Black Star: No Fear of Time

Leta 1998 je dvojec Black Star postregel s prvencem, ki velja za enega od vrhuncev poznega obdobja zlate ere hiphopa. Nadaljevanje smo nestrpno pričakovali, a ga ni bilo. Do zdaj. Neverjetnih 24 let kasneje sta Yasiin Bey (nekoč Mos Def) in Talib Kweli le mukotrpno pokrpala in končala drugi album. Po besedah slednjega je nastajal štiri leta v hotelskih sobah in zaodrju šova Dava Chappella. Tako tudi zveni. No Fear of Time deluje nametano in sestavljeno, kot da je delan po kosih in ne v naletu, in to čeprav je celotno produkcijo podpisal šampion ameriškega podtalja Madlib. Iz vse nedodelanosti pa na trenutke tu in tam zasije subtilni odtenek surove lucidnosti. Napol spečeno. Več

Florence + The Machine: Dance Fever

Florence Welch se je v zadnjih 15 letih uveljavila kot ena najizvirnejših, negeneričnih in avtorsko prepričljivih zvezdnic miljeja popa. Z gromkim glasom, ki trese gore. Izhodišče njenega petega albuma je koreomanija, pojav nekontroliranega skupinskega plesa, znan iz srednjega veka. Največji glasbeni navdih pa je Iggy Pop. Zanimiva kombinacija. Dance Fever je slogovno nemiren izdelek, na katerem se avtorica resno posveti premisleku o svojih dosežkih in temu, kaj ti pomenijo v kontekstu njenega načina življenja. Ključno, ne brez kančka humorja in samoironije. To je sklenjena plošča prefinjenega občutka za pisanje besedil in dramatičnih, glasnih, epskih, pretiranih in motivacijskih refrenov. Pop v svoji res suvereni obliki. Več

Ravyn Lanea: Hypnos

Hypnos ni prvenec, ki bi zgolj veliko obetal za prihodnost mlade chicaške pevke: odkar jo je v producentsko varstvo vzel wunderkind Steve Lacy iz zasedbe The Internet, je 23-letna Ravyn Lanea zasijala v vsem svojem potencialu. Poleg Lacyja ploščo podpisujejo še drugi izjemni producenti, kot so Sango, Kaytranada in Monte Booker, katerih igrivi prijemi resnično laskajo avtoričinemu ležernemu in zasanjanemu, a skorajda zunajzemeljsko psihedeličnemu slogu R & B-ja. Ta se klanja klasični zapuščini izvajalk, kot je na primer Brandy, hkrati pa je močno zazrt naprej – v napredno mislečo, prefinjeno vejo (neo)soulovsko, sytnhfunkovsko obarvanega R & B-ja, polnega božanskih, eteričnih harmonij, ki je – upajmo – prihodnost žanra. Več

The Smile: A Light for Attracting Attention

Čeprav je Radiohead znan po odklonilnem odnosu do ponavljanja samega sebe, tudi on ni odporen proti zahtevam glasbene industrije. Lani je izšla posebna ponovna izdaja kultnih albumov Kid A in Amnesiac ter drugega ekskluzivnega materiala. Toda frontman Thom Yorke in kitarist Jonny Greenwood, gonilni sili enega vplivnejših britanskih bendov zadnjih 30 let, med pandemijo nista počivala na lovorikah. Za ritmične aranžmaje frišnega karantenskega materiala in starih zamisli, ki sta jih razvijala zadnja leta, sta angažirala bobnarja Toma Skinnerja, ki smo ga pri nas že večkrat gledali v družbi londonskih jazzerjev iz zasedbe Sons of Kemet. Pod imenom The Smile se je trio prvič predstavil na lanskem spletnem koncertu v sklopu Festivala Glastonbury. Če smo zaradi Skinnerja pričakovali zasuk proti jazzovskim vodam, smo se motili. Prvenec skupine The Smile je veliko bližje Radioheadovemu materialu zadnjih let kot vsi drugi stranski projekti članov skupine skupaj. Več

