poezija / Erika Vouk: Valovanje

Litera, Maribor 2003, 3.628 SIT

Danijel Vončina
MLADINA, št. 16, 22. 4. 2004

Ko poezija poda/r/ja občutja morja, ki kleše beneški marmor ...

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Danijel Vončina
MLADINA, št. 16, 22. 4. 2004

Ko poezija poda/r/ja občutja morja, ki kleše beneški marmor ...

Zakaj ravno beneški marmor? Enostavno zato, ker poezija Erike Vouk - ob tem, nezanemarljivo, pesnica je odlična prevajalka Goethejevega Fausta - govori skozi mojstrsko obvladan in aristokratsko kultiviran jezik, njen verz pa ("... mnoga besedila temeljijo na ritmu trohejskega osmerca ali ustrezno kratkih jambskih ritmov ...") najbolj slikovito označi pesnik Borisa A. Novak v spremni besedi k pričujoči zbirki, kjer med drugim zapiše, da gre za izbrušen, a obenem odprt verz, ki ima lep lok, hkrati pa veliko nosilno moč, ki je jedrnat, v isti sapi pa zvočno in pomensko bogat. In kakšna občutja vejejo iz Valovanja (mimogrede, Valovanje je, po prvencu Bela Evridika (1984) zdaj že šesta avtoričina pesniška zbirka)?

Prvič, bolečina: "Slan pomol kot jezik v morje, / prek zaliva nočni klici, / veter je večerni ptici / zlepljeno perot razpel." Drugič, ujetost trenutka: "Luna nad zobatim zidom / je oranžen krhelj. / Kamen v vodi. / Od oseke / že drobljiv in prhel." Tretjič, mrakobnost: "Svetilnik mežika, v vetru refren, / zateglo se ladja oglaša ... / Na dnu oceana ničesar več ni, / nikogar na strmo pečino, / in žarek s svetilnika vse bolj v megli / kaže pot v globino." Četrtič, dopolnjeno je: "Daleč je še rob oseke, / morska trava je polegla, / spolzek mah na dnu mandrača, / dan, še topel od pripeke - / ko ugasnejo škržati, / ko galebom v redki jati / je še zadnji klic zamrl, / je, da bi oči zaprl." Petič, ...

Poezija, ki vzvalovi dušo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek: