Alessandro Cortini: SCURO CHIARO

Italijanski sintovski guru, član Nine Inch Nails in mojster filmične elektronske muzike – nekakšen Vangelis in John Carpenter za 21. stoletje –, na novi solo plati spet kaže mišice svoje analogne mašinerije. Tokrat je Cortini še nekoliko diskretnejši, osredotočen na počasi prelivajoče se elektronske barve, ki se mestoma razlijejo v hrup. Skladbe so minimalistične, pogosto utemeljene na preprostih arpeggiih ali ritmičnih pulzih, ki se skozi repeticije postopoma razvijajo v epske razsežnosti. Njegov tesnobno-ekstatični izraz ima retro znanstvenofantastični pridih iz pionirskih časov elektronike, asociira pa tudi na glasbo za igrice iz 90. let in kozmična krautrock popotovanja. Muzika za veliko platno. Več

Bo Burnham: Inside (The Songs)

Tragikomični stand-up muzikal Inside – Netflixov nepričakovani hit poletja, ki ga je v DIY-maniri ustvaril komik, režiser, scenarist in glasbenik Bo Burnham – je med nešteto umetniškimi deli, nastalimi v času lockdownov, verjetno najbolj osredotočen prav na seciranje karantenske klavstrofobije. Večji del filma zavzemajo Burnhamovi norčavi synthpop komadi, ki jih je zdaj izdal tudi samostojno. V glasbenih merilih niso presežek, a pravzaprav služijo predvsem kot medij za porogljiv družbeni komentar: avtor nas nasmeje denimo z odo Jeffu Bezosu, balado o videoklicih s svojo mamo, pesmijo o belkah na Instagramu, v mnogih skladbah pa poglobljeno razmišlja o izoliranosti in odtujenosti življenja na spletu v času pandemije. Več

Chris Eckman: Where the Spirit Rests

V Ljubljani živeči ameriški kantavtor, član različnih zasedb (The Walkabouts idr.) in soustanovitelj priznane založbe Glitterbeat, na svojem petem solo albumu servira navdahnjeno zbirko atmosferičnih, instrumentalno večplastnih kantrijevsko-folkovskih pripovedi, ki z zvočno bohotnostjo in odprto formo daleč presegajo tradicijo. Kot namiguje že platnica, njegovi evokativni komadi v um prikličejo podobe mistične samotne gozdnate pokrajine, naj gre za Hoh Rain Forest ali Kočevski Rog. Kot izurjen pripovedovalec zgodb Eckman obravnava motive izgube, odrešitve, občutka izgubljenosti in iskanja doma v tem negotovem času. Nadpovprečna kantavtorska plata, ki bo posebej sedla prihodnjo jesen in zimo. Več

Kings of Convenience: Peace or Love

Z blagozvočnim singlom Misread se je norveški indie folk dvojec leta 2004 zapisal v DNK indie populacije širom sveta. S svojo prijetno vsakdanjo podobo sta se Eirik Glambek Bøe in Erlend Øye prikupila generaciji melanholičnih hipsterjev in postala nekakšna Simon & Garfunkel za nove čase. V svojem izrazu sta mešala klasični folk v tradiciji prezgodaj preminulega britanskega kantavtorja Nicka Draka, sončne melodije bossa nove in samosvojo pop senzibilnost, ustvarjajoč prisrčne, čustvene štikle za dnevno sanjarjenje. Po albumu Declaration of Independence iz leta 2009, nekaj nastopih in drugih glasbenih podvigih sta se umaknila izpod žarometov. Letošnjega aprila pa sta po dolgem zatišju postregla s singlom Rocky Trail in napovedala izdajo četrtega studijskega albuma Peace or Love. Več

Daniel Klein: Potovanja z Epikurjem

Izhodišče je trdno: v življenju stremimo k čim več doživetjem, torej: zakaj bi mladostni angažma vlekli v pozna leta in pristali v nemočni starosti, pri tem pa izgubili izkušnjo živahnih starcev? Več

