Esad Babačić: Divan

Esad Babačić je bil v osemdesetih letih proleter v novovalovski skupini Via ofenziva, ustanovitelj punkerskega vokalno-instrumentalnega ansambla in študent slavistike, v devetdesetih novinar, epizodni filmski igralec, kolumnist in snemalec dokumentarcev, v novem tisočletju je verjel v svoj koš in si zastavil nalogo obnoviti propadla košarkarska igrišča, vmes pa je bil (in ostal) predvsem pesnik.

V zbirki Kavala (1986) pesnik ostrih nožev in zob, proleterskega vsakdanjika in v alkoholu utopljenega upanja. V zbirki Malemu boksarju (1988) pesnik ostrih in hladnih besed, v Angelu s scufanimi krili (1989) pesnik čustveno pohabljenega časa, v Black Jacku (1994) pesnik človeških razmerij, praviloma nesrečnih, v zbirki Veter v žilah (1994) pesnik na antipodnem robu molka in krika, v zbirki Kiti se ne napihujejo (2000) pesnik spomina in drugačnosti.

V Divanu, ki nima nič opraviti s hvalnicami, kasidami, gazelami, rubaji in drugimi orientalskimi verznimi oblikami, zbranimi kot cvetober v zbirko oziroma divan, na kar najbrž takoj pomislimo, če je neka pesniška zbirka tako naslovljena, pa je Babačić predvsem pesnik s svojevrstnim smislom za humor. Avtoreferencialnost, ki smo je pri Babačićevi poeziji vajeni vsaj od Angela s scufanimi krili, je v Divanu bolj tista avtoironična, kar na bralca deluje precej blagodejno - pesnik se zna pohecati na svoj račun, nase ne gleda kot na poeta, v čigar pesniški svet ne more biti pripuščen kar vsak.

Pesniki so najmočnejši na stranišču. / Tudi ko serjejo, jih ne zapusti občutek, / da so nekaj posebnega. / Tudi ko serjejo, so prepričani, / da iz njih prihaja nekaj veličastnega, / enkratnega in nepozabnega.

V Babačićevih divanskih ciklih (Deževni, Dublinski, Donavski, Ruski, Ljubljanski) in songih (Berlinske pesmi in songi) zvenijo duh časa (disperzija, nostalgija, instantnost), tranzicija (slovenska, eksjugoslovanska, ruska, beloruska), socialna in kulturna razslojenost (reveži in še večji reveži, priseljenci, obrobneži), večkulturnost, bivanjske in eksistencialne teme, večkrat podložene s pogovornim jezikom. Revolt, uporništvo in angažiranost proleterja so se v Divanu zlili v (navidezno) spravljenost s svetom, življenjem in samim sabo.

In zdaj, prijatelj moj, nimam / veliko povedat, ne da se mi kregat, / sam vem pa, da znam kretena / - tud za brezveze - mirno usekat.

Pred kratkim objavljena zgoščenka s posnetki benda Via ofenziva (zbirka Pank v Lublan), za katerega je besedila pisal Babačić, se najbrž zdi logična glasbena podlaga za prebiranje Divana, je pa treba imeti pred očmi tole divansko trivrstičnico: Poezija je ranljiva, / tisti, ki jo pišejo, / pač že dolgo ne. "Via defenziva"? Ne, ne, to pač ne. Preverite na divanu.

+ + + +