Skylines

Ljubiteljem sci-fija in distopij je verjetno že kapnilo, da končno – prav zdajle! – živijo v sci-fi distopiji, samim sci-fijem in distopičnim fikcijam pa po drugi strani še vedno ni kapnilo, da bodo s pandemskim covidom težko tekmovali, kar potrjuje tudi tole drugo nadaljevanje invazijskega sci-fija Skyline (okej, po malem je videti tudi kot nadaljevanje Vesoljskih bojevnikov, Osmega potnika 2 in Transformerjev), v katerem so groteskni alieni, ki terorizirajo svet, videti kot apokaliptični mutantski virusi, toda vse skupaj je v primerjavi s terorjem, ki ga je povzročil covid, enoličen in utrudljiv dolgčas. (Hulu) Več

The Father

Tega briljantno teatraličnega filma, posnetega po izredno cenjeni drami Floriana Zellerja, na uradnih pretočnih platformah še ne boste našli, toda omenjam ga, ker me spominja na velikega Dušana Jovanovića. »Ne vem več, kaj se dogaja,« zgroženo dahne Anthony (Anthony Hopkins), ki v svojem londonskem stanovanju ne more več skrbeti zase in lahko računa le še na dolgotrajno oskrbo. Potem pa izbruhne v silovit, krčevit jok – zjoče se, kot se moški v filmih že dolgo ni zjokal. Več

Hvítur, hvítur dagur

Na eni strani so hitri, bučni, eksplozivni, elokventni trilerji, na drugi pa trilerji, ki gorijo in govorijo počasi – s progresivnimi digresijami, v stilu. Tale stilizirani, progresivno disgresivni islandski psihotriler (po naše Beli, beli dan), ki sodi med slednje in je videti tako, kot bi ga sanjal nekdo, ki si sam koplje grob, se začne z dolgo vožnjo po ovinkasti megleni cesti, ki se konča s šokantno nesrečo: avto nenadoma prebije ograjo in zapelje v prepad. Kot se izkaže, je bila to žena priletnega policaja, že itak tesnobnega, depresivnega, nestrpnega, nestabilnega Ingimundurja (Ingvar Sigurðsson), ki začne v »primer« spontano drezati in sumiti, da je imela žena skrivno ljubezensko afero – morda s sosedom (Hilmir Snær Guðnason). Več

Sound of Metal

Ruben (Riz Ahmed) je tetovirani metalec – bobnar v težkem, bučnem, divjem bendu (dveh). To je njegova misija. To je njegovo delo. To je njegovo življenje. To je njegov eksorcizem. Še preden pa rečete Sound of Metal, se mu zazdi, da ne sliši dobro – da mu nekaj blokira sluh. Besed ne razume več. Sliši le še nedoločno brbotanje. Kot bi bil pod vodo. Začasno, si domišlja. Toda še preden rečete Beethoven, se že izkaže, da izgublja sluh. Vse bolj. Bend pa je ravno sredi turneje – naj se ustavi in pove, kaj se dogaja? Ali naj se dela, kot da je vse okej, tako da mu bo heavy-metal vzel še tisti fragment sluha, ki mu je še ostal? Več

Pieces of a Woman

Martha (Vanessa Kirby) v filmu Pieces of a Woman, ki ga je posnel Kornél Mundruczó, avtor briljantnega Belega boga, ni kot Autumn (Sidney Flanigan), ki v filmu Never Rarely Sometimes Always sklene, da bo splavila. Niti ni kot Astrid (Julia Jentsch), ki se v filmu 24 tednov ne more odločiti, ali naj rodi ali splavi. Martha se je odločila, da bo rodila – in sicer doma. Čuti že porodne krče, slabo ji je, voda ji teče. Njen mož – no, partner, proletarski Sean (Shia LaBeouf) – pokliče babico (Molly Parker), ki pride ravno pravi čas, toda otrok – »It’s a girl!« – pri porodu umre. Več

