Saša Veronik: Na konici noža

Esejistični sprehod po gastronomiji.

Kulinarične knjige na Slovenskem so treh: recepti kuharskih mojstrov, priročniki o pripravi zdrave hrane, ali pa bolj ali manj kritični seznami najboljših gostiln. Veronik je zarezal v ponudbo četrti žanr: gurmanovo pripoved.

Po svoje spominja na legendarnega Brillat-Savarina - ki v Physiologie du gout (1826) predstavi enciklopedijo najbolj prefinjenih okusov in duhovite zgodbe velikih gurmanov -, saj je napisal knjigo, v kateri ne listamo po receptih, ampak jo beremo kot literaturo.

Kakopak je napisana za snobe, saj čisla ekstravaganco, vendar ne katerokoli, temveč prvinskost v duhu la nouvelle cousine. Ki pa ni le vragolija za štedilniki, ampak v enaki meri nabiranje gob, stikanje za jagodičevjem ali gojenje zelenjave. Ta, ki v naravi ne zna zaznati vonjav ne spoznati okusov prirode, naj si bo izkušnja ugriza v sveže izpuljeno repo sredi polja, ali pa aroma cvetoče pomaranče, pač ne bo razvil polnega uživanja hrane.

Kulinarične črtice avtor prebada z recepti kdaj celo tako nedojemljivimi, kot je denimo goveja pečenka s čokoladnim zosom. Toda ta na videz larpurlartistična bizarnost ima čar, če jo poskusite, prav v tem, da v njej sploh ne prepoznate čokoladnega okusa.

Čeravno hvalnica poznavanja prvinskosti in skrivnosti kuharskih tehnik, pa je delo obenem tudi pikra ironija na račun slow-foodarjev, ki se topijo v prevzetnosti velikih poznavalcev, medtem ko njihov kulinarični svet ne seže prek mize, za katero preživljajo popoldneve.

Kam vse seže kulinarika, od kod prihaja hrana, kako mojstriti okus, kako izbirati gostilne, kako domače kuhanje spremeniti v užitek, kako celo togi bonton prikazati kot umetnost spretnosti, so teme, ki bralca mamijo na pot srednjeveških sladokuscev, ki so ločili okus jerebičjega bedra, na katerem je jerebica nazadnje stala, od onega, ki ga je spodvihala.