William Basinski: Lamentations

Newyorški skladatelj William Basinski, nesporno eden najpomembnejših ustvarjalcev ambientalne glasbe in avtor brezčasne klasike The Disintegration Loops, še naprej navdušuje s hipnotičnim razkrajanjem zvoka z neskončnim zankanjem magnetofonskih trakov iz svojih zaprašenih arhivov. Za Basinskega je značilno, da kratke izseke zvočnih posnetkov ponavlja v nedogled, to pa ima na poslušalca včasih meditativen, spet drugič nekoliko utrujajoč učinek, a tokrat se predstavi s krajšimi, bolj strnjenimi kompozicijami, zaradi česar je Lamentations njegova najpestrejša in najbolj dinamična plošča doslej. Več

Cabaret Voltaire: Shadow of Fear

Richard H. Kirk, soustanovitelj vplivne sheffieldske industrial trojke, ki je v osemdesetih letih pod vplivi narkotiziranega literata Williama Burroughsa ter bleščičaste zasedbe Roxy Music neizbrisno zaznamovala presečišče postpunka in plesne glasbe, po 26-letnem premoru obuja pionirski britanski bend, tokrat kot solistični projekt. Pravi, da se ni vdal trendu kapitalizacije nostalgije, ki ji težko ubežijo celo najradikalnejši vizionarji. Ironično je album popolnoma podrejen prepoznavni, šumeče-prasketajoči dadaistični disco estetiki skupine. Toda v tem tesnobnem času je kaotičnost njene retro elektronike pravi balzam za dušo … Kot fellinijevska kabarejska predstava, v kateri uživamo, medtem ko v ozadju gori svet. Več

King Gizzard & The Lizard Wizard: K. G.

King Gizzard & The Lizard Wizard, ena od diskografsko najplodnejših zasedb na sceni – v desetih letih delovanja je izdala kar 16 plošč –, predstavlja svoj karantenski album. Čeprav je vsak od njenih šestih članov prispevek k plošči posnel v domači samoizolaciji, album zveni konsistentno, člani benda pa medsebojno uigrani, kot da ne bi ustvarjali na daljavo. Bend sicer slovi po vztrajnem preizkušanju novega, a tokrat se drži ustaljenih tirnic in se predstavi z značilnim psihedeličnim zvokom – močno začinjenim z vzhodnjaškimi vplivi –, ki je rdeča nit njegovega barvitega opusa. Ko pa se za trenutek spodletelo preskusi v plesnih ritmih in kitare zamenja z zvoki turškega disca, se zdi, da bi bilo veliko bolje, če bi se držal tega, kar mu preskušeno gre najbolje. Več

Kali Uchis: Sin Miedo (del Amor y Otros Demonios) ∞

Ameriška pevka Kali Uchis je po slogovno precej pisanih začetkih pred dvema letoma postregla s prvencem z žanrsko širino in posrečeno izbranimi gosti. Kritika je tako rekoč enovito navdušeno prikimala, vse skupaj pa je bil sijajen nastavek in zaletišče za naprej. A potem je Uchisova zavila povsem drugam. Več

Miha Kovač: Berem, da se poberem

Avtor, ki ga poznamo po raziskavah bralnih navad in knjigotrštva, je tokrat napisal poljudno delo. V njem predstavi deset kapitalnih in še vrsto drobnih razlogov, zakaj se splača brati papirne knjige. Argumente zastavlja polemično, saj najprej predstavi privlačnost drugih medijev. Denimo, zakaj bi porabil 20 ur za branje obsežnega romana, ko pa ga lahko použiješ v dveurni filmski različici? Potem pa jih zavrne z močnejšimi čari branja. Več

Pascal Bruckner: Ledeni teden

Naslov romana Ledeni teden je pravzaprav zavajajoč; na turški ladji, ki se znajde v turških ozemeljskih vodah in zato pod turško jurisdikcijo sodijo tudi potniki, med temi izbruhnejo silovite in bežne, vroče in celo pregrete strasti, le na koncu sledi hladen tuš. No, za večino, ne pa tudi za oba akterja in režiserja, par vročekrvne levantinske in nadvse privlačne mlajše ženske ter njenega moža, zdravnika na invalidskem vozičku. Več

Naključno razkošje prosojnega vodnega rebusa

Leta 1963 se je v južnoafriški Pretoriji začelo sojenje Nelsonu Mandeli in somišljenikom, ki so jih obtožili pripravljanja eksplozivnih sredstev, gverilske vojne, sabotaž in nasilne revolucije, sodelovanja s tujimi simpatizerji, tujimi donatorji in tujimi vojskami, ki naj bi napadle Južnoafriško republiko, in podžiganja komunizma. Eksploziva naj bi imeli toliko, da bi lahko razstrelili Johannesburg. Vsaj tako je trdil javni tožilec. Pretiraval je. Tudi sojenje je bilo le rasistično pretiravanje. Še en brutalni kafkovski eksces apartheida. Obsodil ga je ves svet. Še toliko bolj, ker je obtožencem grozila smrtna kazen. In povsem jasno je bilo, zakaj so jim sodili – ker so bili pretežno temnopolti (Ahmed Kathrada je bil indijski musliman, Denis Goldberg je bil Jud) in ker so se uprli rasistični strahovladi. Obsodili so jih na dosmrtno ječo. Več

