Benny Sings: Music

Benny Sings predstavlja že drugo ploščo, izdano pri razvpiti kalifornijski založbi Stones Throw, ki je svoje žanrske okvire v zadnjih letih s hiphopa razširila na polje neo-soula in indie popa. In ravno nekje na presečišču teh žanrov se nahajajo sladkobni napevi nizozemskega prijazneža, ki znova šarmira z optimističnimi, rahlo zapohanimi in izrazito spokojnimi disko šlagerji. Plošča Music je tako sproščena, da bi se lahko vrtela v čakalnicah ali dvigalih, a hkrati dovolj groovy, da bi lahko ogrevala plesišča. Bennyjev falzet je dvorezen meč, saj je po eni strani sila očarljiv, a kmalu postane nekoliko repetitiven in posledično malce nadležen. Kljub temu da dogajanje popestrijo gostujoči glasbeniki, kot je Mac DeMarco, album zaradi monotonosti vzdušja pusti nekoliko medel vtis. Več

Slowmotion Livestream: From Beak To Bone

Domača založba Beton pogosto postreže s kakšnim popolnim presenečenjem popolnega neznanca. S ploščkom izvajalca, ki ni vpet v nobeno sceno, kulturno formacijo ali ustaljena lokalna elektro-produkcijska razmerja. Tudi tokrat! From Beak To Bone je prvenec novih glasbenih podvigov Matevža Kovačiča, kitarista, ki se vešče spoprijema tudi s tolkali in ritmičnimi zankami. Kot Slowmotion Livestream streže s kaleidoskopom znanih stilov post-rocka in raznih elektronskih – tako sodobnih kot polretro – odvodov, a na povsem svojstven način. Streže s kompaktnimi zunajmodnimi aranžmajskimi domislicami jasnih asociacij – od zlatega obdobja založbe Ninja Tune do kakšnih Radioheadov. Drugače, po svoje. Več

Samba Touré: Binga

Transnacionalna ljubljanska založba predstavlja novo ploščo malijskega mojstra puščavskega bluza, ambasadorja glasbene dediščine ljudstva Songhai in duhovnega naslednika legendarnega Alija Farke Touréja. Album nosi ime po istoimenski malijski regiji, kjer je avtor odraščal, in predstavlja posvetilo njegovim koreninam. Touré odpira teme družbeno-političnih anomalij, ki pestijo njegove ljudi – državnih udarov, bega možganov ter gnilih sistemov zdravstva in šolstva. Zasnovan je minimalistično okoli zvokov kitare, strunskega instrumenta ngoni, orglic, idiofona calabash in drugih tradicionalnih tolkal, a je učinek, ko glasbila slišimo v sozvočju z vokalom, vselej hipnotičen in evokativen. Muzika za duhovne roadtripe. Več

BROCKHAMPTON: ROADRUNNER: NEW LIGHT, NEW MACHINE

BROCKHAMPTON – eden najštevilčnejših boybandov na sceni, ki poleg šestih reperjev in vokalistov vključuje mnogo drugih ustvarjalcev z različnih področij, od producentov do vizualnih umetnikov – se vrača s še eno odlično ploščo. Ta naj bi bila po skrb zbujajočih napovedih frontmana Kevina Abstracta tudi njegova predzadnja: BROCKHAMPTON naj bi letos izdal še en album in se nato poslovil od scene. Glede na osupljive učinke pogumnih ustvarjalnih korakov, ki jih naredi z vsako novo izdajo, lahko le držimo pesti, da si bo premislil in novo glasbo snemal še vsaj desetletje. ROADRUNNER: NEW LIGHT, NEW MACHINE je namreč suveren dokaz, da članom zasedbe še zdaleč ne zmanjkuje ustvarjalnega goriva, da še naprej rastejo v vseh razsežnostih svoje kreativnosti in da je bilo navdušenje, ki so ga poželi z izjemno serijo SATURATION, več kot upravičeno. Več

