29. 9. 2006 | Mladina 39 | Kultura | Knjiga
Gertrude Stein: Čitanka
Litera, zbirka Babilon, Maribor, 2006, 5430 SIT
Gurtrude Stein pred Picassovim portretom
© Arhiv Mladine
Poglejte na koledar. Kaj piše? 21. stoletje. In mi smo šele zdaj - s pomočjo Andreja E. Skubica - dobili Čitanko ženske, ki si je izmislila 20. stoletje. Ameriška pisateljica Getrude Stein, ki je skovala izraz "izgubljena generacija", a bila politično vedno na napačni strani (Hitler, Franco, Vichy, anti-Roosevelt), je bila namreč prepričana, da je 20. stoletje njen izum.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
29. 9. 2006 | Mladina 39 | Kultura | Knjiga
Gurtrude Stein pred Picassovim portretom
© Arhiv Mladine
Poglejte na koledar. Kaj piše? 21. stoletje. In mi smo šele zdaj - s pomočjo Andreja E. Skubica - dobili Čitanko ženske, ki si je izmislila 20. stoletje. Ameriška pisateljica Getrude Stein, ki je skovala izraz "izgubljena generacija", a bila politično vedno na napačni strani (Hitler, Franco, Vichy, anti-Roosevelt), je bila namreč prepričana, da je 20. stoletje njen izum.
V sloviti avtobiografiji (1932), v kateri o sebi piše v tretji osebi (via Alice B. Toklas), pravi: "Gertrude Stein zmeraj govori, kako je Amerika danes najstarejša država na svetu, saj je z metodami državljanske vojne in s tržnimi principi, ki so ji sledili, Amerika ustvarila dvajseto stoletje, in ker danes vse druge države bodisi živijo bodisi začenjajo živeti v dvajsetem stoletju, je Amerika, ki je začela ustvarjati dvajseto stoletje v šestdesetih letih devetnajstega stoletja, danes najstarejša država na svetu."
Jasno, ko se je potem, na začetku 20. stoletja, preselila v Pariz, na famozni naslov 27 Rue de Fleurus, se je preselila zato, da bi Evropo odpeljala v 20. stoletje. Taka je bila njena misija, navsezadnje, Gertrude, fanica "toka zavesti" in avtomatičnega pisanja, je rada poudarila, da je "trenutno v angleški literaturi edina". Edina prava modernistka. Pika. Joyce je bil le njena senca. Itak je prišel za njo. In ko je prišel, ga ni prenašala. Hemingwaya je prenašala. Dokler ga ni več prenašala. Picasso ji je jedel z roke. In z jezika. Iz njenih ust - na njegova platna. Vsaj tak vtis je skušala ustvariti. Picasso jo je poslušal. V vseh smislih. Brez nje ne bi bilo Picassa. Brez nje ne bi bilo Pounda in Apollinaira. Brez nje ne bi bilo modernizma. In seveda, brez nje ne bi bilo 20. stoletja.
"Zmeraj pravijo, pravi, kako je moje pisanje grozljivo, ampak zmeraj ga citirajo, in še več, citirajo ga pravilno, tistih, za katere pravijo, da jih občudujejo, pa ne citirajo. To ji je bilo v tolažbo v nekaterih najbridkejših trenutkih. Moji stavki jim gredo pod kožo, samo da še ne vedo, da jim, pogosto pravi." In res so jim šli. Njeni stavki - recimo "Sladkor ni rastlina", "Bila sem revna in bila sem bogata, toda bolje je biti bogat" in "There is no there there" (letelo sicer na Oakland, toda letelo bi lahko tudi na Busha) - so ponarodeli, še posebej njen verz "Rose is a rose is a rose is a rose" (Roža je roža je roža je roža), ki so ga potem citirali in vrteli še globoko v 20. stoletje. Tako pisatelji, recimo Hemingway, ki je v romanu Komu zvoni zapisal "Čebula je čebula je čebula", in Bret Easton Ellis, ki je v Ameriškem psihopatu zapisal "Rolls je Rolls je Rolls", kot pevke, recimo Aretha Franklin z albumom "A Rose is Still a Rose", in politiki, recimo Margaret Thatcher, ki je rekla: "Zločin je zločin je zločin." Gertrude, če utegneš, se oglasi - Slovenija potrebuje nekoga, ki bi jo odpeljal v 21. stoletje.
+ + + + +