Soul

Joe Gardner (z glasom Jamieja Foxxa), temnopolti pianist srednjih let, je honorarni glasbeni učitelj, inspirativni vodja srednješolskega orkestra (ki ravno trenira štikel Things Ain’t What They Used To Be), toda v resnici hoče igrati jazz – že vse življenje. Ko pa se mu sanje končno izpolnijo, ko končno postane član prestižnega jazzovskega kvarteta (ali pa soul kvarteta, če hočete), se mu v glavi od veselja tako zavrti, da na ulici spregleda kanalizacijsko luknjo – in že omahne v smrtonosno globino. V večni temi se prelevi v malo, modrikasto, nematerialno kepico, ektoplazmo – dušo. Ni več živ in ni še mrtev. Kot Patrick Swayze v Duhu. Ali pa kot Casper. Ko zagleda druge »izgubljene« duše, ki se po nebeški »lestvi« druga za drugo vzpenjajo proti velikanski brezoblični svetlobi, proti Velikemu poslej, panično krikne, da ni pripravljen umreti že kar ob prvi priložnosti, ki se ponudi, zbeži iz vrste – in omahne v globoki, eterični mrak. Ko pristane, vpraša: »So to nebesa?« Ne, niso. »To je Veliki prej!« To je mistična zunajčasovna dimenzija, v kateri dušam, še preden se rodijo, vdahnejo osebnost. Če se hoče ponovno roditi, če se hoče torej vrniti v svoje telo, mora nerojeni duši št. 22 (z glasom Tine Fey) mentorsko pomagati, da najde svoj »jazz«, svoj »soul« – pač tisto, kar hoče početi. Več

Channel Tres: i can’t go outside

Kot namiguje naslov je bila tretja mala plošča kalifornijskega producenta, didžeja in pevca, ki ustvarja pod imenom Channel Tres, posneta v samoizolaciji. Čeprav mu je pandemija kot razvpitemu ogrevalcu plesišč nekoliko pristrigla peruti, ostaja optimističen: v filingaških hip-house bangerjih se spominja boljših časov in hkrati sanja o svetli prihodnosti. Avtor živi in ustvarja v Comptonu, kar pojasni močni vpliv G-funka; z njim začini svežo mešanico deep housa, hiphopa, r & b-ja in soula, s katero je svoje ime v zadnjih letih odločno postavil na zemljevid, čemur pritrjuje tudi gostovanje Tylerja, The Creatorja, ki se v kontekstu Tresove svilnate produkcije odlično znajde. Več

Iztok Koren: Lonely Hymns and Pillars of Emptiness

Koren je član zasedbe Širom in ŠKM Banda in je s tem zacementiral svojo vlogo enega bolj liričnih mojstrov strunskih glasbil na Slovenskem. Ne preseneča, da je karantenski solo debi, ki ga je s producentom Chrisom Eckmanom na šus posnel avgusta, izšel pri hišni založbi cenjenega londonskega središča avant muzik Cafe Oto. Prekmurski zvočni poet na njem servira šest polimproviziranih kompozicij, ki navdih črpajo pri glasbah njegovih bendov in sorodnih dušah, kot je sijajni kitarist Raphael Rogiński, ki ga je spodbudil k izdaji. Rezultat je introspektivno popotovanje, posejano s trenutki mistične zamaknjenosti. Misisipi je dal blues, Mura pa očitno napaja krasno Korenovo muziko in muziko drugih prekmurskih ustvarjalcev. Več

Moor Mother & billy woods: BRASS

Eden absolutnih lanskih vrhuncev iz oddelka podtalnoraperske dolge metraže je prišel čisto ob koncu leta. Posnela ga je naveza pesnice in najpogosteje zvočno dokaj ekstremistične glasbenice Moor Mother in enega najprepričljivejših newyorških emsijev sodobnosti billyja woodsa. BRASS je glede na reference predvsem prve nepričakovano meditativen in nehrupen album, s pravim odmerkom temačnosti, zloveščosti in brnenja. Je bogata pletenica lucidnih enovrstičnic in natančno strukturiranih miselnih tokov, ki referirajo na krvavi imperializem preteklosti in na pokvarjeno sedanjost. Apokalipsa ne prihaja, ampak je že ves čas tu. Vrhunsko sklenjeno, kljub neskladnosti produkcijske podstati. Več

