Evelina Umek: Mandrija in druge zgodbe

Realistične, a tenkočutno izrisane zgodbe iz (ob)tržaškega življenja iz časa pred, med in po drugi svetovni vojni.

Naslovna zgodba, Mandrija (beseda mandrija v primorskem narečju pomeni "kmetijo z gospodarskimi poslopji, obdano z zidom", njeni lastniki oziroma obdelovalci pa svoje pridelke, predvsem zelenjavo, prodajajo na trgu, op. p.) - pa čeprav po svoji dolžini za/obsega skoraj dve tretjini od skupno desetih zaključenih zgodb iz te 160 stranske knjige - je pravzaprav "hitropotezna" saga o slovenski rodbini, ki je tam od leta 1924 svoj košček zemlje posedovala tam pri Sv. Ivanu ...Zakaj "hitropotezna"? Pred nami se (kot posamezni, kratki izseki s hitro vrtečega se filmskega traku) dobesedno "prehitevajo" še kako realistične in zato tudi večinoma žalobne, a v srce in dušo obenem segajoče življenjske zgodbe posameznih članov te (menda avtoričine?) velike, pisane rodbine; - začetek in zaključek omenjene zgodbe pa "pripada" najmlajši članici rodbine, zdaj že krepko odrasli "deklici" Ani, ki se iz širnega "nigderdoma" za vedno vrne domov, kjer pa jo čaka še eno (po)potovanje: in sicer skozi spomine iz sveta preteklosti, iz sveta mrtvih v svet sedanjosti, v svet živih ...Kaj pa pripovedujejo preostale, krajše zgodbe? Tudi te govore o malem človeku, ki, kot zakleto, v prelomnih življenjskih situacijah vedno potegne krajši konec. Samo primer iz zgodbe Ključ: "... in tako je Alenki od celotne (ljubezenske, op.p.) zgodbe ostal ključ in nekaj manj denarja v banki ...".

Grenka literatura.