Joanne Rowling: Harry Potter - Polnokrvni Princ

Šesta knjiga razvpite zbirke, prvič v "gradišnikovskem" prevodu.

Delo, ki je sociološki fenomen. V družini si brata razdelita ure, kdaj bosta brala Potterja. Gimnazijec, ki zlepa ne bo vzel knjige v roke, bo zaradi njega opustil domače naloge in že sredi popoldneva sedel s knjigo v postelji. Tretješolček jo bo nesel s seboj v banjo, da bi ne zamudil trenutka z njo. Toda potteromanija seže prek posamezne knjige, deca z lahkoto požrejo vseh šest špehov in medtem pozabijo na računalniške igrice, ki so se poprej zdele nepremagljivi magnet. - Literarno čudo!

Pravzaprav je fascinantno gledati otroke, kako se predajo branju, kako se v njih naseli užitek srednjeveških menihov, ki so v poglobljenem čitanju preživljali dneve in noči. Knjiga, ki seže daleč prek literature. Vrže rokavico izziva šolam in učiteljem? Ali je moč napraviti pouk takšen, da bi učenci hlepeli po učiteljevih urah tako kot po poglavjih, ki jih piše Rowlingova?

To ni akademsko vprašanje, nobelovec Albert Camus je v Prvem človeku opisal gimnazijskega učitelja, ki jim je tešil lakoto po odkrivanju, jim namesto revščine predvojnega Alžira nudil svetovna bogastva ved, jim razlagal svoja gledišča na življenje in obsojal stvari, o katerih ni bilo kaj razpravljati.

Če se za generacije Lipe zdi, da so predane praznemu uživanju, da se kot ovce zbirajo ob glasbi, pijači in dimu omame, Harry Potter dokazuje nasprotno, da obstaja govor, ki jih privabi, ki jih animira, ki ga cenijo zaradi subtilnosti prikazovanja likov, ki jih pripravi celo do refleksije.

Skratka, knjiga vseh knjig, ki je resda tudi modna muha, vendar pa je bralci ne berejo zaradi prestiža, ampak zaradi svetov junaka, ki je peklensko osamljen, brez opore družine, a poln vitalizma duha.