Richard Dawson: The Ruby Cord

Zaključni tretji del gostobesedne, nadvse nenavadne avantfolk-sreča-art rock trilogije angleškega posebneža, ki nas po srednjeveškem vsakdanjiku prvega in sodobni stvarnosti drugega albuma naposled vodi v kiborško prihodnost, ne dosega visokih standardov predhodnikov. Razvlečena 41-minutna »uvertura« The Hermit, ki je v resnici soundtrack za spremljevalni kratkometražni film, albumu ne dela usluge. Njegov arzenal prijetnih čudaštev, nekonvencionalnih zvenov in vznemirljivih pripovedovalskih trikov ne dosega več istih učinkov. Izraz sicer ostaja tipično žmohten, a je tudi predvidljiv. Čeprav je ideja eksperimentalnega folkovskega albuma iz prihodnosti všečna, je britanski bard tokrat ustrelil mimo.

Etceteral: Rhizome

Domači avdiovizualni trojec je s sila obetavnim prvencem opozoril nase pred dvema letoma. Sedaj okope trdno utrjuje z udarnim nadaljevanjem, ki oprijemljivo združuje veliko: od modularno sintetizirane psihedelije do glasne jazzovske govorice – igrivo nepredvidljivega dialoga saksofona in bobnov –, ki nemirno, a ubrano drvi med gruvom in prostim slogom, med markantnimi temami in atonalnimi klobčiči. A Rhizome ni tako abstrakten ali naključen, kot namiguje naslov, in se večplastno sklicuje na preteklo zvedavost krautrocka in sodobnejša elektronska naredi-sam brkljanja. Na redkih mestih nežno ambientalno, sicer pa hrupno, plesno, izrazito ritmično, gosto prepleteno ... skratka, prožno!

Brockhampton: The Family

Kolektiv Brockhampton nas z napovedmi konca delovanja draži že, odkar se je prvič povzpel na lestvice. Ko je zasedba na začetku leta odpovedala turnejo, je pod geslom »vse dobre stvari se morajo končati« pompozno napovedala poslovilni album. The Family je konceptualna plošča, ki govori o razpadu skupine, a, žal, sploh ne zveni kot delo ducata njenih članov, temveč kot solistični mikstejp frontmana Kevina Abstracta. Ta je z verzi, ki se poglabljajo predvsem v Brockhamptonov vzpon in padec, sebično uzurpiral skorajda celoten izdelek, in če zasedba naslednji dan ne bi izdala plošče presenečenja, ki dejansko zveni kot plod kolektivnega ustvarjanja – in bo v tej rubriki natančneje secirana prihodnji teden –, bi bili oboževalci nad sklepnim poglavjem te epske zgodbe izjemno razočarani.

Weyes Blood: And in the Darkness, Hearts Aglow

Večino sodobnih albumov zaznamuje sindrom hipnosti. Niti zvezdnikom, kakršna sta Taylor Swift in Kendrick Lamar, ni ravno lahko pritegniti pozornosti širše javnosti za več kot dan ali dva. Izdaja albuma je postala bežni popkulturni dogodek, ki začasno mobilizira Twitter, Reddit in podobne forume, dokler ga ne nadomestijo drugi tatovi pozornosti. Vse redkejši so albumi, ki bi jim uspelo poslušalstvo omrežiti za daljši čas, se udomačiti, postati klasika svoje dobe. To posebej velja za albume s sodobnejšim zvokom, zato ne preseneča, da se vse več glasbenikov zateka h klasičnim formulam. Bolj kot beg od tradicije se zdi trenutno dobrodošlo naslanjanje nanjo.

Juan Carlos Kreimer: Kolesarski zen 

Ko kolo ni sredstvo, s katerim nabiraš kilometre ali ga uporabljaš kot prevozno sredstvo, ampak je v prvi vrsti modus vivendi. Knjiga je pisana kot hvalnica filozofije zena, a kljub temu pritegne kolesarje vseh vrst, še posebej potepuhe in pohajkovalce. Perspektiva in hitrost bicikla prinašata poglede na ulice in stavbe, ki jih drugače zgrešite. Možnost, da vsakič izbereš malce drugačno pot po mestu. Sladko svobodo, ko se izmuzneš cestnim gnečam, in priložnost, da se mojstriš v spretnosti, saj te v vsakem hipu lahko preseneti avto, drug kolesar, luknja na stezi, skiro ali pešec. S tem pa prvo pravilo, da se na kolesu ne jeziš na druge, ampak sprejmeš igro nepredvidljivosti. Kamor spadajo tudi prekrški, ki jih povzdigne v alegalno vožnjo. Ključ je paradoksalna povezava pozornosti in hkrati sproščenosti. Avtor pravi, da sta s kolesom eno. In zavije v svojo smer meditacije, ko se na vožnji povsem osredotoči na dihanje. Njegov moto bo kajpak – kolesarim zato, da kolesarim. In je dosleden, saj še vedno prekolesari na dan od 32 do 48 kilometrov. Spada med tiste, za katere velja, da jih je zadela največja milost, ker niso umrli v hospicu, ampak na kolesu.

