Protuberance

Po Kosovelu zdaj "že" druga nesmrtna osmrtnica sodobni Evropi. Štegrova.

V Sloveniji modernejšega obdobja nas vsakodnevno poplavlja morje poezije, za pesnika se danes oklicuje takorekoč že vsak drugi prebivalec te naše "po kurje" zamejene domovine, večina njihove pesniške iz-povednosti pa bazira na nežnosti, če že ne kar solzavosti. Resda je je nekaj malega nesporno umetniško dovršene, večji del nje (beri: žaloben produkt posnemovalcev) pa je, milo rečeno - zvodenelo, nereflektirano leporečenje o tem, kako je sploh vse milina in milost, kratkomalo, kako je pač vse od boga poslano ...

Štegrova poezija pa, za razliko od pravkar omenjene, skromno prikazuje oziroma pripoveduje "zgolj in samo" boleče resnice o surovostih sveta, ki se nam slehernikom dogajajo prav vsak božji dan - tako na ravni posameznika kot tudi širše, torej družbe v celoti sploh. In če je danes devetindvajsetletni pesnik še v svojem prvencu, Šahovnice ur (1995) v glavnem poračunal s spomini na otroštvo, v Kašmirju (1997) ustvaril veličastno hvalnico zakladnici jezika, potem so zdajšnje Protuberance po svoji izpovedni noti predvsem srhljiv uvid in uvod v naš (neizbežno) vse-razkrajajoči se danes in gnijoči jutri. Kam in kako torej dalje, nas s posredovanjem pesnika denimo sprašuje starikava Evropa, ki že zdolga ne loči več lobanje Gota od lobanje Slovana od lobanje Angla itn., še vedno pa sveto verjame, da jo pomlaja edinole - smrt njenih sinov. A moški v temi zraven nje na skrivaj onanira, misleč na Ameriko ...

Za razmišljujoče dežurne državotvorce zagotovo knjiga formata Cankarjeve Erotike. Pravljica!