Seized

Tale film pa navajam le zato, ker zelo jasno pokaže, zakaj bad guys vedno izgubijo – ker ne gledajo filmov. Tokrat se spravijo nad Scotta Adkinsa, mojstra borilnih veščin, nekdanjega specialca, ki je pravi ubijalski stroj – ugrabijo mu sina. Huda napaka. Več

Jiu Jitsu

Kot veste, Nicolas Cage vsako leto igra v kopici filmov – predlani v šestih, lani prav tako v šestih, letos »le« v štirih. Vprašanje pa je že ves čas isto: kako nizko bo šel v naslednjem filmu? Bo ta še slabši, hujši, obupnejši od prejšnjega? Jiu Jitsu, ki je v svojem napovedniškem obdobju obljubljal veliko, ni Mandy. Niti Mom & Dad. Kaj šele Color Out of Space. Več

La vita davanti a sé

Tale italijanski film – Life Ahead, kot se glasi na Netflixu – je posnet po romanu Romaina Garyja, po katerem so leta 1977 posneli film Vse življenje je pred teboj, ki je dobil celo oskarja za tujejezični film, toda ni tako dober, je pa res, da ga ne boste gledali zato, ker so nekoč po njem posneli oskarjevski film (Simone Signoret), ali pa zato, ker je tako dickensovsko sentimentalen in sladoledno staromoden, temveč zato, ker v njem – v vlogi gospe Rose, jezne, depresivne, »tetovirane« Judinje iz Barija, ki je preživela nacistični holokavst in »posvoji« Moma (Ibrahima Gueye), jezno senegalsko siroto, malega begunca, ki je preživel Sredozemlje in se ne zna prilizovati sreči – nastopa 86-letna Sofia Loren, filmska boginja, ki je bila običajno boljša od filmov, v katerih je nastopila. Namiga, da Evropa beguncem počne to, kar so nacisti nekoč počeli Judom, ne kaže spregledati. (Netflix) Več

Love & Monsters

Proti Zemlji leti meteor – koga pošljejo tja gor? Točno – jedrske izstrelke. Kaj se zgodi? Tole – meteor se razleti, Zemljo pa radiacija prelevi v postapokaliptično distopijo, ki jo še dodatno terorizirajo orjaške, požrešne, mutantske pošasti, nekatere na las podobne tistim, ki ste jih pred leti videli v komični grozljivki Drhtenje. Joel (Dylan O’Brien), ki je videti tako, kot da je zamudil avdicijo za Deželo zombijev, jih mora potolči, da bi se prebil do svoje ljube (Jessica Henwick), ki živi v drugi koloniji. Več

The Wandering Earth

Dobro veste, kaj se je zgodilo, ko so zahodne korporacije svoje tovarne preselile na Kitajsko – Kitajci so videli, kako nastanejo prestižni zahodni produkti, potem pa so izdelali svoje verzije. Kopije. Nič hudega: The Wandering Earth, izvirno Liu lang di qiu, je kitajska kopija holivudskega sci-fi spektakla. Tu se poravnajo Jedro, Armagedon, Dan po jutrišnjem in Sončna svetloba: Zemljo, ki jim grozi apokaliptično izumrtje, lahko rešijo le tako, da jo z megaraketnim pogonom prelevijo v vesoljsko ladjo in potem selijo v drugo galaksijo, toda med tem unikatnim, postklimatskim, steroidnim, res spektakularnim potovanjem jo bombardirajo katastrofe, od sonca in ledu do potresov, gravitacijskih viharjev in vesoljskih smeti. Več

Jan Krmelj, gledališki ustvarjalec in pesnik, ki ga vznemirjata praznina in njen emancipatorni potencial

Konec januarja je premiero v ljubljanski Drami doživela njegova predstava Življenje drugih, ki tematizira družbo nadzora v Vzhodnem Berlinu osemdesetih let in jo je režiral po motivih kultnega nemškega filma. V besedilu k predstavi je takrat zapisal, da »danes ni leto 1984, nismo v Vzhodnem Berlinu in nismo del nobenega očitnega totalitarizma. Družba nadzora ostaja, a ne moremo je več utelesiti v enem aparatčiku, enem krivcu in imenu.« Po svoje je ironično, da smo se malo več kot mesec dni pozneje znašli v drugačni situaciji omejevanja svobode, sredi pandemije koronavirusa, ki so jo mnoge države po svetu, tudi naša – po menjavi vlade, ki je sovpadla z začetkom pandemije, – izkoristile za radikalne politične manevre. » Več