Kaytranada: Intimidated EP

Čislani kanadski producent Kaytranada, ki deluje na presečišču housa, neosoula in hiphopa, se – po z grammyjem nagrajenem albumu, na katerem je gostovala vojska visokokategornih R & B-vokalistov – vrača z nekoliko manj ambicioznim projektom. Mala plošča Intimidated je pravzaprav le plovilo za izdajo naslovnega singla, ekscesno skompresiranega soulful house bangerja, na katerem prepeva vzpenjajoča se R & B-zvezda H.E.R. Vrhunec izdelka je zaključni komad, filingaški G-fankovski hip-house banger, na katerem repa enigmatični Mach-Hommy, varovanec slovite buffalovske založbe Griselda. Vmesna skladba, na kateri gostuje sicer odlični neosoulovski posebnež Thundercat, se zdi skoraj odveč, a ni tak spodrsljaj, da bi plošča pustila kakršenkoli grenak priokus. Več

Porto Morto: PORTOPOP

Malokateri bend iz nekdanje Juge, kjer zadnja leta prevladuje utrujajoča obsesija z bleščičasto retro nostalgijo (ja, Svemirko, nate mislim) in estetizacijo kolektivnega spomina (spomeniki), si drzne vpeljati svoj žanr. Prav to na tretji plati z rahlo ironičnim nasmeškom počnejo zagrebški ambasadorji postjugo popa. Gre za domiseln pop rock artizem, prikupen preplet mnoštva aktualnih (ob)popovskih izrazov, zapakiranih v sofisticiran producentski jezik. Njihovi hitiči, ki jih ni malo, imajo preproste verze in se hitro zarijejo v možgane. V svojih ambicijah in vizualni dodelanosti so fantje hipsterji, v težnjah po stadionskih refrenih, ki bi lahko premikali množice, pa čisti populisti. Eden od ex-Yu presežkov leta 2021. Več

Makaya McCraven: Deciphering the Message

Zadnjega, a ne prvega od globljih potopov v arhiv jazzovske velikanke Blue Note je opravil eden prodornejših predstavnikov sodobne, visokodejavne chicaške scene Makaya McCraven. Elitna poteza premešanja koščkov uglednega kataloga ni nepričakovana, saj je bobnar zadnja leta nizal sijajne albume drugega za drugim. Deciphering the Message je namešanka, ki nas opomni, da je McCraven ne le zverzirani muzicist, ampak tudi izvrsten »reži-lepi« producent. A stopi še korak dlje. Plošček ni navaden skupek remiksov, saj je glavni protagonist k projektu povabil kup kolegov, ki so dodali kar nekaj gruvov in zank. Te je tudi rezal in lepil. Resen angažma, ki aranžmajev ne pelje predaleč od kanona. Več

Ross From Friends: Tread

Sredi prejšnjega desetletja se je Felix Clary Weatherall, ki ustvarja pod psevdonimom Ross From Friends – večinoma zaradi YouTubovih algoritmov, ki so po nepojasnjenem spletu okoliščin vsem povprek priporočali njegov izjemni melanholični hitič Talk To Me, You’ll Understand – vzpostavil kot vodilni izvajalec na polju trendovskega žanra elektronike, imenovanega lo-fi house. Ta je pravzaprav klubska elektronika z močno nostalgijo po plesni glasbi devetdesetih let, a jo zaznamuje tako meglena, zamazana zvočna slika, da veliko bolje kot na plesišču deluje na domačih zvočnikih ali med vožnjo po avtocesti. Morda je imel žanr lo-fi housa ravno zaradi te specifične namenskosti tako omejen rok trajanja: večina njegovih glavnih predstavnikov se je usmerila v razmeroma standardizirani deep house in techno, sproduciran na način, ki ne dela krivice velikim ozvočenjem. Weatherall ne sodi mednje. Ustvarjanje je pod pokroviteljstvom institucije Brainfeeder, založbe očaka futurističnih beatov Flying Lotusa, usmerjal v vse bolj avanturistično, eklektično in napredno mislečo produkcijo. Več

Daniel E. Lieberman: Naravno gibanje

Harvardski antropolog Lieberman je napisal obsežno delo s preprostim izhodiščem: kako ljudi pripraviti, da bi se več gibali? Več

Claudia Durastanti: Tujka

»Tako kot materini psi za družbo, ki so bili najprej pohlevni in so zadnja leta ponoreli, se vsaka stvar, ki se je dotakneta moja starša, prilagodi njunemu propadanju; sta čudodelna kralj in kraljica, ki namesto, da bi zdravila bolne ali delala čudeže, vsako živo bitje, ki se pojavi v njuni bližini, prepričata, da se odreče svoji trdnosti in se prepusti morebitni norosti,« v prvem od petih, skoraj po horoskopskih rubrikah imenovanih razdelkov (Družina, Potovanja, Delo & denar, Ljubezen itd.) tega biografskega in vmes tudi esejističnega romana o sodobnem tujstvu pravi ena najprodornejših sodobnih italijanskih avtoric Claudia Durastanti (rojena leta 1984). Potem se ukvarja s tem, koliko je gluhota staršev vplivala na njeno osebnost in pripomogla k njenim (samo)diagnozam. Več

Apex

Bogataši ne vedo, kaj bi počeli, pa dolgčas preganjajo z lovom na ljudi. Ker se še vedno dolgočasijo, si naročijo nov »hard target« – Brucea Willisa. Toliko, če ste se slučajno spraševali, kaj počne Willis, nekoč največji akcijski zvezdnik. A ko to gledate, se itak zdi, kot da so njegov obraz le digitalno insertirali v kak kvazifuturistični vidiotski Z-džank iz druge polovice osemdesetih. (Amazon Prime) Več