Lyall Watson: Nebesni dih: naravoslovna zgodovina vetra

Redek izziv sploh, ker vetra ni mogoče fotografirati. A veter je ključni prebivalec Zemlje, samo monsuni prinesejo vodo polovici prebivalstva sveta; po drugi strani pa je orkan Betsy leta 1965 povzročil za milijardo dolarjev škode, ciklon v Bangladešu 1970 pa vzel 300 tisoč življenj. Še bolj slikovito v antičnem času Herodota, ko je perzijski kralj poslal vojsko nad Etiopijo, kjer jo je pričakal prašni vihar in je nihče več ni videl. Ko so Rimljani spoznali vetrove, so se znali z ladjami vrniti iz daljne Azije; tako je Plinij lahko pisal, da jim je veter približal Indijo. Med drugo vojno so hudourniki redkega zraka dobesedno ustavili ameriške bombnike v letu proti Japonski. Še prej po koncu prve vojne je veter razširil pandemijo gripe celo na nedostopne kraje Aljaske. Zraven je poleg sociologije in mitologije zraka ter vetra v arhitekturi odprl polja ekologije, zlasti sajenja dreves, saj izguba gozdov povzroči manj absorbirane sončne energije in s tem manj izhlapevanja, kar upočasni gibanje zraka. Več

Hanif Kureishi: Ničla

Britanski pisec pakistanskih korenin Hanif Kureishi (rojen leta 1954) se je, potem ko se je s prozo, še bolj s finančnimi učinki proze o vragolijah in podjetnosti priseljencev iz daljnovzhodnih predelov britanskega imperija prebil med elito in bogate, preusmeril. Zadnje čase piše predvsem o tej eliti in bogatih, o njihovih zadevalnih pa počeznih in plačljivih spolnih praksah, o pretkanih igrah, ki se jih grejo s svojimi bližnjimi in lastnimi biografi v želji, da bi se ukvarjali s sabo, se reče z lastno slavo. Tudi v Ničli je podobno: našpičeni filmski režiser na vozičku zasluti ženino avanturo. Z njegovim prijateljem. No, tajnikom. Z mlajšim, ki ima močno željo po izpovedovanju in ki z nespretnostjo in zakreditiranostjo ponuja srednjeletni ženski nekaj materinske, nekaj spolne utehe. Več

Concrete Cowboy

Ko 15-letnega Cola (Caleb McLaughlin) ponovno izključijo iz šole, ga mati iz Detroita odpelje k očetu na divji zahod – v Philadelphio. Tu, sredi mesta, po ulici Fletcher, namreč še vedno jezdijo temnopolti kavboji, pa četudi jih mestna politika in kapital nenehno odganjata in izrivata. Če ne gre drugače, jim očitajo »sanitarne razloge«, saj imajo hleve kar doma – v sobah. Več

Madame

»Ljubezen je bolezen. Z boleznijo pa ne moreš živeti,« pravi Fernande Grudet (Karole Rocher), alias madame Claude. Ko je bila stara 25 let, se je strašno zaljubila. »Hotela sem umreti. Zato sem vzela tablete.« Ni umrla. »Toda ko sem se zbudila, sem ozdravela.« In ker je ugotovila, da imajo moški ženske za kurbe, je sklenila, da bo postala »kraljica kurb«. Ob koncu šestdesetih postane pariška kraljica visoke prostitucije. Posel vodi ostro, avtoritativno, neusmiljeno. »Zdajle moja dekleta delajo. Vzamem jim 30 odstotkov.« Če bo šlo tako naprej, bo imela lepo in varno starost. Vsaj tako si domišlja. A malo verjetno – ker njeno »socialno« omrežje teši tako politike kot poslovneže in kriminalce, namreč postane ženska, ki preveč ve. Nenadoma ima preveč sovražnikov. Več