Vasja Jager: Cajhn

Marijan Šket, rojen v izmišljeni vasici na Kozjanskem, protagonist in tudi glavni govorec v romanu Cajhn Vasje Jagra, sicer Mladininega novinarja, je tako slaven in pomemben, da ima celo geslo v Wikipediji. Ob osebnem ima celo pojasnjevalno geslo o največjih aferah, v katere je bil vpleten. In zraven je bil povsod, kjer so se vrteli (post)tranzicijski novci, pa naj je šlo za zamik izplačil čekov v času hiperinflacije v trgovini, ki jo je vodil, ali za zbiranje lastninskih certifikatov. Dal je tovornjake za čezmejno trgovino z orožjem v času embarga, z računi v tujini je izčrpaval lastna podjetja na račun manjših delničarjev in kšeftaril s krediti z bankami. Ukvarjal se je s preplačano prodajo živil centralnim blagovnim rezervam, ki jih je potem odkupil nazaj in preprodal v lastni trgovski verigi. Več

Krudovi: Nova doba

Ker animirani film Krudovi: Nova doba, nadaljevanje Krudovih, ni Pixarjev, temveč Dreamworksov, boste še najbolj uživali v rifih Spielbergovih filmov, recimo Jurskega parka (groteskna pošast), Indiane Jonesa in Templja smrti (pregon v podzemlju) in Kapitana Kljuke (pikareskno iskanje rajske dežele), pa tudi Kremenčkovih (ki jih je Spielrock produciral), medtem ko je vse ostalo – z barvami, kamenodobnim humorjem in zlajnanimi družinskimi sporočili vred – precej pozabno. (v kinu) Več

Profile

Obstajajo filmi, za katere pravijo, da jih morate nujno videti v kinu – na velikem platnu. Profile, geopolitično variacijo Odklikane in Iskanja, pa morate nujno videti na računalniškem ekranu – v celoti se namreč »odvrti« na računalniškem ekranu. Vidite le grafike spletnih platform, kot so Skype, Facebook, FaceTime in YouTube (film je brez direktorja fotografije), prek katerih skuša Amy Whittaker (Valene Kane), britanska raziskovalna novinarka, razkrinkati mrežo, ki borcem Islamske države novači neveste, da ne rečem fenice, toda Bilel (Shazad Latif ), fanatični, sociopatski džihadist (s kalašnikovim), ultimativni obraz terorja, ki ugrizne v past, jo kmalu tako vzburi in obsede, da se vam bolj od vprašanja o novinarski etiki zastavlja vprašanje o zapeljivosti toksične moškosti. Več

Kako postati dobra žena

Kot ste gotovo opazili, vrtijo že približno stoto sezono Dekline zgodbe, kar seveda potrjuje, kako zelo človeštvo uživa v patriarhalnem podrejanju in trpinčenju žensk – tega se ljudje ne morejo in ne morejo nagledati. Francoska farsa Kako postati dobra žena nas odpelje v alzaško šolo, v kateri Paulette Van der Beck (Juliette Binoche) s pomočjo moža (François Berléand), svakinje (Yolande Moreau) in nune (Noémie Lvovsky) dekleta uči, kako postati perfektne, idealne žene – pridne in ubogljive, predane in poslušne. Paulette jim pokaže, kako se na 101 način podrediti moškemu – kako mu kuhati, likati, prati, šivati, čistiti, kuhati in rojevati. Ker pa se piše leto 1967 ( ja, do prelomnega, revolucionarnega leta ’68 je le še korak), se učenke, Annie (Marie Zabukovec), Yvette (Lily Taieb) in Albane (Anamaria Vartolomei), ki pridejo z novim šolskim letom, že prepuščajo novim, živahnejšim, uporniškim, feminističnim vibracijam, ki napovedujejo opolnomočenje in konec zapetosti, konec represivne tradicije, konec staromodne rigidnosti. Več

Awake

V temle presenetljivo dobro spletenem B-trilerju kozmični električni mrk šokira človeštvo, blokira tehnologijo, zmrcvari elektroniko in ustavi avtomobile, a ne izbriše Beatlesov, temveč spanec – ljudje ne morejo več zaspati. Sončev vzkip jim je razštelal možgane. Nihče ne more več kar omedleti. Zbudijo se še celo pacienti, ki so bili v komi. Ja, Prebujenja, le da Roberta De Nira zamenja Jill (Gina Rodriguez), vdova in dilerka, nekdanja vojakinja, mati male Matilde (Ariana Greenblatt), edinega človeškega bitja, ki še lahko zaspi. Človeštvo je tik pred tem, da od nespečnosti umre. Več

