Temna celina: dvajseto stoletje v Evropi

Brez opisov vojn in brez dobrih in zlih.

Zgodovine se ponavadi zdijo na smrt dolgočasne; katerokoli boste odprli, vedno bo prva svetovna vojna potekala med 1914 in 1918, vsakič bo Napoleon dokončno poražen pri Waterlooju. Več ko preberemo historiografij, bolj suvereni bralci smo, ki v novo izdanih knjigah splošnih zgodovinarjev najdemo zgolj nove podrobnosti.

Mazower povzroči nasprotno - naenkrat se zavemo, da o zgodovini vemo le bore malo. Vzemimo nemški nacizem, o katerem danes ni dvoma, da je bil zločinski režim, ki je za seboj pustil milijone trupel. Tudi nismo v dvomih, da se je zločinskost tretjega reicha začela že pred napadom na Poljsko, praktično s prihodom Hitlerja na položaj nemškega kanclerja.

Toda, ali je ta zgodovina veljala tudi v tridesetih letih? Lord Winston Churchill je simbol antinacista. Pa vendar, njegov šef Scotland Yarda sir Norman Kendal je sprejel nemško povabilo na študijski obisk koncentracijskega taborišča Dachau, kjer bi poslušal predavanje vodje kriminalistične policije Arthurja Nebeja o novih tehnikah nadziranja kriminala. Prvi mož legendarne britanske policije gost v koncentracijskem taborišču??? No, Kendal na koncu ni obiskal Dachau, vendar ne zaradi tega, ker bi medtem spregledal monstruoznost nacizma; pot mu je preprečil izbruh svetovne vojna 1939.

Kako torej, da je bil nacizem v svojem času le oblika politične vladavine? Namreč tudi sovjetski komunizem je z njim podpisoval prijateljske pogodbe.

Profesor Mazower ga postavi v kontekst časa, v katerem so prakticirali rasno superiornost z evgeniko tudi v ZDA, Norveški, Švici, Danski, v katerem so Britanci in Francozi v svojih kolonijah vodili rasistično politiko, v katerem je se je parlamentarni sistem kazal kot nemočen; v Franciji je bila med l. 1932-1940 povprečna doba vlade 4 (!) mesece. Številni Evropejci so bili konec tridesetih pripravljeni opustiti liberalni demokratični red in ga zamenjati za bolj avtoritarno prihodnost. Celo po zmagi nad nacizmom 1945 je francoska vojska zadušila upor v Alžiriji s pobojem 40.000 ljudi, malo kasneje pa je za 100.000 glav zredčila prebivalstvo Madagaskarja.

Skratka, poanta dela je ta, da nacizem ni bil nemški ekskluzivizem, temveč splošno stanje duha v Evropi. Nemška posebnost je bila sistematičnost in obseg anihilacije drugih ljudstev; celo v perverzni skrbi za red, ko so na sodišču v Muenchnu l. 1943 obsodili nekega SS-ovca zaradi krutega pobijanja Židov - stopnja njegove surovosti je bila nevredna časti in dostojanstva nemškega moža.

Ker pa so grozote nacizma eskalirale prek meja predstavljivega, so s tem devalvirale vrednote avtoritarnosti in rasnih večvrednosti tudi po drugih evropskih državah.

Zgodovina, kakršne v slovenščini še ni bilo.