Moffie

Južnoafriškega apartheida ni več, toda Moffie, ki se dogaja leta 1981, v času apartheida, je še kako aktualen, celo precej aktualnejši od večine filmov, ki se dogajajo danes. Ko namreč 18-letnega Nicholasa (Kai Luke Brümmer), skrivnega geja (»moffie«), pošljejo na obvezno služenje vojaškega roka (nekam na mejo z Angolo), ga pošljejo v tovarno rasizma – vojska mlade belce spreminja v branilce apartheida, rasističnega družbenega sistema. In ko pogledamo v to tovarno rasizma, ko torej gledamo, kako nastaja rasizem, vidimo, koliko nasilja, brutalnosti, brezčutnosti, sadizma in razčlovečenja gre vanj – jasno, vanj gredo tudi neizmerne količine fašizma, nacionalizma, antikomunizma, mizoginije in homofobije. Več

Tina

Glasbeni producent Phil Spector, izumitelj »zvočnega zidu«, je leta 1966 ugotovil, da je Ike Turner le ovira, zato je Tino pustil v studiu samo z »zvočnim zidom«. In ven je planil eruptivni in transformativni štikel River Deep – Mountain High, ki se je hurikansko valil in valil in valil in bi se privalil do Lune, če ne bi radijske postaje štiklom predpisovale tistih treh minut. Ike, ki je Tino na odru poveličeval, doma pa poniževal, ni imel nič proti – samo pisati je moralo, da je to štikel Ika & Tine Turner. Če ste videli film Kaj ima ljubezen s tem? (1993), v katerem je Tino Turner, hčer tennesseejskih obiralcev bombaža, igrala Angela Bassett (Ikea pa Laurence Fishburne), potem veste, kako je reagiral Ike, ko je slišal Tinino izvedbo. Z bledim obrazom in stisnjenimi zobmi je stopil k njej in ji dal roko, rekoč: »Dobra si, Anna, res si dobra.« Vedel je, da jo izgublja. Vedel je, da je večja od njega. Vedel je, da je zanj prevelika. Vedel je, da bo ostal le epizodist, stranski lik. Vedel je, da nič ne more in da je ne bo mogel večno kontrolirati. Pretepal jo je, trpinčil in zlorabljal (»Živela sem življenje smrti. Nisem obstajala«), dokler ni vstala in odšla ter se leta 1978 ločila – pustila mu je vse. Denar, nakit, Proud Mary. Obdržala je le ime – Tina Turner. Ironično: obdržala je Ikeov priimek, a naredila vse, da ne bi bil več pripovedovalec njene zgodbe. Več

Sin

Po vsaki vojni slej ko prej pride do generacijskega prepada – na eni strani je generacija staršev, ki je preživela vojno, na drugi strani pa generacija njihovih otrok, ki je zrasla po vojni. Kaj se je dogajalo med vojno, je ne zanima. Huje od vsake vojne se ji zdi to, kar se dogaja njej – od generacije staršev ne dobiva dovolj prepričljive ljubezni in pozornosti. Tak je Arman (Dino Bajrović), 18-letni posvojenec, ki v Sinu renči in brenči, se zaletava v stene, s pestmi razbija stenska ogledala in preklinja – jezno, konvulzivno, vulkansko, agresivno, neutolažljivo. Narcis, ki v grozi ugotovi, da ga ne ljubijo vsi. Več

Glasbeni fenomen, ki nikogar ne pušča ravnodušnega

V nedavni recenziji za Odzven so bili poimenovani »afterparty intelektualci«, propagandni portal največje vladne stranke pa je njihovo skladbo Postaja F zaradi domnevno provokativnega spota označil za »neužitno mineštro, v kateri se melodije disco glasbe mešajo z balkanoidnimi napevi in cenenimi najstniškimi vložki garažnih reparskih muzikalij«. Več

