Ludwig Wittgenstein: O gotovosti

676 logičnih premislekov.

Ko smo pri vednosti, se zdi življenje tako enostavno. Če rečem, da nekaj vem, je kot pribito, saj sem odločnejši kot z mislim ali verjamem.

Filozof Wittgenstein pa se igra z gotovostjo, ko v bralca sistematično zasaja dvom. Če se meni tako zdi, to še ne pomeni, da tako tudi je.

Argument s katerim odpravimo domišljavca, toda avtor gre še korak naprej: če se vsem tako zdi, to še ne pomeni, da tako je. Njegova razmišljanja so ekstremno intrigantna, ko si jemlje pravico dvomiti o trdnih gotovostih, kot denimo: nikoli še nisem bil na Luni. Ne dvomiti o tem je seveda preprosto samoumevno. Toda, ali bi lahko našel razlog, zaradi katerega bi podvomil? Zaradi katerega bi pomislil, da sem morda vseeno bil na Luni? - Seveda, ako bi bil sposoben povedati, kaj bi govorilo v prid temu, da sem bil na Luni. Močnejše ko bi naštel razloge v prid, večji bi bil dvom. Dvom namreč predpostavlja vedenje, zakaj dvomimo šele takrat, ko že nekaj vemo.

Skratka, avstrijski filozof razpravlja o mejah razuma, se torej sprašuje o izkustvih, na katerih utemeljujemo svoj - vem. Toda, ali so mar izkustva neizpodbitna? Wittgenstein se je v letih 1949-51 v paragrafu (171) oprl na argumentacijo: da nisem bil na Luni, ker še nihče ni bil na Luni in ker še nihče ni mogel priti tja. Že 20 let kasneje, od Armstronga dalje, to izkustvo ne velja več.

In nadaljuje v vprašanjih: ali obstaja objektivna razumnost? Zelo pametni in izobraženi ljudje verjamejo v svetopisemsko stvarjensko zgodbo, drugi jo imajo za dokazano napačno, in prvi imajo razloge za to.

Za ljubitelje argumentiranja.