Ian McEwan: Stroji kot jaz

Ian McEwan, uveljavljen in cenjen britanski pripovednik (1948), se rad ukvarja z etičnimi dilemami. V prvencu Cementni vrt v družini, kjer pomrejo starši, otroci prevzamejo njihovo vlogo in uspešno črpajo materin varčevalni sklad, vendar se zdi, da ne bo šlo v nedogled. V romanu V imenu otroka prevprašuje ugovor vesti, sodnica v imenu prihodnosti in odraslih odločitev zavrne ugovor fantovih staršev, da bi bil deležen infuzije krvi, saj je v krvi duša in se je z njo – kakor pravijo najstarejši sveti spisi – prepovedano hraniti, torej si jo tudi vbrizgavati. Roman Solar pa v treh delih, ki po stopnjevanju spominjajo na grško tragedijo, govori o znanstveniku, ki je zdaj napol v službi industrije oziroma njenih eksploatacijskih idej, in njegovem (vse manj) uspešnem prikrajanju znanstvenih dejstev v korist izkoriščanja; tokrat sončne energije z rabo sončnih električnih celic, torej fotovoltaike. McEwan je ob etičnih dilemah ves čas psihološko prepričljiv, občutek imamo, da za pisanjem stoji temeljito raziskovanje gradiva, vse pa je spisano v duhovitem in okretnem slogu.

Werewolf by Night

Tale baročni hommage klasičnim grozljivkam studia Universal, v katerem vdova največjega lovca na pošasti – v slogu Povabila na večerjo z umorom, dobre stare farse o velikem shodu najslovitejših detektivov – zbere najboljše lovce na pošasti, ki naj bi na prestižnem lovu odločili, kateri je res najboljši, izgleda konceptualno in stilistično fantastično, a ne gre nikamor, sporočilo, da so lovci hujši od pošasti, pa je za tako ambiciozen projekt preprosto preveč generično, tako kot Jack, derivat Landisovega Ameriškega volkodlaka v Londonu, ki ga igra Gael García Bernal, kopija Barnabasa Collinsa (Johnny Depp) iz Burtonovih neogotskih Temnih senc. (Disney+)

Meet Cute

Ljubezen je zarota. Ko Sheila (Kaley Cuoco), odbita in duhovita, zvečer v nekem newyorškem baru nagovori, omreži in zapelje ležernega Garyja (Pete Davidson), se zdi, kot da se je to zgodilo spontano, toda v resnici je bilo to srečanje spretno režirano, celo nadrežirano, sploh pa se to ni zgodilo prvič, temveč se dogaja in ponavlja že vso noč – Sheila se namreč s pomočjo nizkotehnološkega časovnega stroja, parkiranega v salonu za teniranje telesa, stalno vrača iz bližnje prihodnosti za 24 ur v preteklost ter začenja in prekinja njuno romanco.

Ona ve

V Pakulovih Vseh predsednikovih možeh sta novinarja Washington Posta razkrinkala vsemogočnega moškega, toksičnega ameriškega predsednika Richarda Nixona, ki je zlorabljal nacijo, Ona ve pa je iteracija tega ultimativnega novinarskega trilerja, le da tu vsemogočnega moškega, toksičnega filmskega producenta Harveyja Weinsteina, ki je zlorabljal ženske, razkrinkata novinarki New York Timesa, Jodi Kantor (Zoe Kazan) in Megan Twohey (Carey Mulligan), ki počneta to, kar sta počela Woodward in Bernstein – veliko telefonarita, tudi sredi noči, moledujeta žrtve, naj spregovorijo, se nenajavljeni prikazujeta pred njihovimi vrati, padata v slepe ulice, živčno pogledujeta čez ramo in se pogajata z uredniki (ki so pravi angeli, anti-Bradleeji), toda film, dopolnilo Asistentke (in mimobežna vivisekcija kulture strahu), je na televizijski način nenapet, neurgenten in repetitiven, pa četudi povzema preiskavo, ki je sprožila gibanje #MeToo in spremenila svet.

