Svetlana Slapšak: Ženske ikone 20. stoletja

"Medtem ko se prebijamo skozi to spremenljivo poletje in na vsakem koraku opazimo tudi neravne, dlakave, predebele ali presuhe moške noge v drzno udobnih kratkih hlačah, prenašamo s seboj kulturno vgrajeno cenzuro, da ženske ne bi smele kazati nog, če te niso dovolj lepe, tiste z lepimi nogami pa se, če jih razkazujejo, izpostavljajo moškemu nasilju," piše prevajalka, humanistka, antropologinja, predavateljica, feministka in publicistka Svetlana Slapšak, avtorica več kot tridesetih knjig in dvestotih strokovnih člankov, v besedilu z naslovom Noge, enem od šestdesetih antropoloških esejev, zbranih v pričujoči rožnati knjigi.

Gre za zbirko po abecedi razvrščenih esejev - od Agathe Christie do Ženske s tančico -, ki so bili napisani za sobotno prilogo časnika Večer, pozornejši bralci pa se bodo spomnili, da je del te zbirke pred kakimi šestimi leti v omejenem obsegu že izšel, in sicer pri Uradu za žensko politiko. In kdo ve, če bi eseje kdaj brali v integralni obliki, če jih ne bi vmes na tak način že zdavnaj objavili agilni srbski založniki, kar je našim knjigotržcem dalo vedeti, da gre za robo, ki bi utegnila zanimati tudi slovensko inteligenco.

Ste vedeli, da so tradicionalne balkanske kulture ženskam prepuščale oblast nad stvarmi, ki se jih moški bojijo, torej nad naravo, magijo in še posebej smrtjo? Ste morda opazili, da je Zvončica edini Disneyjev ženski lik, ki s krili in sposobnostjo letenja ne simbolizira samo popolne seksualne svobode, marveč spolnost tudi poučuje, saj izgubljeni dečki s Petrom Panom na čelu poletijo šele s pomočjo njenega čarobnega prahu? Ste morda kdaj pomislili, a bi bil lahko parfum kot redka kombinacija užitka in svobode za žensko vreden vsake svoje drage kapljice, da ženska v spodnjem perilu zagotavlja negibnost oziroma spolno dostopnost in da ima med poklici, ki so jih osvojile ženske, najvišji status ikone prav novinarka? Zakaj, kako, kdaj in s čim, boste izvedeli, če razgrnete tale ženski zemljevid 20. stoletja, ki ga "iz balkanskega, evropskega, post-socialističnega zornega kota" Slapšakova riše z veliko mero eruditske natančnosti in analitične lucidnosti, pri čemer se z uporabniku prijazno naracijo izogiba tako ideološkemu senzacionalizmu kot kopičenju hermetičnih navedkov in utrujajočemu nizanju fusnot.

A vrnimo se k citatu iz uvoda in nogam, ženskim, kakopak, ki bi jih bilo treba po avtoričinem mnenju "demitologizirati, spolno depolitizirati in jih narediti za nedotakljivo žensko last". Slapšakova v tem kontekstu sicer omeni Marlene Dietrich, ki je "nekako pela z govorjenjem, medtem ko so noge prepevale svojo pesem", zanemari pa ikonografski potencial Bettie Page, arhetipa vampice in pin-upa, ki je - podobno kot kasneje James Bond na "zemljevidu maskulinizmov" - postala žanr zase, bolj kot denimo Brigitte Bardot ali Mae West. In konec koncev, kje so Linda Lovelace, Annie Sprinkle in Cicciolina? Ter stvarno in imensko kazalo?

+ + +