10. 8. 2006 | Mladina 32 | Kultura | Knjiga
Susan Sontag: Pogled na bolečino drugega
Založba Sophia, Ljubljana, 2006, 3000 SIT
Te dni je bila v časopisju objavljena fotografija reševalca, ki z ranjenim otrokom v rokah stopa iz ruševin libanonske Kane po tem, ko so Izraelci hiše zraketirali do tal. Fotografija, ki je bila že videna. Neki drug reševalec je namreč leta 1995 iz porušene federalne stavbe v Oklahomi na rokah nesel truplo dveletnega dečka. Fotografija je obkrožila svet kot zmes groze in patetike do takrat največjega napada na ameriških tleh, njen avtor Lester LaRue, amaterski fotograf, ki je na kraj dogajanja prišel kot uslužbenec podjetja Natural Gas Co, pa je zaradi nje izgubil službo, saj jo je posnel v službenem času s službenim fotoaparatom. Vseeno je s prodajo pravic zaslužil 14.000 dolarjev in si pridobil svetovno slavo, z nekdanjimi delodajalci pa se je v sodnih postopkih boril za avtorske pravice za fotografijo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
10. 8. 2006 | Mladina 32 | Kultura | Knjiga
Te dni je bila v časopisju objavljena fotografija reševalca, ki z ranjenim otrokom v rokah stopa iz ruševin libanonske Kane po tem, ko so Izraelci hiše zraketirali do tal. Fotografija, ki je bila že videna. Neki drug reševalec je namreč leta 1995 iz porušene federalne stavbe v Oklahomi na rokah nesel truplo dveletnega dečka. Fotografija je obkrožila svet kot zmes groze in patetike do takrat največjega napada na ameriških tleh, njen avtor Lester LaRue, amaterski fotograf, ki je na kraj dogajanja prišel kot uslužbenec podjetja Natural Gas Co, pa je zaradi nje izgubil službo, saj jo je posnel v službenem času s službenim fotoaparatom. Vseeno je s prodajo pravic zaslužil 14.000 dolarjev in si pridobil svetovno slavo, z nekdanjimi delodajalci pa se je v sodnih postopkih boril za avtorske pravice za fotografijo.
Ja, vojne fotke se prodajajo. Vedno so se. O tem, kako javnost dojema vojne fotografije, pa se je v zadnji knjigi razpisala Susan Sontag. Knjiga Pogled na bolečino drugega je pravzaprav zoženje pogleda njenih siceršnjih esejev o fotografiji, ki so nastajali tam nekje od sedemdesetih let. Vprašanje, ki si ga je postavila, je, kakšen vpliv sploh ima vojna fotografija. Čeprav začne s tezo "Kdo še verjame, da je vojno mogoče odpraviti? Nihče, niti pacifisti ne", proti koncu eseja revidira svoja stališča iz prejšnjih fotozapisov, češ da fotografija ne spremeni ničesar, ker so "fotografije sredstvo, kako podeliti realnost (ali večjo realnost) dogodkom, za katere bi se privilegirani - ali tisti, ki so zgolj na varnem - nemara raje ne menili". Potem pa, ko je bila zaznamovana z bližino bosanske vojne, je mnenje spremenila, češ da ciničen odnos opazovalca iz fotelja ne pride več v poštev: "Naj nas podobe grozodejstev preganjajo."
A problem ni samo v gledalcu. Problem je tudi v avtorju. Vojni fotografi želijo hote ali nehote potencirati grozo. Konec koncev je tudi Leonardo svojim vajencem dajal napotke, kako naj poslikajo prizor iz Iliade: "Tisti v smrtnih mukaj naj škrtajo z zobmi, zavijajo z očmi." Realnost vojne, ki jo v dom prinese fotografija, je vedno interpretacija. Nemalokrat propagandna interpretacija. Ne samo to: za kar nekaj slavnih vojnih fotografij se je kasneje izkazalo, da so bile zaigrane, recimo fotografija ameriške zastave na Iwo Jimi 23. 2. 1945 - naštelana; ali rdeča zastava, ki jo Rusi dvigujejo na vrhu Reichstaga 2. 5. 1945 - naštelana. Esej je obvezno čtivo za vsakogar, ki spremlja medije, še posebno pa za vsakogar, ki želi biti sodobni Robert Capa.
+ + + +
