Izbrane diatribe in priročnik

Kratke nravstvene in polemične razprave stoiškega filozofa Epikteta, ki je živel približno med leti 50 in 120.

Mož, ki se je rodil kot suženj, je premišljal predvsem o svobodi. A ne o nečem nedosegljivem, o čemer bi le hrepenel, tako kot voditelji zasužnjenih ljudstev. On je doumel, kako lahko živi svobodno že kot suženj.

Tega se je držal tudi kasneje kot osvobojenec, saj ni nikoli zaklepal hiše, rekoč, da tako ali tako nima nič, kar bi mu lahko kdo ukradel. Učil pa je, da ima tudi ta, ki ga obsodijo na izgnanstvo, še vedno svojo svobodno voljo. Nihče mu ne more vzeti svobode, da se odloči, ali pojde v pregnanstvo z bolečino ali z nasmehom na obrazu. Stvarnost je pač dana, nanjo nima vpliva, lahko pa obvladuje svojo voljo.

Njegovo učenje je bilo praktično, užival je v polemičnem razmišljanju o čemerkoli, tudi o profanih vprašanjih: ali naj suženj nosi kahlo gospodarju ali ne? Pomenljiv je njegov opis moža, ki so mu v senatu sodili. Namesto, da bi zaskrbljeno čakal na izid, se je raje predal popoldanski telovadbi in kopanju. Ko mu nekdo pride povedat, da je obsojen, ga hladno vpraša: "Na izgnanstvo ali na smrt?" - "Na izgnanstvo!" "Kako pa je z mojim premoženjem?" "Niso ga zasegli." In zadovoljen povabi tovarišijo na pojedino.

V čem je njegova stoiška moč? - Razkrije jo s primerom, ko bi od njega zahtevali, da si obrije brado, kar bi on kot filozof seveda zavrnil. Na grožnjo, da mu bodo potem sneli glavo z ramen, pa brezbrižno odvrne: "Če ti to, kaj koristi, mi jo kar vzemi."

Svoboda ni odvisna od zunanjega stanja, ali si suženj ali prostak, temveč od značaja: svoboden je ta, ki ni ujetnik želje po življenju za vsako ceno.