Naslov zavaja, podnaslov pove vse: Sedemdeset let oskarjev za filmsko glasbo. Reichenberg zelo insajdersko in pregledno pregnete vse skladatelje, ki so kdaj sneli oskarja za glasbo - in tudi tiste, ki jim to ni uspelo. Od Maxa Steinerja do Johna Williamsa - od Henryja Mancinija do Mauricea Jarra. In tako dalje. Pač hommage fantom, ki so glasbo spremenili v igralca.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Naslov zavaja, podnaslov pove vse: Sedemdeset let oskarjev za filmsko glasbo. Reichenberg zelo insajdersko in pregledno pregnete vse skladatelje, ki so kdaj sneli oskarja za glasbo - in tudi tiste, ki jim to ni uspelo. Od Maxa Steinerja do Johna Williamsa - od Henryja Mancinija do Mauricea Jarra. In tako dalje. Pač hommage fantom, ki so glasbo spremenili v igralca.
Ko je Dimitri Tiomkin, eden izmed največjih filmskih skladateljev vseh časov, leta 1955 dobil oskarja za glasbo, se je zahvalil Johannesu Brahmsu, Johannu Straussu, Richardu Straussu in Richardu Wagnerju - čas je, da se Brahms, oba Straussa in Wagner zahvalijo njemu in drugim skladateljem, ki so poskrbeli, da filmi brez glasbe preprosto ne morejo. Še celo pri tišinah, ki nastopijo v filmu, imate vedno občutek, da jih je ustvaril skladatelj.
+ + + +
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi