Drugačnost/i / Gojmir Polajnar: Družinske parabole

"Drugačnostne" zgodbe o drugačnosti/h.

Prvič, o drugačnosti/h: že prva Polajnarjeva zgodba (z "optimističnim" naslovom Odprta družba) nas z dobršno mero ironije, če že ne kar cinizma ("... mi smo odprta družba. Smo Slovenci.") postavi oziroma prestavi v našo s tradicijo in predsodki obremenjeno stvarnost. In prav glede slednje(ga) nam pisec skozi zgodbe in usode njihovih akterjev podaja - Doriana G. ogledalo. Samo nekaj primerov: punca je domov pripeljala fanta, Neslovenca, ki ga je družina toplo sprejela in veseli so se razšli, ko pa so se za njim zaprla vrata, so se zaprla za vedno; starši so fantovo punco povabili na kosilo, prišla je z avtoštopom in se peljala predaleč, vendar ni zamudila, no, lepo so jo sprejeli, razšli so se v prijateljskem vzdušju z obveznim povabilom na ponovni obisk, ko pa so se za njo zaprla vrata, so se zaprla za vedno, saj je jasno, da ženska, ki se pelje predaleč, nikoli ne bo dobra gospodinja; sin (...ko sem povedal, da sem peder, kar so sicer vedeli, nisem več izpolnjeval meril ...) je staršem predstavil svojega fanta, poslovili so se s širokimi nasmehi prek opitih lic, ko pa so se za njim zaprla vrata ...

Drugič, o "drugačnostnih" zgodbah: v danes vse bolj masovni prisotnosti t.i. drugačnostne (beri: gejevske etc.) literature. Polajnarjevo pisanje po svoji kvaliteti, sploh pa po pristopu samemu, krepko izstopa iz ustaljenega povprečja. Namreč, v zgodbah obravnavano krizo spola podaja potom menjave spola govorcev: tako ženske pripovedovalke uporabljajo jezik moškega spola in obratno, velikokrat pa smo soočeni z nezmožnostjo jezikovne spolne identitete govoreče(ga) ...