Mojca Osojnik: Polž Vladimir gre na štop

Moderna ilustrirana pravljica.

Najlepše so seveda stare: Ch. Perrault, H.Ch. Andersen, brata Grimm in 1001 noč so zakon; že nekaj generacij se ni rodil pravljičar, ki bi jih zasenčil. Zraven seveda narodne, ki imajo svoj šarm, najsi bodo slovenske, etiopske, amurske, transilvanske, eskimske ali srbske. Pa vendar, tako hišni pravljičar kot malček si želita spremembe, za hip presekati s temi prastarimi svetovi in poskusiti sodobnost preoblikovano v pravljico.

Polž Vladimir ... je napisan domiselno, zakaj junaček vseskozi menjava svoja prevozna sredstva: ježa Egona, želvo Agato, žabo Greto, vrabca Borisa in drveči avtomobil. Vsak potuje drugače, z drugo hitrostjo, po drugih krajih, v različnem potovalnem ugodju, a vsem je skupno, da to ni to. Zgodba na kocu pripelje do obrata, tistega trenutka, ko si oddahnemo, saj se vmes izkaže, da je junaku najbolj na kožo pisana kakopak lastna hitrost.

Sličice mladega poslušalca zabavajo, ne v tem, da verno upodabljajo vsebino, temveč v artističnih presežkih, kot sta denimo v obliki krokodila narejena kljuka na avtu, ali pa jež, ki je obut v štiri različne čevlje.

Test na šestletniku sicer ni zaznal silnega navdušenja; zabeležil je odobravajočo oceno in vzpodbudil željo, da si knjigo še sam malo ogleda. Za popestritev bralnega korpusa povsem zadosti.