Pozabljeni Božič

Ko postavljajo Hamleta, običajno ne vedo, kako bi ga obdelali, da bi deloval sveže ali drugače – pa potem recimo Hamleta igra ženska. Ali pa se Hamlet sploh ne pojavi. Ali pa se pojavi, a slovite replike »Biti ali ne biti« ne izgovori. Podobno je z božičnimi filmi – filmarji kar ne vedo, kaj bi počeli, da bi ti filmi izgledali sveže ali drugače. Pozabljeni božič, kičasti mladinski božičnik, nas preseli v norveško vas, ki za božič ni razsvetljena – nobenih lučk, nobenih cigljanj, nobenih pričakovanj, nobenih obdarovanj. Ker domačine – čudaške, odbite, burleskne ljudi – muči huda kolektivna amnezija, tako da sproti vse pozabljajo, so pozabili tudi na božič. Zato ga morajo ponovno odkriti. Več

Bruised

Jackie Justice (Halle Berry), nekoč borka, zdaj zapita snažilka v toksični zvezi, izgleda kot Randy »The Ram« Robinson (Mickey Rourke), Aronofskyjev Rokoborec, ali pa katerikoli drugi upehani, potolčeni, izgoreli ekstremni borec – upokojitev ji je spodletela, tako da se je prisiljena vrniti v ring, no, v kletko, v kateri bo testirala svoje mešane borilne veščine, prelivala kri, trpela zlorabe in cinizem kapitala, se žrtvovala za stravmatiziranega sinka, ki ga je nekoč dala v posvojitev, skušala preživeti rendez-vous z borko, ki ji pravijo Lady Killer (Valentina Shevchenko), in postati Punčka za milijon dolarjev. Materinstvo je gladiatorski šport, toda sam film, sicer tipični inspirativni film, je tako klišejski, da ni ravno inspirativen. Vseh teh udarcev ne čutite. (Netflix) Več

Aline

Aline je film o Pepelki iz velike, res velike in zelo quebeške pevske družine (14 otrok), ki ima »čudežen« glas, tako da že pri dvanajstih podpiše profesionalno pogodbo, ki jo pripelje v naročje precej starejšega menedžerja/agenta/mentorja, s katerim se kasneje poroči. A to je bil največji škandal v njenem življenju – in v njeni pevski karieri. No, edini škandal. Kar seveda pomeni, da njeno življenje ni bilo ravno konflikt ali cliffhanger, ki bi klical film. Jasno, Aline je wikipedijska biografija Céline Dion, le da ji je ime Aline, igra pa jo Valérie Lemercier – in to od dvanajstega leta pa do »danes«. Ali če naj to povem drugače: Aline – Céline Dion – ima ves čas obraz, ki se ne spreminja. Kar deluje morbidno. Več

Kralj Richard

Will Smith je pred leti v filmu V iskanju sreče igral Chrisa Gardnerja, socialnega deklasiranca, ki Rubikovo kocko sestavi v sekundi, a ne dobi priložnosti, zato ostane socialni deklasiranec, ki hodi od vrat do vrat in prodaja težke medicinske aparate. Sinu in sebi hoče zagotoviti blaginjo, varnost, srečo, pa ga povsod le zavračajo. Več

Kapitalizem jih je pustil na cedilu: »Se ti ne zdi, da bi lahko to, da si živ, stalo manj?«

Jack Lemmon je leta 1973 v Avildsenovem filmu Rešite tigra igral Harryja Stonerja, malega, nervoznega, depresivnega, stresnega biznismena, veterana II. svetovne vojne, razvalino srednjih let. Zbuja se v znoju, v spanju kriči, »moderna« Amerika se mu gnusi – plinske napeljave puščajo, ljudje se pobijajo, kiti crkavajo, polucija je vse hujša, bejzbolisti so zanič, mediji so odvratni, otroci se ameriške zgodovine učijo na pokopališču, nihče ni več dvajset, ministrstva za logiko ni, pravil ni več, obstajajo le še sodniki. Film je pokazal troje: prvič, psihični stroški ameriškega sna so zelo visoki, drugič, vsi Američani prej ko slej postanejo odbleski Millerjeve Smrti trgovskega potnika, in tretjič, če se že ravno izmažejo Millerjevi Smrti trgovskega potnika, pa jih potem trešči Albeejevo Občutljivo ravnovesje, v katerem Agnes, ena izmed številnih udeleženk družinskega srečanja, opozori, da ljudje ponoči spijo zato, ker se bojijo teme – ker torej spustijo demone, znorijo svoj um in čakajo, da s svetlobo ponovno pride red. Več

Glasbeni in umetniški kolektiv, ki slavi robne prakse (post)internetne klubske kulture

Zgodba kolektiva Nimaš izbire se začne s tipično pripovedko velikih sanj v malem mestu. »Doma na Obali nisem imel somišljenikov, s katerimi bi lahko karkoli ustvarjal. V nekoliko patetični maniri lahko rečem, da je bil to čas mladostniške eksistencialne krize: bil sem tako rekoč brez povezav z zunanjim svetom. Ko sem prišel v Ljubljano, se je moj svet obrnil na glavo,« se spominja Gabriele Steffe, 23-letni študent kulturologije in ustanovitelj ekipe Nimaš izbire, ki se je na ljubljanski sceni sprva udejstvovala kot mikro blagovna znamka »naredi-sam« ulične mode, pozneje pa je postala ena najbolj dejavnih sil v domači rejverski krajini. Več