Sun Ra Arkestra: Lights On A Satellite

Kultni, legendarni, edinstveni in nezemeljski Arkestra praznuje neverjetnih sto let svojega liderja, še vedno popolnoma vitalnega saksofonista Marshalla Allena z albumom, na katerem izstopata predvsem zvočna urejenost in brezhibnost kakovosti posnetkov glasnega štiriindvajsetčlanskega benda. Sicer je Lights On A Satellite klasično arkestrovski v tem, da gre za dokaj markantno (in nehierarhično!) mešanico tradicionalnega in »brezčasnega« big band jazza, odpičenih ekskurzij v kakofonijo, iskrivo progresivnih vrinkov, komunalnih napevov … Dodatna opomba: ob okroglem jubileju bi se končno spodobil tudi prvenec pod Allenovim imenom. In res, krožijo govorice, da bo izšel še letos!

Tachyon: V ovoju inkompatibilnih odmevov …

Velik segment sodobne elektronike, ki zavestno ustvarja vtis, da se ne jemlje preveč resno, zaznamujeta cinizem in samoironija. Nova plošča nekdanjega klubskega maratonca, mladega ekscentrika Jerneja Grmeka, je s svojo neizmerno razigranostjo čisto nasprotje – produciranje muzike z iskreno otroško radovednostjo. Postinternetnih weirdcore, dreamcore in vaporwave estetik se Tachyon loteva z obilo humorja (glej naslove komadov), značilnega za chiptune in IDM-sceno devetdesetih let. Plod te fuzije je sanjav, radosten, retronostalgičen izraz, poln zabavnih samplov, zagličanih in osembitnih zvokov, žarečih sintov in vratolomnih brejkov, ki bi lahko bili tudi lušten soundtrack imaginarne arkadne igre.

Daniel Blumberg: The Brutalist OST

Ena od najbolj izstopajočih razsežnosti prihajajočega filma Brutalist, zaradi katere ta epska dekonstrukcija ameriških sanj deluje tako zelo monumentalno, je čudovita glasba britanskega skladatelja Daniela Blumberga, sicer vizualnega umetnika in nekdanjega frontmana shoegaze zasedbe Yuck. Že med uvodno špico, ki jo spremlja srce parajoča glavna tema, napisana za pihalni orkester, je jasno, da smo v zares dobrih rokah, a pravzaprav kasneje še bolj prepričajo kaotični izbruhi jazzovskih improvizacij in nežne, pretanjene, vendar rahlo disonantne melodije, odigrane na preparirani klavir in obogatene s škripajočimi zvoki kovine. Čeprav se Blumbergove skladbe zelo premišljeno odzivajo na dogajanje v filmu, imajo izjemen učinek tudi brez filmskega konteksta. Soundtrack leta.

Kim Deal: Nobody Loves You More

Za nekatere stvari je preprosto potreben čas, recimo tudi za prvi uradni album vplivne ameriške rokerice, ki je strune ribala že konec osemdesetih let, najprej kot basistka in pevka legendarne zasedbe The Pixies (med drugim je zaznamovala njen prelomni prvenec Surfer Rosa, 1988), kasneje kot ustanoviteljica skupine alt rock favoritov The Breeders in še kasneje benda The Amps. Z zamislijo o solo albumu se je sicer spogledovala že leta 1994, ko je s skupino The Breeders imela premor, a je bilo potrebnih še nadaljnjih 30 let, med drugim tudi zaradi različnih odvisnosti, rehabov in drugih osebnih križev, da je zamisel dozorela. Z Nobody Loves You More dobivamo celovit avtorski statement danes 63-letne glasbenice, ki se kot ena redkih lahko pohvali tudi s tem, da je ogrevala ne le za Nirvano, ampak tudi za aktualno pop zvezdnico Olivio Rodrigo, saj je ta njena velika fenica.

Enej Silvij Piccolomini Pij II.: Zgodnji humanistični spisi in zapisi o slovenskem ozemlju 

Toda obenem je tudi avtor lahkožive komedije Hriziada. Ko je pred 50 leti ljubljanski kino Sloga polnil dvorano s predvajanjem erotičnih filmov o obscenostih za samostanskimi zidovi, si živa duša ni predstavljala, da je to tematiko že pred 500 leti popisal avtor, ki je pozneje postal papež. A ne kot moralist, ki bi se zgražal nad lahkoživimi menihi, temveč kot verzirani poznavalec bordelov, ki mu ni tuja niti strategija, kako igriva meniha na novo prižgeta vnemo svojih kurtizan, ki sta ju zaradi drugih klientov začeli zapostavljati. Francoski psihoterapevti so v zadnjem mileniju vpeljali pojem perverznih narcisov/narcis in začeli iskati poti, kako naj se nesrečni zaljubljenci izmotajo iz toksičnih razmerij, bodoči papež pa je to počel že v spisu Zdravilo za ljubezen, v Hanibalovem pismu pa je popisal umetnost pisanja ljubezenskih epistol.

