Robert Darnton: Veliki pokol mačk in druge epizode francoske kulturne zgodovine

Načini mišljenja v Franciji 18. stoletja.

Seveda obskurna tema, ki pa je za antropologe, kulturne zgodovinarje, etnologe in sociologe bralni paradiž.

Vzemimo fenomen teatraličnega poboja mačk, ki so ga izvedli tiskarski delavci v Parizu v začetku 18. stoletja. Za modernega raziskovalca je ključ nerazumevanje veselja v tej bestialnosti? Zakaj skupinska sadistična dejanja lahko povzroče takšna zadovoljstva? In odgovori sežejo daleč prek mačk v socialne antagonizme, kjer mojstri jemljejo delavce kot stvari, medtem ko domače mačke crkljajo s pohanimi piškami, jih ljubkujejo in jih dajo celo portretirati.

Vendar pa avtor ne ostaja pri proučevanju skrajnih nedoumljivosti, zastavi si denimo vprašanje: ali so ljudje vedno brali knjige na enak način kot danes? Odgovore išče po arhivih, ki hranijo pisma meščanov, sezname njihovih knjižnic, brska po etnoloških študijah in seveda prebira avtorje tistega časa, zlasti J.J. Rousseauja. Bralec tistega časa je knjigo najprej preizkusil tako kot bi danes kozarec vina: dotaknil se je papirja, da bi ocenil njegovo težo, gostoto in elastičnost, preučil je obliko črk, pregledal razmik in preveril kazalo. Se je s tem branje končalo? Nikakor, dela so prebavljali tako natančno, da se je literatura vpila v njihova življenja. Kako strastno so brali, govori sociološki podatek o povpraševanju po Juliji, ki so jo potem knjigotržci dajali v najem za dan, celo za eno uro! Ali pa ohranjeni seznam naročenih knjig ženevskega trgovca Ransoma, ki je med leti 1775-86 nabavil praktično vsako novo knjigo, ki je bila na voljo - skupaj 59.

Skratka, arheologija mentalitet na način bralno všečnega eseja.