Knjiga / Marcel Štefančič, jr.: Zakaj je treba Balzaca brati na plaži

Blasfemični eseji o literaturi.

Formalno gledano gre za biografije velikih literatov, ki pa so pisane skozi subverzivne perspektive. Balzac - pojem literature in nesmrtni romanopisec - je prikazan kot delavec za tekočim trakom. Prešeren - katerega poezije hrani vsaka družina - kot spolni iztirjenec. Pound - vodilna osebnost pesnikov imagistov - kot fašistični agitator. Salinger - avtor kultnega Lovca v rži, ki je prelomil s tehniko vsevednega opazovalca - kot obsedeni vrtičkar. In podobno Malraux, Celine, Hamsun, Crane, Vidal, Kocbek ...

Klasična literarna veda bi bila užaljena, češ, Štefančič, jr. potepta bisere literature, kot so avtorjev jezikovni slog, vprašanja bivanja ter načini pripovedovanja, zakaj izpostavlja le vulgarno sociološka dejstva.

Sam bralec je na boljšem, takorekoč na plaži, ko le odpre oči in teksti stečejo kar sami od sebe. Kaj ne bi, ko pa so pisani, kot da so govorjeni. Tu je čitalec nemočen, avtor ga namreč tako zbombardira z dokazi za svoje teze, da lahko samo še prikima in pada naprej skozi besedila. Za dvomljivca v knjigi ni kruha. Kaj šele za tistega, ki bi želel tehtati argumente in izbirati med različnimi interpretacijami.

Pisanje Štefančiča, jr. ne zahteva le zvestega, ampak pokornega bralca. Ki pa ga za nagrado avtor zapelje skozi tekst iskrivosti, paradoksov in cinizmov.

Knjiga za Marcelove fane.

A vendar: ali se izplača brati to delo, tudi če nisi avtorjev oboževalec, znanec ali prijatelj? - V maniri selektivnega branja vsekakor. Če odmislimo bogastvo manj znanih in obskurnih podatkov je to zlasti lekcija rezoniranja, sposobnost zastavljanja vprašanj, ki poženejo razmišljevalni proces; recimo: zakaj piše Stephen King takšne špehe 600, 700, 800 strani?

Skratka princip, da pisanje ne teče samo od sebe, marveč ga poganja prav iskanje in tipanje za odgovori na vprašanje. Ja, ključ je v umetnosti spraševanja.