Sigmund Freud: Pet analiz

Dora, Mali Hans, Podganar, Schreber in Volčji človek.

Freud je fenomen, ki se mu še v stoletju po smrti ni bati za naklado njegovih del. Okoli njega se vedno zbere vrsta vnetih bralcev. V čem je ključ večnosti njegovih analiz? Dasiravno med sodobnimi psihoterapevti velja že za zastarano vednost, pa je med razumniki še vedno pronicljiv in miselno intriganten.

Tema njegovih študij je tokrat pet kliničnih primerov pacientov, ki predstavljajo različne deviacije v smer histerika, nevrotika, psihotika, zoofoba in prisilnega nevrotika. Teksti se kajpak berejo kot kriminalka, kjer je bralec fasciniran nad logiko intepretacij, ko oče psihoanalize pojasnjuje, od kod prisilni gibi pacientke, ki vseskozi odpira torbico in vtika prste vanje, od kod vztrajanje njenega sunkovitega kašlja, čemu nenadno vnetje slepiča.

Vendar pa se postopek ne konča pri umetnosti dešifriranja, tisto, s čimer Freud osupne, je vstop v svet nezavednega. In to ne le kot opazovalec, ki slediš zgodbam njegovih pacientk in pacientov, marveč še bolj, ko se oveš, da v določeni meri vse to velja tudi zate. Če si mislil, da se poznaš, si odtlej lahko krepko začuden nad samim seboj, ko za kakšen korak stopiš spontano v samoanalizo. Ko ti postane on.

Samo branje Freuda pa odpira še eno vprašanje: čemu psihoanaliza? Seveda je legitimna veda, pa vendar jo Sigmund postavlja kot način zdravljenja psihičnih bolnikov. In kakšna je njena uspešnost?

Če vzamemo primer Dore, se reč postavi lahko tudi kot spotakljiva. Terapije namreč nista končala, kajti dekle je seanse predčasno zapustilo. Od kod torej Freud ve, da je Dori psihoanaliza pomagala premagati uničujoče histerije? Od znanca je zvedel, da se je dekle, ki ji bilo poprej v bolestnem odnosu z očetom in so se ji upirali stiki z moškimi, poročilo. - Formalna zakonska zveza kot dokaz za uspešno zdravljenje?

Kakorkoli že, znamenitih velikih pet primerov naposled tudi v slovenski knjigi.