Trikotnik žalosti

Östlundov satirični, groteskni, farsični Trikotnik žalosti, dobitnik zlate palme, ponuja končno rešitev kapitalističnega vprašanja. Carl (Harris Dickinson) in Yaya (Charlbi Dean), manekena in instagramska vplivneža, sicer par, se s prestižne modne revije, patetičnega, pretencioznega liberalnega performansa, vrednega Östlundovega Kvadrata, parade cinizma, maskiranega v optimizem (»Zdaj smo vsi enaki. Ljubite zdaj. V svet mode prihaja nova klima.« ipd.), preselita na intimno večerjo, na kateri potem – v duhu Östlundove Višje sile – polemizirata o tem, kdo naj jo plača. Carl, ki je plačal njuno zadnjo večerjo, se noče čutiti izkoriščanega (»Hočem, da sva enaka«), a s tem, ko ponovno plača večerjo (njena kartica ne dela), dobi priložnost, da jo poniža, da si jo torej podredi, Yaya, sicer bolje plačana kot on, pa je s to manipulacijo testirala teren: »Kaj če zanosim? Hotela sem videti, ali bi poskrbel zame.« Nič, Carl in Yaya spoznata, da je denar zelo povezan s spolnimi vlogami, da kapitalizem, stvarnik želje, terja neenakost in represijo – in da tudi v ljubezni podžiga logiko trga, kompeticijo, profit in presežno represijo.

Moja Vesna

Moja Vesna, prvenec Sare Kern, popolno nasprotje Čapove Vesne (ali pa njena resnica, če hočete), se odvrti v zakotnem, že precej vaškem primestju Melbourna, kjer živi slovenska družina, toda brez mame (kot v Vesni). Nedavno je namreč umrla, žalujoči ostali, njen depresivni, skoraj nemi mož Miloš in njeni hčerki, dvajsetletna Vesna (Mackenzie Mazur), noseča poetinja, anti-Vesna (»V vseh nas so pajki«), in desetletna Moja (Loti Kovačič), ki ne more jokati, ker, kot pravi, noče, in ki se tega otroka tako veseli, kot da je njen, pa se zavijejo v tesnobo, dolg klic na pomoč – Miloša, ki poosebi nemi film, igra Gregor Baković, ki je pred petindvajsetimi leti debitiral v slovenskem »nemem« filmu Ekspres, ekspres.

»Brez sovraštva nikoli ne zmagaš!«

Disneyjevi, Dreamworksovi in Pixarjevi animirani filmi so pretežno za otroke, a po malem tudi za odrasle, ki jih je treba motivirati, da bi otroke peljali na animirane filme. Ti bi lahko odrasle že kar vnaprej dolgočasili – in odbili. Da se to ne bi zgodilo, morajo v njih najti tudi kaj zase – magari v prikriti, sublimirani obliki. Zato so animirani filmi prepojeni s skrivnimi sporočili – s filmskimi referencami, ki ciljajo in zapeljujejo prav odrasle. Odraslim mežikajo in prikimavajo, pa tudi čestitajo: bravo, našli ste! Recimo: v Pixarjevem Svetu igrač najdete citate Lova za izgubljenim zakladom, Vojne zvezd, Osmega potnika, Popolnega spomina in Zvezdnih stez ter celo Friedkinovega Izganjalca hudiča, Kubrickovega Izžarevanja in Hitchcockove Vrtoglavice, ki je kakopak citirana tudi v nadaljevanju, Svetu igrač 2, v katerem so citirani še nekateri drugi hitchcocki, recimo Dvoriščno okno. Nekaj perverznega je v teh sublimnih sporočilih. Te reference so znak, da je v animiranih filmih nekaj prikritega – nekaj odraslega, mučnega, morastega, groznega, strašnega. Nekaj, kar ni za otroke. Nekaj, česar otroci ne razumejo.

Sara Kern /  Filmska režiserka in scenaristka, ki se z ganljivimi filmi uvršča na najpomembnejše festivale

Ko je svet leta 2020 kot strela z jasnega zadela pandemija koronavirusa, se je Avstralija nepredušno zaprla in letalskih poletov, ki so jo prej noč in dan povezovali s preostankom sveta, nenadoma ni bilo več. Leto kasneje, ko bi se moralo v Melbournu začeti snemanje prvega celovečernega filma Sare Kern, ki živi in ustvarja v tem obmorskem petmilijonskem mestu na jugu države, je bilo še vedno tako. A del ekipe bi moral prileteti iz Slovenije, kjer se je tudi sama rodila (leta 1989), kjer je odrasla in se izšolala za filmsko režiserko. Trepetali so, vendar se je kot po nekem čudežu nazadnje vsem uspelo vkrcati na eno od letal, ki jim je bilo izjemoma dovoljeno pristati na avstralskih tleh, ker so denimo »reševali« Avstralce, »ujete« po svetu. Vsak je sicer priletel v drugo mesto in v popolni izolaciji najprej odtrpel dvotedensko karanteno. Šele nato so se lahko srečali in posneli film Moja Vesna.