Nina Kremžar: Opazovalnica

Zbirka kratkih zgodb Opazovalnica, prvenec Nine Kremžar (1993), je spisana pridušeno, torej v pretežno upočasnjenem tempu, in distancirano, čeprav je kakšna zgodba tudi dramatična, z živahnimi dialogi, brez pripovednih veznih in pojasnjevalnih, deskriptivnih delov. To samo potrjuje raznovrstnost te pisave, v vseh pogledih, motivno in glede pozicije izjavljanja.

Je bil Jezus Kristus vegetarijanec?

Kaj, če je bil Jezus Kristus vegetarijanec? Ta ideja, ki jo »potrdi« neki stari apokrifni evangelij (cerkev je to dva tisoč let »prikrivala«), tako navduši Kamerona Watersa in Kipa Andersena, avtorja tegale hektičnega, zadihanega, aktivističnega, michaelmoorovskega, zmerno konspirološkega, čisto zabavnega dokuja (in dokuja Seaspiracy), da kreneta na šestletni globalni trip, ki naj bi jima odgovoril ne le na vprašanje, ali je mogoče poduhovljeno ubijati in jesti živali, ampak tudi na vprašanje, zakaj kristjani tako neženirano pobijajo in jedo živali (navsezadnje, dobrega kristjana prepoznaš po lovski puški).

Na polno!

Ben, dvanajstletni sin ločenih staršev, skrbnik redkih živali, pevec in mojster kulinarike, niti ne ve, da ima težave s težo, dokler ga ne začne sošolec Max kruto šikanirati in sramotiti. A ko se to zgodi, sklene, da bo radikalno shujšal – in zapeljal Maxovo sestro. Na dobrodušen, simpatičen, niti malo toksičen način. Odraščanje je že itak težko in mučno – kaj šele odraščanje v toksičnem okolju, v dobi digitalnih strojev za poniževanje in sramotenje.

A Real Pain

Če hočete videti duhovit, razigran, lahkoten, odlično odigran, dobro poantiran film, si poglejte road trip A Real Pain, v katerem sta David (Jesse Eisenberg) in Benji (Kieran Culkin) bratranca, »tako rekoč brata«, ki se – v spomin na svojo poljsko babico – odpravita na Poljsko, kjer si organizirano ogledata Varšavo in Lublin, pa tudi ostanke »zelo dobro ohranjenega« nacističnega koncentracijskega taborišča Majdanek. David je srečno poročen, a zategnjen, neopazen in nevrotičen – do smrti bi lahko igral Woodyja Allena. Benji je zabaven, družaben in nefiltriran, saj »osvetli prostor, v katerega vstopi, a se potem na vse, ki so tam, poserje« – do smrti bi lahko igral v Nasledstvu.

Nr. 24

Kdor je videl sodobne norveške vojne filme, kot so recimo Max Manus, Dvanajsti človek, Hamsun, Pobeg iz Katterata, Quisling, Največji zločin in Konvoj, se zaveda, da so Norvežani kralji sodobnega vojnega filma. Nr. 24 – Številka 24 – pa je najboljši norveški slovenski vojni film. Zrel, trezen, bistven, nujen. Ničesar ne skriva, ko prikazuje vojne operacije Gunnarja Sønstebyja (Sjur Vatne Brean), največjega in najudarnejšega norveškega gverilca, likvidatorja in saboterja med II. svetovno vojno, danes nacionalnega junaka. Gledamo ga, kako v Rjukanu razstreljuje nemške komplekse, kako hladnokrvno – v maniri eksekutorja – pobija okupatorske oficirje in vojake in kako neusmiljeno – ja, v maniri zunajsodnega eksekutorja – pobija kolaborante, kvislinge, domače izdajalce. Včasih njegovim eksekucijam sledijo nemške represalije – streljanje talcev.

Paznica

V danski Paznici, ki jo je posnel Gustav Möller, avtor sijajnega telefonskega trilerja 112, gibanje #MeToo in moško gibanje trčita v ječi. Eva (Sidse Babett Knudsen) je zelo priljubljena paznica v moški kaznilnici – vedno prijazna in vljudna, diskretna in nevsiljiva. Po malem je utopistka, prepričana, da je nasilne, brutalne, toksične moške mogoče rehabilitirati. Z meditacijo. Ali matematiko. In glej – tudi jetniki so prijazni in vljudni do nje.

Masharik / Bend, ki je združil »otroke cvetja«, ki prinašajo pomlad

»Obteži me s kamnom,/ da ostaneva na dnu morja,/ tam je tišina,/ tam je milina,/ tam moja duša počiva,« ponavljajo v pesmi Na dnu morja, ki ji je »akademija«, sestavljena iz domačih glasbenih kritikov, novinarjev in strokovnjakov, v glasbeni oddaji 33/45 na TV Slovenija nedavno podelila laskavi naziv slovenske skladbe leta 2024. A ni bila edina opažena; Brat moj je bila lani največkrat predvajana skladba na Radiu Slovenia International (SI), Otroci cvetja, v kateri nam kličejo »mi smo otroci cvetja / in prinašamo pomlad«, pa na Radiu Koper.