Mark Twain je igral harmoniko, toda tako slabo in brez občutka, da so umirajoči ob poslušanju želeli, da bi čim prej umrli. Poznal je tipa, ki je poznal tipa, ki je poznal tipa, ki je bil voljan staviti na vse - tudi na to, ali bo umirajoča ženska umrla ali pa čudežno preživela.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Mark Twain je igral harmoniko, toda tako slabo in brez občutka, da so umirajoči ob poslušanju želeli, da bi čim prej umrli. Poznal je tipa, ki je poznal tipa, ki je poznal tipa, ki je bil voljan staviti na vse - tudi na to, ali bo umirajoča ženska umrla ali pa čudežno preživela.
Napičil je Benjamina Franklina, ker je pisal izreke, sentence in aforizme, s katerimi so očetje potem mučili svoje sinove, prepričani, da bodo iz njih naredili nove Benjamine Frankline.
To in drugo Twainovo “štorje”, delo genija in izumitelja gonza, je prevedel Branko Gradišnik, in sicer tako, da imate občutek, da se je Twain sam prevedel v slovenščino, ali pa, še bolje, da je pisal v slovenščini.
+ + + + +
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi