Pop Smoke: Faith

Prva postumna plošča Pop Smoka, pionirja newyorškega drilla, je bila komercialno izjemno uspešna, zato založba Republic iz njegove zapuščine neizdanega gradiva zdaj skuša izmolsti vse, kar lahko. Večina prejšnjega albuma je nastala še v času Smokovega prekratkega življenja in izdelek zato ni pustil vtisa, da gre zgolj za produkt založniškega pohlepa. Plošča Faith je čisto nasprotje: zveni kot nedodelana zbirka surovih demoposnetkov, ki niso bili predvideni za izdajo, a jih je vojska producentov na silo izpilila – pogosto z izrazito generičnimi producentskimi postopki – in jih okrasila z morjem verzov raznih pop zvezdnikov. Faith je zaradi tega popolnoma prenatrpan z gostujočimi vokalisti – od Chrisa Browna prek Pharella do Due Lipe in Kida Cudija –, ki v kontekstu Smokove glasbe delujejo popolnoma neprimerno. Več

Različni izvajalci: Access Frame: Monstrosity

Četrta kompilacija domače nišne spletne platforme iz serije Access Frame v ospredje postavlja koncept pošastnosti v vseh njegovih sintetičnih odtenkih. Petindvajset producentk in producentov nas zalaga s paketom avtorsko zaznamovanih elektronskih eksploracij, ki neortodoksno posegajo v polje ambienta, zvočne umetnosti in hrupa, pa tudi robnega techna, electra, downtempa in IDM-a. Veseli smo razširitve Kamizdatove familije na nadobudne mlajše ustvarjalce, kot so 2xp, Douchean, dvidevat, Gisaza, Slowmotion Livestream in 08080, ki plamenico raziskovalne elektronske izraznosti nosijo naprej. Ključno poslušanje za razumevanje in poznavanje aktualnih tokov v brbotajočem slovenskem spletnem podzemlju. Več

Chet Faker: Hotel Surrender

Pevec z lahkoto prepoznavnega glasu Nick Murphy je pred petimi leti opustil vzdevek, ki ga je (pred tem) hitro izstrelil v sam vrh avstralske pop scene. Pod imenom Chet Faker je že leta 2012 zajahal lestvice s prvencem Built On Glass in sedaj se paradni projekt vrača. Hotel Surrender je nevsiljiva razvlečenka brez zapomnljivih posnetkov in hakeljcev, je baladno zaspana pop elektronika, ki se tu in tam spusti v diskoidno mehak drnec zadržanega poplesavanja. Murphyju je uspelo posneti album, ki se uvidevno sprehodi mimo nas, ne da bi ga sploh opazili. Zanašanje na izpolnjevanje slogovnih pričakovanj težko prinaša nove zamisli in se tokrat izkaže za bledo ziheraštvo sicer res takoj prepoznavnega izraza. Hotel kaj že?! Več

Clairo: Sling

V dobi TikToka, ko je koncept viralnosti – hitrega širjenja avdiovizualnih spletnih vsebin, ki lahko čez noč dosežejo astronomsko število ogledov – zaradi tiranije algoritmov relevantnejši kot kadarkoli prej, se zdi viralni lo-fi hitič Pretty Girl (2017), ki ga je ameriška pevka Claire Cottrill posnela pri 19 letih v domači sobi, skoraj artefakt iz nekih drugih časov, ko je še obstajala nekakšna »zdrava viralnost«. Poslušalcev se je dotaknila z iskrenim ljubezenskim kantavtorstvom, a hitro so se pojavile tudi govorice o »industrijskem vsadku« zaradi zvez njenega očeta, ki naj bi ji bil pomagal do pogodbe z založbo Fader, pri kateri je izdala odlično sprejeti prvenec Immunity. Ne glede na obtožbe o nepotizmu se je Clairo na njem izkazala za domiselno avtorico intimnega popa s pridihom konca devetdesetih let, s katerim je nagovorila ne le fene srednjega toka, ampak tudi tiste, ki na pop gledajo s kritično distanco. Več

Rod Dreher: Ne živite od laži: priročnik za krščanske disidente 

Toda avtor se je naslonil na pogovore z nekdanjimi vzhodnoevropskimi oporečniki, ki so emigrirali na Zahod ali ostali v domovini, zdaj pa v demokratičnih družbah opažajo vzorce, ki spet silijo ljudi v konformizem, kadar njihovi nazori niso v skladu z main-stream liberalizmom. Gradi torej na smiselni postavki, da svoboda govora velja tudi za verne ljudi. Ko sega v zgodovino, niza primere, ko sovjetski državljani niso šli ravno na ulice in niso vpili, da je komunizem laž in komunisti lopovi, temveč so se držali načela, da so govorili, kar so mislili. V Moskvi je na začetku sedemdesetih let oče Dmitrij Dudko govoril o trpljenju ljudi pod partijskim režimom in s pridigami v cerkev privabljal množice, tudi intelektualce, ateiste in marksiste. Iz preteklosti niza zglede rezistence, kakršni mu umanjkajo prav v sedanjosti, in to v klasičnih zahodnih demokracijah. Poudari pojem »progresivnih nazorov«, ki vnaprej razdeli ljudi na dobre in zle. Več

Dragan Velikić: Naslov: beograjski roman

Srbski pripovednik in esejist Dragan Velikić (1953) se tokrat posveča Beogradu in sledem, ki so jih za seboj pustili osvajalci, tudi sledem, ki jih za seboj puščajo trenutni zavojevalci, kriminalci pod patronatom politične garniture. Tem naborom prišlekov iz podzemlja nekako od vzpona Miloševića prav nič ne prizanaša in jih imenuje z različnimi slabšalnimi oznakami. Več

Hollywoodska prevara

Ker sem v času Janševega zaprtja tole farso, v kateri Robert De Niro, propadli holivudski producent, pomotoma posname »največji film vseh časov«, že popisal, le namig, da je zdaj na voljo tudi v nadnaravni velikosti, s Tommyjem Leejem Jonesom vred. (v kinu) Več

Starblack

Če boste brskali po Netflixu, si obvezno poglejte špageti vestern Starblack, v katerem veliki bad guy Demeter Bitenc – sicer elegantnejši od Starblacka (Robert Woods), kvazi-Zorroja, »črnega Boga smrti«, fantomskega rešitelja malih ljudi – obleži na ulici, mrtev in bel. Posneli so ga namreč pri nas – v ljubljanskem Tomačevem! Več

Things Heard & Seen

V grozljivkah so stare hiše polne skritega življenja – ko se tja priseli nova, mlada, srečna družina, začne škripati, škrtati, šklepetati, šušteti. Takšna je tudi stara hiša, v katero se preselita Catherine (Amanda Seyfried), sicer restavratorka, in njen toksični mož, George (James Norton), ki je dobil profesuro na lokalnem faksu, a se kmalu izkaže, da v njunem zakonu tiči hujši mrak kot v tej hiši, ki bi jo lahko predelali v velik nagrobnik in je videti tako, kot da je padla iz Priklicanega zla. Več

Luka

Luca je zvedav, sramežljiv, osamljen fantič – jasno, animiran. Pixarjev. V resnici je morska »pošast«, ki na suhem mutira v dečka. Ko se sprijatelji z ležernim, potepuškim Albertom, prav tako latentno morsko »pošastjo«, postaneta v Portorožu, idilični italijanski ribiški vasici, nerazdružljiva, toda le to poletje – njuno zadnje, preden ne bosta odšla vsak svojo pot. Otroštva bo konec. Med njima res klikne, nista vsiljiva kot mali Nemo niti pompozna kot kavboj Jelko in Ken Kozmoblisk, ljubita vespo, špagete in gelato, nista pretenciozna, zelo sta ozemljena, celo vsakdanja, predvsem pa drugačna, zato niti ne preseneča, da začutita tudi malce homoerotične evforije, saj nimata pojma, da ponekod, kjer so preživele stare vraže, stare fobije in stari predsodki, vpijejo: »Ubijte pošast!« Kopno zna biti tako neslano. Več

Fear Street Part 1: 1994

Netflix paranormalne, slasherske trilogije Fear Street, ki se dogaja v treh različnih obdobjih (1994, 1978, 1666), ni naložil naenkrat, ampak vsak film posebej – tri zaporedne petke. Ta »miniserija« je sicer posneta po romanih R. L. Stina, »Stephena Kinga otroške literature«, a v prvem delu, postavljenem v leto 1994, najprej pomežikne Kriku, saj mlado prodajalko (Maya Hawke) – Srečno le, ko dežuje (pravi bend Garbage) – ponoči v zaprtem nakupovalnem centru po krajši igri moči metafilmsko zakolje maskirani manijak, ki ga takoj ubijejo in demaskirajo, tako da lahko začnejo tesnobni, solidarni, progresivni, napol superjunaški multikulti najstniki (Julia Rehwald, Benjamin Flores Jr, Fred Hechinger), ki jih vodita lezbijki (Kiana Madeira, Olivia Welch) in nad katere se v degradiranem, depresivnem, distopičnem mestecu Shadyside (alias Shittyside), ki velja za »morilsko metropolo Amerike« (sosednje mesto, Sunnyvale, po drugi strani bujno in bajno cveti!), spravi psihopatsko prekletstvo (duh čarovnice, ki so jo obesili leta 1666, kamor nas odpelje tretji del), mežikati Tistemu in seriji Stranger Things, pa tudi Noči čarovnic, ko se v drugem delu preselimo v leto 1978 – v poletni kamp, k novi floti hormonskih najstnikov (Emily Rudd, Sadie Sink, McCabe Slye itd.). Več

