Sebstijan Pregelj / Cirilina Roža

"Ha, povem ti, tam, kjer prodajajo svilene rute in podobno ( ...) tisto, ki si bo izbrala, tisto ji kupim, pa naj stane, kolikor hoče."

Slučajno sem s podeželja in odkrito vam povem, da sem z odprtimi usti opazoval to Pregljevo podeželje, saj nikor nisem mogel natančneje ugotoviti, kam dogajanje sodi in v kateri čas. To, kar ostane kot pribito, je dejstvo, da je ta proza nekako zaprašena. Ne patinirana. Zapzrašena. Kot da imate v rokah kake povprečne večernice, s tem dostavkom seveda, da se v knjigi pojavljajo tudi kaki bovejši rekviziti, recimo moped, ki ga je menda treba na novo kupiti, pa je zmanjkalo denarja, ali zamrzovalna skrinja, zaradi prisotnsti katere lahko sklepamo na bolj živinorejske kraje. Pogosto se pojavi še precej nemotivirano kak mitski oziroma fantastični svet, ki lahko izpričuje samo to, da je na avtorja vplivala kaka južnoameriška literatura ali celo naš Marjan Tomšič. Avtorju v bodoče svetujem kak bolj živ motiv, kot je tisti o večni diskrepanci med materjo in hčero, založbi pa več posluha za stvarno in ne predvidljive probleme podeželja.