Nils Frahm: Music for Animals

Albumi sodobnosti morajo biti kalibrirani nekje proti optimali tričetrturne znamke. To zapoved Nils Frahm zdaj vehementno krši, saj njegov novi izdelek traja več kot tri ure. Ne samo to, nemški minimalist elektroakustike se tokrat tudi ne zanaša na svoj prepoznavni inštrument, torej klavir. Daleč iz območja udobja streže z nežno elektronsko meditacijo, s počasi pulzirajočimi zvočnimi tapetami repeticije mikromelodij, konkretnih nevsiljivih tekstur, mehkega zvena in želvjega tempa. Music for Animals je izjemno natančno konstruirana glasba za ozadje, pri kateri se mojstrstvo kaže predvsem v tem, da kljub maratonski razvlečenosti teka na mestu nikoli ne postane preveč enolična. Spremljava miru deževne nedelje Več

Alex G: GOD SAVE THE ANIMALS

Čeprav danes obstaja na tisoče izrazno sorodnih muzičarjev iz alter folk/rock sfer, ki jih zaradi pristopa copy-paste komaj lahko razlikujemo med sabo, ameriški kantavtor Alex G ostaja prepoznavno samosvoj tudi na devetem albumu, ohlapno posvečenem verovanju v nekaj višjega (v ljubezen, živali, ljubezen do živali?). Komade, ki so tokrat aranžmajsko kompleksnejši in pogosto zgrajeni okoli nosilnih klavirskih motivov, preveva nekakšna »midwest emo« senzibilnost. Avtor se z rabo avtotuna, elektronskih ritmov in raznoraznih semplov, ki krasijo končno zvočno podobo, igra tudi s sodobnejšimi (hyper) pop punk elementi. Avtorsko zaznamovana indie godba v sodobnem pakiranju, ki terja večkratno poslušanje. Več

Blood Orange: Four Songs EP

Britanec Devonté Hynes, ena od osrednjih figur newyorške artpop scene, ustvarja kot po tekočem traku: te dni je na Marnijevi modni reviji premierno predstavil novo orkestralno kompozicijo, za najnovejši celovečerec Paula Schraderja je posnel izvirno glasbo, zdaj pa je izdal še čudovito malo ploščo, pri kateri sam podpisuje vse mogoče vloge, od igranja instrumentov prek produkcije do pisanja besedil in glasbe. Dolgometražni albumi, ki jih izdaja kot Blood Orange, so navadno nekoliko napihnjeni z odvečnim polnilom, zdaj, ko se je omejil na krajši format, pa je dostavil zares čvrsto in jedrnato zbirko izjemnih singlov, ki v njegovem značilno zasanjanem slogu krmarijo med romantičnim dreampopom in alternativnim r & b-jem. Več

The Comet Is Coming: HyperDimensional Expansion Beam

Ko govorimo o ne več tako novi »novi londonski stvari«, o zadnjem trendovskem sunku tamkajšnje scene sodobnega jazza, najprej pomislimo na nekoliko mehkejše odvode, ki se najraje pajdašijo s soulom (in afrom). Pa vendar, njegovo osišče, za katero se zdi, da se vse nekako vrti okoli njega, je Shabaka Hutchings, saksofonist in splošno gromki pihalec, ki se le redko zanaša na ležernejše pristope. Več

Ramón Gómez de la Serna: Gregueríe

Čeravno spominjajo na aforizme, kdaj na cinizme, avtor pravi, da so pogum, da označimo, kar se ne da označiti, ujamemo, kar je bežno, predvsem pa ne smejo biti podobne ničemur, kar je bilo že povedano. Torej jih bo malo, saj jih ni mogoče stresati kot verze ali domislice. Več

Hervé Le Tellier: Anomalija

Z Goncourtovo nagrado – nagrajenca izbirajo tudi slovenski frankofonski študentje – ovenčani roman Anomalija Hervéja Le Telliera (1957), sicer predstavnika eksperimentalne literarne skupine Oulipo, se začne s svarilom Zhouang Zija, da tudi on, ki nam pravi, da sanjamo, živi v sanjah, s svarilom, da je življenje sen. Oziroma kopija, kot rečejo strokovnjaki nekje vmes, navdihnjeni z nenavadnim dogodkom, pri katerem se letalo med izrazito turbulenco reši in pristane dvakrat. To je izziv za strokovnjake za fiziko in kognitivno znanost, pa tudi za različne verske voditelje, skupaj jih naberejo iz kar nekaj ver in ločin, da bi se teološko opredelili do pojava. Ker če se ne bodo oni, se bo razjarjena, na biblični fundamentalizem oprta množica, in to predvsem proti udeleženim v izrednem dogodku. Več