Varuj mi ženo

Akcijska komedija Varuj mi ženo, nadaljevanje hita Krij mi hrbet, je videti tako, kot bi jo posnel Michael Bay: celo igralci se prelevijo v ka-bumske eksplozije. Nenehno namreč bučijo in kričijo. Vsaka replika je detonacija. A kaj ne bi bila – grški sociopatski tajkun Aristotle Papadopolous (Antonio Banderas) je namreč sklenil, da bo povsem uničil Evropsko unijo (energetske kanale, infrastrukturo ipd.). Zakaj? Ker je uničila Grčijo! In ker ji spet grozi s sankcijami! Rekli boste: ni problema – bodo pač nad Grka poslali trojko! In res, nadenj pošljejo trojko, ki se najbolje poda Grčiji – ojdipsko trojko, parodično repliko Sofoklejevega Kralja Ojdipa: mevžastega, nevrotičnega telesnega stražarja (Ryan Reynolds), Ojdipa, gangsterskega, karizmatičnega poklicnega morilca (Samuel L. Jackson), Laja, in njegovo bujno, seksualno, sarkastično ženo Sonio (Salma Hayek), Jokasto. Kar pa je tudi priložnost, da ta ameriška trojka zgazi Evropsko unijo in povzroči brezmejno gospodarsko škodo, s čimer film – podobno kot saga Hitri in drzni in podobna holivudska infantilna, regresivna brbljanja – potrjuje, da Amerika pogreša zlate čase, ko je lahko v Evropi počela, kar je hotela. Več

Tiho mesto 2

Tiho mesto 2, sequel megahita Tiho mesto, se začne s kratkim prequelom – z dnem, ko svet, Ameriko in malo mesto, v katerem živi družina Abbott (tudi ata Lee, ki ga igra John Krasinski, je še živ), napadejo zunajzemeljske pošasti, kombinacije humanoidnega aliena, velociraptorja, žrela in zombija (via 28 dni pozneje), invazivne, agresivne, ostudne beštije, ki so slepe, a imajo neverjeten sluh, in ki malo mesto res utišajo (in to sredi bejzbolske tekme!), saj ga prelevijo v postapokaliptični horror vacui. Potem odskočimo v sequelski dan št. 473, ko ubežna družina Abbott – mama Evelyn (Emily Blunt), sin Marcus (Noah Jupe), gluha hči Regan (Millicent Simmonds) in dojenček – nehote sproži krik, ki pritegne pošasti, a jih v zadnjem trenutku reši Emmett (Cillian Murphy), zagrenjeni, ovdoveli, otopeli, zapiti gverilec, nekdanji sosed in prijatelj, ki jih skrije v dobro utrjeni podzemski bunker v opuščeni tovarni. Emmett jih noče gledati dlje, kot je treba, a takšna je »nova normalnost« – svet je morast, grozljiv, nevaren in kaotičen, družba je razpadla, varnosti ni več, boj za golo preživetje je ljudi prežgal s strahom, paniko, paranojo in primitivnostjo, človečnost in solidarnost se krušita, teror je neuničljiv, pošasti neusmiljeno in vztrajno napadajo. Razlog več, da skuša Regan ugotoviti, zakaj hreščeča radijska postaja nenehno vrti štikel Beyond the Sea – tokrat brez plesa. Več

Vito Weis, igralec, ki je raje kot petkov žur izbral sobotno jutranjo vajo

Na odru sta goli telesi. V tišini se zvijata, prepletata, poskakujeta, lezeta po tleh, jezdita na hrbtih drug drugega. Raziskujeta herojstvo, natančneje herojsko žrtvovanje. Potem ko sta ga prevpraševala v individualnem smislu in nato razmišljala o tem, kaj sta pripravljena žrtvovati za dobro predstavo, sta se spustila v seciranje medosebnega odnosa. Tokrat brez besed. Več

Migos: Culture III

Trojec Migos, eno najpopularnejših imen v blockbuster trapu, se po skoraj štirih letih diskografskega zatišja vrača z zaključnim poglavjem trilogije Culture. To je za zasedbo nenavadno dolg premor: njene izdaje so se nekoč vrstile kot po tekočem traku, s posnetim je bila (pre)hitro zadovoljna, kar je vodilo v količinsko inflacijo njene glasbe in hkrati v izrazito nazadovanje kakovosti. Pandemija ji je omogočila, da ponovno najde fokus in napiše besedila, ki niso zgolj vztrajna repeticija enovrstičnic: omogočila ji je, da ime založbe, pri kateri izdaja svojo glasbo – Quality Control Music – v kontekstu Migosa ne deluje več kot ironična šala. Več