Christel Petitcollin: Kako razmišljati bolje

Kadar avtorica popularni priročnik nadgradi z novo knjigo na isto temo, je to znak, da prvotno delo ni delovalo na bralce, da bi se skozi branje predrugačili. V isti koži bodo poskusili v drugo. Več

Markus Werner: Kmalu nasvidenje

Markus Werner (1944–2016), švicarski prozaist, popisuje življenjske zaplete zagnanega varuha nepremične kulturne dediščine Lorenza Watta, zbiralca starih stolov in precej zasedènega možaka, ki med potovanjem po severnoafriških letoviščih doživi infarkt. Kmalu nasvidenje je skoraj afterparty, kakor ga povzema neznanemu poslušalcu pretežno iz bolniške postelje. Očitno je našel dovolj trpežnega, saj je eruptivni monolog tipično starčevsko godrnjanje, ki ravno zaradi zakrčenosti pred novim in spontanim ni brez humornih prebliskov in elegantnih izpeljav. Več

Izginjanje

»Napisi padajo, padajo v blato, v dno naše stvarnosti, na tla sebičnosti, v prepad,« je pel Tomaž Pengov v pesmi Napisi padajo. Potem je omenil »blato našega časa« in »široka usta obljub« ter nadaljeval: »Napisi padajo, padajo, padajo.« In končal: »Napisi padajo – kdaj bomo mi?« Kaj vse to pomeni? Za kakšne napise gre? Pesem je izšla leta 1978 na singlici pri založbi ŠKUC – na drugi strani je bila Črna pega čez oči, uglasbitev pesmi Frana Milčinskega Ježka. Napisi padajo pa je bila uglasbitev pesmi koroškega pesnika Andreja Kokota, ki je lepo ujel tedanjo tesnobo koroških Slovencev in strahovlado koroškega Heimatdiensta, skrajno desničarske organizacije, slavilke etnično čiste Koroške. Napisi, ki padajo, so krajevne table z dvojezičnimi napisi – Heimatdienst zanje ni hotel slišati, kakor tudi ni hotel slišati za Slovence. Če ste vprašali Heimatdienst, potem so se koroški Slovenci leta 1920 na plebiscitu odločili za ponemčenje. Še huje: če ste vprašali Heimatdienst, potem na Koroškem sploh ni Slovencev. Obstajajo le tisti, ki so Windisch – »dobri«, »pridni« Slovenci, ki so se asimilirali in ponemčili. A to ni bilo še nič: Heimatdienst je hotel na vsak način ustvariti vtis, da Slovenci izvorno niso živeli na Koroškem, da torej niso tam doma (in avtohtoni), ampak so se tja priselili – kot neko divje, barbarsko, parazitsko pleme. Zato so heimatdienstovci podirali dvojezične napise – in to podiranje je spominjalo na nacistične pogrome in »kristalne noči«. Veliki protislovenski shodi, ki so jih prirejali, pa so spominjali na nacistične nürnberške baklade. Tistega v Celovcu – pompoznega, agresivnega in histeričnega Ortstafelsturma, napada na krajevne table – se je leta 1972 udeležilo več kot deset tisoč ljudi. Več

Snežni leopard

Sloviti fotograf Vincent Munier in slavljeni pisec Sylvain Tesson – oba Francoza – se odpravita v Tibet, kjer hočeta videti snežnega leoparda, »duha gor«, plenilca, ki slovi po svoji fantomski diskretnosti. Težko boste videli previdnejšega predatorja. In težko boste videli osamljenejšega predatorja – snežni leopard je veliki Gatsby živalskega kraljestva. Skrivnosten, ekstremen, graciozen, mitski, osamljen. Ne, ni ga lahko videti. Zanj velja znani rek: če si paranoik, še ne pomeni, da te ne preganjajo. Snežni leopard je res ogrožen. Še huje: tudi ko ga posnameš, ne veš, da si ga posnel. Tudi ko ga posnameš, ga ne vidiš. Skrit je na vidnem mestu – kot pismo v Poejevem Ukradenem pismu. Munier pokaže stare fotografije, na katerih se vidi snežnega leoparda, toda sam najprej leta in leta sploh ni videl (in vedel), da ga je posnel. Snežni leopard se povsem zlije z okoljem. Več

Antigona – Kako si upamo!

»Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu,« vzklikne Antigona, ki hoče na vsak način pokopati svojega brata Polinejka, izdajalca, čigar pokop je Kreon, vladar Teb, prepovedal. Toda Antigona, prepričana, da izpolnjuje voljo Bogov, vztraja – ne glede na strašne posledice. Hajmon, Kreontov sin (in Antigonin ženin), se nasadi na meč, Evridika, Kreontova žena, tudi, Antigona pa se obesi. Ne da sovraži – da ljubi, je na svetu! Slavoj Žižek, ki je pred nekaj leti tudi sam napisal svojo verzijo Antigone (in ki ne bi imel nič proti ženski voditeljici v slogu »okrutne« Device Orleanske), pravi, da je bilo osemnajsto stoletje Antigonino, devetnajsto Ojdipovo (kar je pogruntal tudi Freud), dvajseto pa spet Antigonino. Antigona je mit, nekaj dobrega, pozitivnega. Nič čudnega: ne da sovraži – da ljubi, je na svetu! »Nihče si ne drzne problematizirati Antigone. In to bi morali storiti,« pravi Žižek. Antigona je srečna, ne pa tragična oseba. »Umreti hoče častne smrti in želja se ji izpolni.« Antigona ni glas zatiranih. Ali kot slišimo: »Predraga Antigona, izključeni prav nič ne rabijo sočutja in skrbi privilegiranih. Nočejo, da drugi govore namesto njih. Ko si zanje govorila, si jih izdala še bolj kot tvoj stric – vzela si jim njihov glas.” Kreon “bolj pristno zastopa voljo in mnenje večine.« Kdo ali kaj bi bil danes Kreon? Bruselj, pravi Žižek: po eni strani deluje razsvetljeno (za abortus, poroke istospolnih ipd.), po drugi pa predpisuje strogo varčevanje – Kreon/ Bruselj je »globalni kapitalizem s človeškim obrazom«. Kdo ali kaj pa bi bila danes Antigona? Populistka, fundamentalistka – bila bi proti priseljencem, nastopala bi v imenu neke ožje identitete. Ja, tu bi bila, da ljubi, ne pa sovraži. Več

Top Gun: Maverick

Ko se v vojaški topgunski bazi zberejo najboljši ameriški vojaški piloti, pa potrebujejo učitelja, ki bi jim pokazal, kako napasti in uničiti tajni obrat za bogatenje urana (»pod nadzorom odpadniške države«), ki ga ni mogoče napasti in uničiti (in pri tem preživeti), koga pokličejo? Točno – Petea Mitchella, alias Mavericka (Tom Cruise), »najboljšega med najboljšimi«, »najhitrejšega človeka na svetu«, zdaj testnega pilota, ki je na koncu Top Guna (1986) Stingerju, svojemu nadrejenemu, rekel, da hoče postati učitelj. Stinger je vzkliknil le: »Bog nam pomagaj!« Mavericku je že po nekaj mesecih vse padlo iz rok, a ostal je maverick – teliček, odpadnik, upornik. In ko ga zdaj, v Mavericku, imerzivnem kot spomin na mladost, vsi ti najboljši piloti zagledajo, ga ne gledajo le tako, kot da vidijo Boga, temveč tako, kot da vidijo Toma Cruisea. Vanj strmijo. Še vedno bi lahko prodal veliko pilotskih jaken, sončnih očal, kawasakijev in topless plakatov. Še vedno je zaletav, prebojen, neustrašen, nadzvočen, nepokoren, ravnodušen do hierarhij, tekmovalen, eksperimentalen, brezmejen, nevaren. Več