Viagra Boys: Welfare Jazz

Januarsko diskografsko sušo je vsaj malo popestrila izdaja drugega albuma potetoviranih švedskih fejk mačotov iz zasedbe Viagra Boys, ki so leta 2018 s prvencem Street Worms dodobra razburkali indie vode in se hitro znašli med favoriti evropskega postpunka. Poslušalce in kritike so prepričali njihov samonanašalni črni humor in satirična besedila, skratka dejstvo, da se ne jemljejo preveč resno; to potrjuje tudi njihov najbolj znani videospot za singel Sports, v katerem blesti za sončnimi očali skriti frontman Sebastian Murphy, nekakšen bastard med gnusnim Iggyjem Popom, rafiniranim Nickom Cavom in zamorjenim Ianom Curtisom. Gre skratka za bend, ki je iz nekega razloga, podobno kot priljubljeni britanski vrstniki iz skupine Idles, požel veliko odobravanja pri rock publicistih, četudi zvočno zares ne izstopa iz povprečja. Njegov glavni adut naj bi bil prav ta poskus parodije odrskih klišejev in rocku inherentnega mačizma. Več

Georg Mohr in Adrijan Mihaljčišin: Pozabljeni genij: Albin Planinc

Albin Planinc (1944–2008) je edini slovenski šahist, ki je po Milanu Vidmarju zmagal na mednarodnem turnirju (IBM, Amsterdam, 1973), na katerem sta igrala tudi drugi in tretji igralec sveta. Še prej je bil edini mojster, ki je na Vidmarjevem memorialu (1969) prepričljivo zmagal med velemojstri, in to tako, da je dopoldne delal kot fizikalec v tovarni, popoldne pa nizal zmage na prestižnem ljubljanskem turnirju. Več

Olga Tokarczuk: Bizarne zgodbe

Poljska pripovednica in nobelovka Olga Tokarczuk (rojena leta 1962), ki se je bolj uveljavila kot romanopiska, se je v leta 2018 izdani zbirki lotila zgodb, ki niso čisto od tega sveta; deset jih je nanizano in ovito v oznako »bizarne«. Razlike med njimi so predvsem v žanrih, s katerimi se pri sicer avtorski in nedvomno družbeno angažirani ubeseditvi spogledujejo. Dodajalni prostori so nenavadni in razpršeni, s fiktivnim sta poseljena tako preteklost kot prihodnje. Vse zgodbe so prelite s skrivnostno atmosfero, morda še najmanj tiste, v katerih spremljamo recimo napredujoče izginjanje kognitivnih sposobnosti pri možaku, ki se pred sosedo čudi, od kdaj so znamke okrogle in imajo nogavice šive po vsej dolžini, od prstov do elastike – ona ve, da od nekdaj. Več

Jan Barič, oblikovale, ki čara z lesom 

V les se je zaljubil zaradi njegove raznolikosti, nepopolnosti in živosti – lastnosti, ki ga povezujejo s človeškim. S pomočjo dedkovega zgleda, trikov mizarjev in oblikovalcev lesa po vsem svetu, do katerih se je dokopal s pomočjo spleta, in znanja, pridobljenega med šolanjem, je preučil njegove zakonitosti in se jih naučil uporabiti v svoj prid, tako da danes brez težav ukroti še tako trmasto leseno gmoto. Iz tega prvinskega materiala v njegovi delavnici v Celju, ki je bila nekoč dedkova last in kjer je tudi sam izdeloval prve lesene igrače (da uporablja nekatera orodja, ki za otroka niso ravno primerna, sta z dedkom njegovi mami takrat raje zamolčala), nastajajo najrazličnejši izdelki: stoli, klubske mizice, kamini, obešalniki, ure, ptičje hišice in celo ženske torbice – vse pod znamko JB design & architecture, ki ima naročnike po vsem svetu, na Instagramu pa že več kot dvajset tisoč sledilcev. In to kljub temu, da ima njen snovalec le 27 let. Več