slavčka. To je James Blake, predstavnik novodobnega atmosferičnega elektronskega baladerstva, ki uteleša tisti specifični vajb mrzlega, deževnega londonskega jutra z meglicami, hlapečimi iz jaškov, in ekrani, ki na podzemni bolščijo v utrujene potniške obraze. Blakova muzika je že od začetka čustveno precej enodimenzionalna, fokusirana na specifično urbano svetobolje in postinternetno melanholijo – na občutek, da nam v življenju stalno nekaj manjka. Več

Ur. Željko Oset: Udbovski učbenik

Današnja izdaja ima zgodovinski smisel, saj obelodani metode nadziranja civilne družbe. Zastavek je totalitaren: sledijo duhovnikom, prevoznikom, gimnazijcem in študentom, kulturnikom, patriotom etc. Toda to ne počno le agenti, ampak mrežo razširijo na sodelavce, ki jih izbirajo med nasprotniki komunističnega režima. Temu pravijo vrbovanje, postopek, kako za špiclja pridobiti bližnjika »objekta nadzorovanja«. Jasno z izsiljevanjem, duhovnika denimo zaradi njegove homoseksualnosti, drugega zaradi drobnega prekrška. Roka Udbe je segla v zapore, kjer so zaporniku v keho kot tovariša podtaknili agenta, ki se je z njim skozi mesece človeško zbliževal. Lik vrbovanega sodelavca pa ni bil mrko režimsko bitje, ampak je bil družaben in privlačen, znal je pritegniti ljudi. Več

Frank Herbert: Otroka peščenega planeta

V prvih dveh delih knjižne serije Sipina (Dune), v Peščenem planetu (težko pričakovani film Denisa Villeneuva, posnet po njem, bo premiero doživel 21. oktobra) in Mesiji s peščenega planeta, se je ameriški znanstvenofantastični pisatelj Frank Herbert (1920–1986) sredi šestdesetih let, torej pred drugimi, ukvarjal z zavojevanjem. Najprej s planetarnim – sipinski in suhi planet Arrakis pride od zunaj preobrazit in žlahtnit ekolog, ki si želi nanj vrniti vodo. Nekoč je tam že bila, zdaj pa je to največja dragocenost. Vendar ima planet še drugo, večjo vrednost, parstometrski črvi, ki zlahka požrejo zaselek ali kombajne, proizvajajo melanžo, drogo, s katero potujejo medplanetarno, omogoča pa tudi vpoglede v naravo časa. V drugem delu vidimo, kako melanža na vrh naplavi Paula Ateidesa Muad’diba, nosilca vsekozmičnega džihada – Herbert prenikavo vpelje besednjak in mentaliteto puščavskih ljudstev in njihovih verskih konceptov –, in ga postavi v vlogo tirana, ki pogublja svetove, podprt z drogo, ki jo vsi potrebujejo. Tretji del, Otroka peščenega planeta, je mističen, karkoli že to komu pomeni. Več

Diana: The Musical

Mjuzikl Diana – ja, mjuzikl o princesi Diani – bo na Broadwayu štartal šele novembra, a Netflix ga ponuja že zdaj, a ker se je Diana že davno prelevila v neskončen in nenasiten trač, ne preseneča, da je tudi tale mjuzikl, posnet v živo (v newyorškem Longacru), videti in zveni kot trač: Diana (Jeanna de Waal) je angelska, princ Charles toksičen, Camilla zlobna, mediji so morilski, songi kičasti, verzi tabloidni (»Živiš na veliko, a se čutiš malo«), rime obupne (»It’s the ‘Thrilla in Manilla’, but with Diana and Camilla«) – oh, in kraljice, ki vidi v temi, ne igra Olivia Colman. Več

Nikoli redko včasih vedno

Ker sem tole mojstrovino že recenziral, naj zdaj, ko prihaja na nekaj randijev, opozorim, da gre za film o ameriški gimnazijki (Sidney Flanigan), ki mora res daleč, da bi lahko splavila. To je jezen, radikalen film, film s fronte, film brez izgovorov in filtrov, ki pa ne kriči. A bolj ko je redkih besed, glasneje in ekspresivneje govori o toksični, nečloveški, antisolidarni, mizantropski, patriarhalni politiki, ki hoče žensko čim bolj ponižati in osamiti, pravico do izbire čim bolj kriminalizirati, Ameriko pa vrniti v petdeseta, ko je bil splav prepovedan in ko je bil lastnik ženskega telesa moški. (Kinodvor) Več

