Post Malone: Hollywood’s Bleeding

Ameriški rap superzvezdnik Post Malone tudi tokrat namesto rapanja predvsem jamra ter izliva svoje zlomljeno srce, seveda s pomočjo autotuna in vojske gostujočih vokalistov. Med njimi je tokrat presenetljivo tudi Ozzy Osbourne, ki ga Malonovo nerazgledano občinstvo zaznava kot novinca na pop sceni. Solzavost zaznamuje prav vsako od sedemnajstih skladb na tej mučni plošči: Malone zveni, kot da neizmerno trpi tudi takrat, ko se baha o svojem bajnem premoženju. Hollywood’s Bleeding naj bi bila plošča na presečišču med rapom in popom, a s hiphopom pravzaprav nima skoraj nič skupnega: če bi generične trap beate zamenjali s preprostimi kitarskimi rifi, bi plošča zvenela kot cenen najstniški pop punk s preloma tisočletja. Več

Bat for Lashes: Lost Girls

Peta plošča angleške glasbenice Natashe Khan se je zgodila nenačrtovano. Po nedavni selitvi v L. A. se je namreč posvetila pisanju scenarijev in filmske glasbe, vmes pa je neobvezno posnela še nekaj novih komadov, ki jih je zdaj osredinila okoli zgodbe o dekliški vampirski bandi, postavljene v Los Angelesu iz osemdesetih: v čas kultnega komičnega hororja Izgubljeni fantje, neona, neskončnih kalifornijskih cest in rožnatih sončnih zahodov. Plošča Lost Girls, polna opojne in osladne sintovske melodike, se zato znajde globoko v kalifornijski nostalgiji po osemdesetih, za nameček pa se Khanova s svojo senzibilnostjo še nikoli ni tako zelo prepričljivo približala svoji vzornici Kate Bush. Hiperočarljiva kombinacija! Več

Iggy Pop: Free

Iggy Pop je živ dokaz, da rock ’n’ roll še ni mrtev. Kadar ne izvaja svoje prepričljivo večne in visoko prepoznavne točke zviranja po odru, še zmeraj snema spodobne plošče, kakršna je bila tudi zadnja, Post Pop Depression iz leta 2016. No, album številka 18 polzi povsem brez rockovskih udarcev, še najbolj pa ga zaznamuje sodelovanje kitaristke Noveller in trobentača Lerona Thomasa. Free je počasen in recitirajoč razmislek po (ali posledica?) izžetosti življenja na turneji, z občasno ambientalnimi pejsaži in vrinki površnega tekstopisja. Je projekt, na katerem so večino skladanja in muziciranja opravili drugi, Iggy pa zavzame položaj nekakšnega umetniškega vodje in modrega poeta, a tudi brezkončen neumornež proti koncu zgubi zalet. Več

Lana Del Rey: Norman Fucking Rockwell!

Če bi bila Lana Del Rey bralka Mladine, bi morali biti pri ocenjevanju njene nove plošče izjemno pazljivi, da bi se izognili spletni vojni z njo. Čeprav lahko številne opazke v recenziji glasbene kritičarke Ann K. Powers – kot je denimo ta, da gre za najprepričljivejši album Lane Del Rey doslej, ter ta, da nekateri odlomki plošče zvenijo kot premalo kuhane skladbe Joni Mitchell – razumemo kot komplimente, je pevko kritika prizadela: »Nobena moja razsežnost ni premalo kuhana. Pisati o meni ni nič takšnega, kot je biti z mano,« je zapisala v užaljenem odzivu na omenjeno recenzijo. A roko na srce, »premalo kuhana Joni Mitchell« je v kontekstu dosedanjega opusa Lane Del Rey pravzaprav sijajna pohvala. In resnično, pevka še nikoli ni zvenela tako prepričljivo: Norman Fucking Rockwell! je nedvomno njena najboljša plošča doslej. Kljub temu da je z vsakim albumom napredovala za vsaj eno stopničko, je nova plošča verjetno prva, ki na neki točki ne začne dolgočasiti z monotonostjo in utrujati s pretirano melodramatičnostjo. A tudi če odmislimo njen dosedanji opus, gre za odličen album. Več

Moj dedi je padel z Marsa

Če ste videli Bumblebeeja, Igralca št. 1 ali Tisto, potem veste, da so se vrnila osemdeseta. Ni kaj, osemdeseta so spet “tisto”. In tudi hrvaški mladinski sci-fi Moj dedi je padel z Marsa kar poka od nostalgije po osemdesetih. Tu je zvedava deklica Una (Lana Hranjec), nora na vesolje, tu je idilična družina brez očeta (in z bolno mamo), tu so alieni, ki treščijo na Zemljo, tu je žogasti robotek ( ja, E.T.), ki se sprijatelji z Uno (in ki hoče domov), in tu je ekscentrični dedek (Nils Ole Oftebro), “nori izumitelj”, ki ga ugrabijo alieni, da bi ga odpeljali – no, nazaj v prihodnost. Ko je ta filmček dober, izgleda kot delo kakega Spielbergovega protežiranca, recimo Matthewa Robbinsa (Čudež v 8. ulici), ko pa se vleče, izgleda kot hrvaški odgovor na Majo in vesoljčka. (tudi Kinodvor/Kinobalon) Več

Zločin brez krivde: Primer Collini

Berlin: Fabrizio Collini, priletni priseljenec, prikoraka v prestižni berlinski hotel, vstopi v deluxe hotelski apartma in hladnokrvno ubije Hansa Meyerja, ostarelega magnata, enega izmed najbogatejših Nemcev. Tudi glavo mu zmečka. A ne zbeži, ampak povsem mirno pusti, da ga primejo. In potem molči. Noče povedati, zakaj ga je ubil. Kakšen motiv je imel? Nimajo pojma. Igra ga Franco Nero. Če bi ga igral Anthony Hopkins, bi mislili, da gre za nadaljevanje ali pa reboot Zloma. Nad Hopkinsa se je spravil mladi, neizkušeni, ambiciozni tožilec – Colliniju pa sodišče dodeli mladega, neizkušenega, ambicioznega odvetnika turškega rodu, Casparja Leinena (Elyas M’Barek), ki izgleda kot remiks Grishamovih odvetnikov, Jakea Tylerja Brigancea (Čas za ubijanje), Rudyja Baylorja (Mojster za dež) in Adama Halla (Chamber). Več