Vasilij - Vasko Polič: Seks, seks (mogoče le kiks?!), seks

49 kratkih erotičnih zgodb.

Najprej k zgodbam samim: pripoved je meseno sočna, a še zdaleč ne vulgarna; sčasoma resda do skrajnosti groba, vendar s pridihom nekakšne živalsko prvinske, današnjiku kar težko dojemljive nežnosti; v zgodbah nastopajoče junice in junci, pohotne kobile in na/skakljivi žrebci (beri: junakinje in junaki) izhajajo in iz idiličnega, podeželskega, in iz zmaterializiranega, urbanega sveta, v kar nekaj zgodbah pa so prisotna tudi domišljijska bitja, denimo krvosesi oziroma vampirji. Skratka, gre za pisateljsko domišljen preplet idilike ("... v travi, ki je omamno dehtela in hrepenela po prihodnjih košnjah, sta se najini telesi ..."), realnosti ("... hotel si me le pofukati, ti nagravžnež! In to od zadaj! Svinja, kar po pasje! Si pa res ...") in domišljije ("... skoraj vsak mesec je kdo umrl. Domači so na njegovem vratu zagledali dve okrogli rani, premera pol centimetra vsaka in približno osem centimetrov razmaka med njima ...") ... Zdaj pa še na kratko o eni izmed naših podalpskih "originalnosti", to je vsevprek/moraliziranju/navpikinpočez: no, ob tem, da ne bo krivice, vse priznanje t.i. preprosti kmečki pameti (prastaro slovensko ljudsko reklo namreč pravi, da "kurba/rija in kontrabant" nikoli ne bosta izumrla, zato sta pač nekaj samoumevnega) in pričujoča kritika zatorej gre izključno na rovaš 'zobražencev, ki vehementno zagovarjajo stališče, kako sodniku (in to še vrhovnemu, kar Polič tudi je) pač ni dopustno pisati o - sexu.

Tudi knjiga, ki bralstvu na čaren način približa romsko dušo.