Brušenje diamanta

"Če vaju kdo glasno nagovori, mu odgovorita vsaj malo glasneje."

Tako zabiča mama svojima otrokoma, Biljani in Branku, ki sta kljub življenju v tujini, torej v Sloveniji, zgledno srbijansko vzgojena, kar seveda godi. Tako Branko lahko sam od sebe včasih izusti kako primero iz zgodovine s carjem Dušanom ipd. Sicer je pa glavna razlika med slovenskim in srbijanskim mikrokozmosom v družini itak prav tu, kar smo tudi že vedeli. Namreč v vzgoji otrok.

Tako avtorica mimogrede pripoveduje, da dolgo sploh ni vedela, da je pravzaprav deklica, saj jo je oče itak striktno klical: sine. Enako je s srbijanskim pompoznim poudarjanjem genijalnosti otrok v nasprotju s slovensko zadržanostjo. - Tako z obliko, tiskom na papirju, ki s svojo toplo rumenkast5 barvo spominja na nekakšen ekološki papir, hitro spoznamo ta domačijski new age.

Potem so tu še didaktične zgodbe življenjskih vrednot. Avtorica je deklarirana emotivna Srbkinja v tej racionalni Sloveniji, ki tozadevno knjigo na koncu tokratne šele obljublja. Pričakujemo jo z nestrpnostjo. Ta knjiga pa je samo bolj ali manj posrečen zbir kratkih, običajno enostranskih sestavkov, ki včasih presenetljivo spominja na nedavno Miloszevo zbirko Obcestni kužek. Navadno je podana kaka vzgojna avtobiografska zgodbica, v katero na koncu z intervencijo ali kar sklepom poseže sam vsevedni in vsemogoči domači oče. Pogosto so poučne sklepne premise kot didaktični izreki izpisane tudi na levi ali desni margini. Zato taka celota še dodatno funkcionira kot kakšen učbenik. Malo manj posrečene so tiste avtoričine lamentacije, ki so mimo epskega vidika zgolj didaktične.