Kratke zgodbe / Dihanje morja

"Kar v omaro si jo obesi. (Progasto, odsluženo taboriščno obleko. Op. recenzenta.) Tako jo boš prihodnjič, ko jo boš potreboval, imel pri roki."

To so cinične besede enega izmed dveh Francozov, ki se 1. maja po koncu vojne skupaj s prvoosebnim pripovedovalcem klatijo po Lillu v Franciji, potem ko so odslužili svoje v koncentracijskem taborišču in so šli popoldne raje malo po mestu, kot da bi ostali v zbirnem centru.

Razni cinizmi v klepetu med njimi pri pohajkovanju se kar nizajo. Mimoidoči jih seveda zvedavo opazujejo, saj so v znanih modro-sivih taboriščnih oblačilih precej opazni. Najboljši je neki brivec, ki je ravno pogledal na ulico, ko so šli mimo, tako da jih je potem rade volje obril. (čeprav so bili brez denarja, saj v krematoriju pa res ne potrebgena uješ denarja). Pri brivcu so po radiu slišali, da so našli ustreljena Musolinija z ljubico in da so v Trstu že Jugoslovani. Tako se glasi ena daljših novel z naslovom Zibelka sveta, sicer je pa osrednji motiv klatenja trojice po Lillu uporabljen še v eni zadnjih zgodb z naslovom Nekrolog o dveh človeških bitjih in enem živalsken, Gorak je tu spet z Musolinijem, za katerega pove še, da so ga kulturni Italijani ustrelili, preluknjali skozi gležnje in v neki milanski mesnici obesili z glavo navzdol kot kakšnega navadnega prašiča.

Na tem mestu je Pahor še najbolj modernističen, saj se duče ves čas postavlja na noge in deluje. Delo v tem delu priporočam vsem osumljenim za Haag. Slaba vest tudi za cinike: Po najzgovornejšega Francoza je kmalu res prišla policija in taboriščna obleka v omari bi prav prišla njemu.