Censor

Enid Baines (Niamh Algar), tesnobna, samska, neodvisna mladenka, pedantna članica britanske cenzorske komisije ( ja, ženska v toksičnem moškem okolju!), ki v osemdesetih letih, v času videobuma, cenzurira »video nasties« (à la The Driller Killer, Cannibal Ferox, The Last House on the Left, Lager SSadis Kastrat Kommandantur, Cannibal Holocaust, L’ultima orgia del III Reich, I Spit on Your Grave ipd.), brutalne, nasilne, ekscesne grozljivke, šokerje, slasherje, splatterje in trilerje (dom so hoteli zaščititi pred invazijo »svinjskih« filmov), se navleče na »video nasties«, saj se ji zdi, da je igralka (Sophia La Porta) v enem izmed njih podobna njeni mlajši sestri, ki je pred leti – še kot otrok – skrivnostno izginila, zdaj pa je očitno – pod imenom Alice Lee – postala zvezdnica krvavih, grizlijevskih, odvratnih šokerjev (à la Don’t Go Into the Church), toda ko začne detektivsko segati pod pulte »nasty« videotek in zalezovati filmarja, Fredericka Northa (Adrian Schiller), ki te »nasties« režira, s tem le potrdi fascinantnost teh obscenih, dementnih, grotesknih, karnevalskih, senzacionalističnih filmskih smeti. Censor, debut valižanske režiserke Prano Bailey-Bond, je prefinjen, lynchevski, bogat, kar pa je logično – predstavlja namreč himno moči filma. Reči, ki vlečejo, pa so vedno nasilne. Filmi so takšna reč. Močnejši od travm. Imerzivnejši od paranoje. Nevarnejši od spomina. Ljudi zmedejo, premaknejo, obnorijo. Ja, iztaknejo jim oči. (Amazon Prime) Več

Summer of Soul

Na Woodstocku, ki se je odvrtel poleti 1969, je bilo črncev – na odru in med publiko – le za vzorec, toda sočasno je v newyorškem Harlemu – v parku Mount Morris – šest vikendov zapored potekal monumentalni Harlemski kulturni festival (Harlem Cultural Festival), alias »Black Woodstock«, na katerem so pred nepregledno črnsko množico – skupaj 300 tisoč gledalci – brezplačno nastopili vsi tedanji največji, najudarnejši, najpriljubljenejši črnski izvajalci, kralji in kraljice ter princi in princese bluesa, gospela, soula, rhythm & bluesa, funka, popa, psihedelije, jazza in Motowna: Stevie Wonder, Nina Simone, B.B. King, Gladys Knight and the Pips, The Staple Singers, Sly and the Family Stone, The 5th Dimension, Max Roach and Abbey Lincoln, The Edwin Hawkins Singers, The Chambers Brothers. Woodstock je svoj spomenik, svoj dokumentarec, dobil že takoj naslednje leto, »črnski Woodstock« pa je na svoj spomenik čakal do zdaj – čudoviti, spektakularni materiali (45 ur), ki jih je tedaj s petimi kamerami mojstrsko posnel Hal Tulchin, so namreč prvič na voljo šele zdaj, v dokuju Summer of Soul. Več

Aldo Kumar, skladatelj, ki je letos za svoje delo prejel najvišje strokovno priznanje

Odraščal je v idiličnem okolju med Idrijo in Cerknim, ob reki Idrijci. Blizu je rojstna domačija Cirila Kosmača, pisatelja, ki ga izjemno ceni in ki je delno vplival na njegov način mišljenja. Resda je Aldo Kumar (rojen leta 1954), letošnji dobitnik Kozinove nagrade, najvišjega strokovnega priznanja za skladatelje, ki ga podeljuje Društvo slovenskih skladateljev, profesionalno zapisan glasbi, a nič manjše ni bilo med odraščanjem njegovo zanimanje za literaturo, filozofijo, vizualno umetnost, gledališče, film ... vsa ta zanimanja neguje še danes, redno obiskuje kulturne dogodke in spremlja sodobno umetniško produkcijo. Tudi glasbo ne le sklada, temveč jo tudi izvaja, je namreč ustanovitelj in član benda Anbot. Skratka, človek, ki ni zamejen z okvirom svojega poklica, temveč pravcati svetovljan. Več