Iglooghost: Lei Line Eon

Mladi britanski producent, ki je na polju eksperimentalne bass glasbe jutrišnjega dne že v zgodnji puberteti suvereno premikal meje – in že v rosnih letih sodeloval z velikani, kot je Flying Lotus –, predstavlja popolnoma novo poglavje pestre ustvarjalne poti. Nasičenost intenzivne bubblegum bass in glitch-hop produkcije je večidel zamenjal z orkestralnim minimalizmom in spokojno melanholijo, klubske elemente pa je tako dekonstruiral, da postanejo skoraj ambientalni. Čeprav je Lei Line Eon njegov najintimnejši in najbolj pretanjeni studijski izdelek doslej, vseeno kar kipi od avtorjevih igrivih zamisli in edinstvenih produkcijskih postopkov, ki tudi najbolj umirjene kompozicije naredijo izjemno nepredvidljive in izvirne. Več

nibo: Same Day Delivery

Kot pri vsaki obrti je tudi pri klepanju ritmov ključen odnos mentor–vajenec. Frišna zbirka domiselnih zaprašenih beatov veterana Borke in mladega talenta Niksona je eklatanten primer sinergije dveh generacij, ki ju povezuje ljubezen do robnega hip hopa. Neizčiščene ritmične domislice navdahnjenega mladca dopolnjujejo razštelani Borkovi sampli, povlečeni iz naftalina popularne muzike, vključujoč kuriozitete, kot so kultni britanski bend White Noise, brazilski pop pevke Cláudie in druge fino sesekljane melodične abstrakcije. Njuni žmohtni, organsko zveneči komadi so kot cronenbergovski stvori, ki dihajo, se razraščajo in občasno razpočijo. Medgeneracijski ustvarjalni pingpong, ki je obrodil slastne sadove. Več

Tomahawk: Tonic Immobility

Ameriška superskupina rockovske zdrahe od začetkov na prelomu tisočletja deluje v presledkih. Člani skupin The Jesus Lizzard, Battles, Mr. Bungle ... so zasedeni gospodje. Najbolj seveda najbolj znani – za pristavek k petemu albumu naoštrenih sekir si je kričač Mike Patton vzel kar nekaj časa. Glavnina je bila posneta že pred štirimi leti, čakali so le še frontmana; ta je končno dostavil med brezdeljem zadnjega leta. Tomahawk ponovno zabije žebljico na glavico, včasih kar z macolo. Tonic Immobility je uigran, natančen, našpičen, frenetičen, raznoličen, vrhunsko aranžiran in ultra dinamičen lunapark od hrupa do slemarskih gruvov in redke lebdeče umirjenosti. Z mankom ščepca čudaškosti. Mojstri svojega foha. Več

Dry Cleaning: New Long Leg

V eseju Zrno glasu francoskega filozofa Rolanda Barthesa beremo, da je bil glas ob koncu 19. stoletja in na začetku 20. srčika popularne glasbe in medij, ki prenaša na tisoče odtenkov neubesedljivih človeških občutij. Zdaj pa se poskusite spomniti, kdaj ste nazadnje v muziki slišali glas, za katerim bi obračali glavo in iskali njegov izvor – glas, ki bi vas kot krotilec kač vabil k sebi. Med imetnice kozmičnega glasu te sorte med drugimi uvrščamo pevke, kot so Marianne Faithfull, Joni Mitchell, in če si drznemo, tudi Florence Shaw, pevka londonskega umetniškega postpunk kvarteta Dry Cleaning – pa ne zaradi razpona ali tehnike, temveč zgolj zavoljo hipnotičnosti njenega subtilnega deškega glasu. Omotična, nezainteresirana spoken word artikulacija poslušalca morda na prvi posluh odbije, a nam Florence Shaw kmalu zleze pod kožo … in tam ostane še dolgo. Gre za tisti tip androginega, mističnega glasu, ki bi mu bodisi otrok bodisi starec zaupljivo sledil v najtemnejšo noč. Več