Oblikovalka nakita, ki je zasavskemu premogu vdihnila novo življenje

Ljubitelji blišča in slave se ob podelitvah najpomembnejših nagrad v ameriški glasbeni in filmski industriji ne ukvarjajo le s tem, kdo bo zmagal v posamezni kategoriji, temveč tudi s tem, kaj je v darilnih vrečkah za povabljence in nominirance, ki jih organizatorji napolnijo z izdelki v skupni višini več deset tisoč dolarjev. Vsako leto so posebej zaželena roba, saj si za to, da bi vanje uvrstile svoje izdelke, prizadevajo številne znamke. Marjeti Hribar, slovenski oblikovalki nakita iz zasavskega premoga, se ni bilo treba – komaj nekaj mesecev po vzpostavitvi uradne spletne strani njenega nakita so ji iz Akademije snemalnih umetnosti kar na lepem poslali sporočilo, da ga želijo uvrstiti v darilni program grammyjev. Sprva je mislila, da jo kdo vleče za nos, a vendarle dognala, da gre zares. Po reševanju logističnih težav – kako nakit iz premoga brez zapletov spraviti čez carino v času, ki ga je narekoval protokol podelitve? – je šestdeset kosov nakita srečno prispelo v ZDA, pozneje pa je še izvedela, da ga bodo zaradi organizacijskih sprememb razdelili tudi med petične obiskovalce podelitve oskarjev. Več

Warpaint: Radiate Like This

Mineva šest let od izdaje zadnje plate losangeleških art rock prvakinj, ki so s prefinjeno minimalistično in zasanjano godbo močno zaznamovale indie produkcijo minulega desetletja. Med pandemijo so se Američanke ponovno zaprle v studio in ustvarile dolgo pričakovano nadaljevanje, a medtem je na plano prišlo veliko novih imen, kot so Soccer Mommy, Phoebe Bridgers, Snail Mail in Japanese Breakfast, ki izhajajo iz sorodne senzibilnosti. Zaradi tega četrti album ne premore več tiste izrazne svežine, ki smo jo cenili pri njihovih zgodnjih izdajah. Učinkuje preveč blago, neopazno, čustveno enolično … Samo čakaš, da te bo kateri izmed komadov izraziteje zdramil, pretresel ali vzradostil, a je albuma prej konec. Več

Out-Lot: IMERA

Primorskega glasbenika Out-Lota smo doslej poznali predvsem kot didžeja – bodisi kot trap zabavljača na klubskih večerih kolektiva Nimaš izbire bodisi kot občasnega odrskega spremljevalca obalnega rap prvaka Drilla – zdaj pa se s studijskim prvencem IMERA javnosti predstavlja še kot producent in pevec. Petnajstminutni minialbum je večkulturna mineštra: Slovenec italijanskih korenin z angleškim psevdonimom v italijanščini srce izliva ob spremljavi ritmov ameriškega drilla, od časa do časa pa se zasidra tudi nekje na presečišču med trapom in R & B-jem. Ploščo odlikuje predvsem dodelan melanholičen vajb, vsebinsko je sicer nekoliko enolična in predvidljiva, a vseeno kaže na avtorjev potencial – zaradi trendovskega zvoka in besedil v tujem jeziku tudi na potencial za mednarodni preboj. Več

Lintver: The Worst Is Yet To Come

Kolikor so lahko teme vladavine moloha vojne, jedrskih spopadov in posledične jedrske zime, raznovrstnih epidemij, ki jih povzročijo smrtonosni virusi, ter neskončnega pohlepa finančnih, političnih in gospodarskih elit zlajnan metalski kliše iz osemdesetih let, nas cikličnost časa vsakič znova opomni, da živimo v civilizaciji večnega vračanja istega zla. Prav to reflektira tretja plata primorske thrash metal brigade, ki še naprej ostaja zvesta estetskim nazorom žanra, znotraj katerega se je formirala. Slogovno starošolska, produkcijsko sodobna in sporočilno univerzalna metalska plata brez nepričakovanih zasukov, ki se ponaša s poživljajočo količino headbangerskih riffov, galopirajočih ritmov in prebadajočih verzov, namenjenih eksorcizmu vašega gneva. Več