Prisoners of the Ghostland

Epidemije je konec – Nicolas Cage spet igra v vsakem drugem filmu. Tale zadihani distopični samurajsko-madmaxovski neovestern, v katerem igra bančnega roparja, ki se lahko odreši le s prijetjem pobegle spolne sužnje in ki ga na misijo pošljejo z miniranim tičem (ste pred leti videli Ovratnico z Rutgerjem Hauerjem?), ni videti najbolje, a premore ravno dovolj karnevalske bizarnosti, ekscentričnih čudakov, ekstravagantnih mutantov, cinefilske zaležanosti in metatrenutkov, da bi utegnil z leti postati kulten. Več

The Voyeurs

Erotični trilerji, ki so eksplodirali v osemdesetih letih, v času videobuma, in kulminirali na začetku devetdesetih (Prvinski nagon), potem pa izginili, se vračajo. Tale – gladek, sladek, zapeljiv, lasersko precizen, poln finih zeitgeistovskih fiksacij, intrig in preobratov – je videti zdaj kot parafraza Hitchcockovega Dvoriščnega okna, v katerem je gleduh, voajerski James Stewart, nenadoma ugotovil, da je tudi sam gledan, in zdaj kot reimaginacija Vročice, v kateri je Sharon Stone navila ušesa voajerju, ki v stolpnici špega k njej in drugim stanovalcem. Več

Venom 2

Venom 2 je poliamorični B-film. Raziskovalni reporter Eddie Brock (Tom Hardy) je good guy – njegov siamski alter ego je pompozni, požrešni, parazitski alien, ki rad razmetava, a ni brez smisla za humor, še manj brez strastne ustrežljivosti gospodinjskega multipraktika. Ja, živita skupaj – v skupnem gospodinjstvu. Zdi se celo, da alien živi v Eddiejevi »omari«. Gre za bromance visoke intenzivnosti, tako da so »scene« neizbežne. Ko se spreta, ne leti le perje, ampak se ruši svet. Razlog več, da njegova muza (Michelle Williams) odide s »pravim« moškim. Več

Tri nadstropja

Monico (Alba Rohrwacher) v mirnem, zapuščenem rimskem primestju ponoči zgrabijo porodni krči, zato začne kriliti z rokami in klicati na pomoč (taksi!), toda avto, ki pridrvi mimo, ji ne ustavi, ampak najprej povozi žensko, ki prečka ulico, potem pa se zabije v bližnjo stanovanjsko stavbo – Monica rodi, ženska umre, ošabni, brezvestni najstnik (Alessandro Sperduti), sicer sin strogega sodnika (Nanni Moretti) in sodnice (Margherita Buy) iz zgornjega nadstropja, ki je pod vplivom alkohola zakrivil prometno nesrečo, pa bo moral pred sodišče in zelo verjetno v ječo. Več

»PTČ je vse, kar je. Tko pač je.«

Val Fürst in Pavel Panon Raščan sta se v slovensko glasbeno orbito nedavno izstrelila kot hiphop dvojec PTČ. Gre za mlada glasbenika iz Ljubljane, oba imata 22 let, in beate producirata že od konca osnovne šole, z glasbo pa se ukvarjata, tako rekoč, že odkar pomnita. Oba sta skoraj desetletje gulila klopi glasbene šole. »Takoj, ko sem prilezel iz maternice, sem odlomil en Chopinov Nokturno,« v smehu pove Fürst. »Še dobro, da so me starši tako vztrajno spodbujali k učenju klavirja – brez tega znanja bi se počutil napol nepismenega,« se pošali še Raščan in doda, »vedno so mi govorili, da če bo vse drugo splavalo po vodi, si bom kruh lahko služil z igranjem na ulici.« Več