Zmajev jezdec

Tale nemški animirani film se zelo trudi: neustrašnega srebrnega zmaja s prijateljema, škratinjo in siroto, pošlje na “čarobni” trip okoli sveta, angažira travme, prerokbe, alkimiste, Indiane Jonese, djinne in imperialne, genocidne plenilce naravnih bogastev, stegne se v Indijo in Himalajo, še več, pokaže nam nebesa (“Rob neba”), a ne more skriti, da je le nanavdahnjena, čudno statična, nenapeta, dehidrirana imitacija animiranega hita Kako izuriti svojega zmaja. (kino) Več

The Immaculate Room

Moški, sin bogataša, vse življenje materialno razvajen, in ženska, hči pijanca, vse življenje materialno prikrajšana (igrata ju Emile Hirsch in Kate Bosworth), vstopita v veliko belo sobo – vsa srečna sta. In navdušena. In razposajena. Tu, v popolni karantenski izolaciji bosta za potrebe velikega socialnega eksperimenta preživela 50 dni. Če bosta drug z drugim vzdržala vseh 50 dni, ju čaka nagrada – 10 milijonov dolarjev. Zavedata se velike priložnosti. Nista brez velikih načrtov. V kopalnico ne bosta smela skupaj, uživati bosta morala hrano brez vonja in okusa, toda vsa ta pravila ju ne motijo – takšni eksperimenti niso pač nikoli brez kapric. Sama sebi se zdita kot mentalna pacienta, a desetim milijonom ne gledata v zobe. Prepričana sta, da bosta vzdržala tistih 50 dni. Jasno, ne vzdržita. Izolacija ju začne mučiti, žreti in lomiti. Moškega popadejo teorije zarote – malce kasneje se začne pogovarjati z insektom, ki ga ženska mirno pohodi. Več

Vorteks

Vedno šokantni Gaspar Noé si za Vorteks – zgodbo o razpadanju dveh ostarelih in osamljenih zakoncev, vse bolj dementne psihiatrinje (Françoise Lebrun) in vse bolj onemoglega filmskega kritika (Dario Argento, kultni italijanski auteur, kralj gialla), specialista za povezavo med filmom in nezavednim – vzame skoraj dve uri in pol, toda film, tipično karantenski in minimalističen, omejen na eno stanovanje (polno knjig), dejansko traja dvakrat dlje, saj Noé ekran s črno črto razcepi, tako da hkrati – tako rekoč v “realnem času” – spremljamo življenje in razpadanje obeh, njega in nje. Film ju loči. Kot da bi hotel reči: zdaj je vsak prepuščen sebi! Ker sta ločena, odcepljena drug od drugega, pridejo bolj do izraza njuni strah, tesnoba, negotovost, bolečina in dezorientiranost. Vse deluje kot labirint. Več

Veliko vlog je potreboval, da je preživel na Zemlji

Gotovo se spomnite Carpenterjevega kultnega šokerja Stvor, v katerem Zemljo obišče zunajzemeljska pošast, ki se potem utelesi v vse, kar vidi. Nenehno mutira, nenehno spreminja obliko in identiteto, nenehno se na novo izumlja. David Bowie je bil takšna pošast: zunajzemeljski, padel je na Zemljo, kjer se je potem utelešal v vse, kar je videl. Ja, spoznati je hotel vse, kar je videl. Nenehno je mutiral in skakal v neznano, nenehno je spreminjal obliko in identiteto, nenehno je doživljal metamorfoze in transformacije, nenehno je izumljal in ustvarjal nove like, nove persone, nove alter ege. Več

Pesnik, urednik, organizator dogodkov, ki postaja živa knjiga

Lahko bi rekli, da ga brez poezije ne bi bilo. Z njo je njegov oče namreč osvojil mamo. Ta se je iz Podnarta vozila v Ljubljano, kjer je nekaj mesecev delala v baru za Bežigradom. Kadar se je oče ustavil na pijači, ji je prinesel sendvič, a je njega in sendviče gladko ignorirala. Če nekega dne vendarle ne bi zagrizla vanj in presenečena odkrila papirja, stlačenega nekam med sir in salamo, morda nikoli ne bi ugotovila, da se v njem skriva – pesem. Od tedaj je bila na sendviče in njihovo vsebino pozornejša. Več