Frederic Beigbeder: 2.999 SIT

Sodobni angažirani francoski roman

Pisan kot avtobiografija oglaševalca: "Sem tip, ki vam prodaja sranje. Ki vas sili, da sanjate o rečeh, ki jih nikoli ne boste imeli. Vedno modro nebo, nikoli grde bejbe, popolna sreča, retuširana s fotoshopom. Ko boste toliko našparali, da vam bo le ratalo vplačati avto vaših sanj, ki sem ga posnel v zadnji kampanji, bom vmes poskrbel, da ta že zdavnaj ne bo več moderen. Tri korake sem pred vami in vedno poskrbim, da ste ravno prav frustrirani. Moje poslanstvo je, da se vam cedijo sline. V mojem poklicu si nihče ne želi vaše sreče, saj srečni ljudje ne trošijo."

Intrigantno delo, ki je napolnjeno s samoironijo. Intrigantne misli, ki razgaljajo enega najbolj plačanih poklicev. In intrigantni fakti, ki šokirajo s prostodušnim opisovanjem strategij zapeljevanja kupcev.

Knjiga, ki spominja na Platformo Michela Houellebecqa. Pri obeh modernih francoskih romanopiscih je junak poln denarja in družbenih prestižev, a obenem zlomljen, ko v vročici kreativca ustvarja slogane, pardon heade, uživa v izmišljanju stavkov - ni drugega poklica, kjer bi se o enem prislovu prepirali tri tedne -, a je hkrati obupan in golta Prozac, snifa kokain, ne gre na kosilo pod 100 evrov, a si ga da pofafati pocestni prostitutki v Boulonjskem gozdu. Po eni strani mu godijo bajni honorarji, po drugi zasmehuje sebe in svoj posel.

Roman je v prvem delu odličen, ko ga ženejo paradoksi in nonsensi oglaševalstva, potem pa od prenasičenih variacij iste zgodbe zvodeni, tako da avtor glavnega junaka bolj iz obupa požene v iracionalni umor, s katerim lahko sploh zaključi knjigo. Rdeča nit: sem v jet setu, a hočem ven, vendar delam kljub temu vse, da v njem ostanem. Preplitko, pravzaprav oblika impotentnosti sodobnega francoskega angažiranega romana.

Sama po sebi se ponuja primerjava z ameriškim avtorjem Michaelom Moorom in njegovimi Neumnimi belimi možmi. Moore je drugačen tip upornika. Sicer sprejema pravila filma in literature, ki morata gledalca in bralca potegniti, samo da on tega ne počne larpurlartistično. Ko pripoveduje svoje zgodbe, z njimi razgalja mehanizme oblasti in obenem simpatično nagovarja svojo publiko v inteligentno uporništvo oz. ji nakazuje poti, po katerih lahko svet anonimusov prevzame vajeti dogodkov v svoje roke, in strategije, kako iz apatije, preiti v iskrivi in družabni aktivizem.

Za Beigbederjem ni idej, ki bi segle prek duhovitega pričevanja o priviligiranem poklicu. Pač le zabavljaška literatura.