Knjiga / Stojan Pelko: Podoba misli

Od filma so vsi vedno veliko pričakovali. Ko se je pojavil, je izgledal kot čudež. In v to vlogo se je povsem vživel. Za ljudi je bil vseved, wunderkind, mr. Memory, mladi Einstein. In seveda - mladi Frankenstein. Oživljal je to, kar je bilo že mrtvo. Razlog več, da so ljudje od filma toliko pričakovali. Iskreno rečeno, od filma so pričakovali, da bo počel to, kar so kasneje pričakovali, da bodo počeli roboti in računalniki - da bo mislil. In predvsem: da bo ljudi prisilil k misli. K temu, da mislijo.

Pelkova Podoba misli, ki sem ji voljan v vsakem trenutku z veseljem pridržati plašč, govori natanko o tem: kako nas filmi prisilijo k temu, da mislimo. In pri tem ne more mimo francoskega filozofa Gillesa Deleuza, ki je leta 1968 rekel: "Godard je preobrazil film, vanj je vpeljal misel. Ne ukvarja se z mislijo o filmu, tudi ne rine bolj ali manj dobro misel v filme, temveč stori, da film misli - rekel bi, da sploh prvič." Ergo: trik Godarda ni bil v tem, da je v film spravil misli, ampak v tem, da je film spravil k misli. Ne v tem, da je v film natrosil misli, ampak v tem, da je film prisilil, da misli. Da je film prisilil, da je začel misliti - in da se je začel obnašati kot filozof. A to še ni vse: film je tudi samo filozofijo prisilil, da se je začela obnašati kot filozof. Filozofijo je prisilil, da se je vrnila k filozofiji. Deleuze se je sam začel ukvarjati s filmom, še več, začel je pisati celo knjige o filmu (Podoba-čas, Podoba-gibanje), knjige o zgodovini filozofije filma, knjige o podobi misli. V svoje filozofske razprave je potegnil film, ali bolje rečeno - filmske zglede. O, še več - v svoje filozofiranje je vpeljal tudi filmske tehnike. Če hočeš dojeti najbolj čiste in najbolj kompleksne filozofske koncepte, recimo koncept "čiste razlike" ali pa koncept "kompleksne ponovitve", potem se moraš "odpovedati klasični linearni strukturi in uporabiti tehnike upočasnitve (ralenti) in zamrznitve (figeage). Na sam tekst torej Deleuze aplicira natanko tiste tehnike, ki jih film uporablja za to, da si še enkrat zavrti to, kar je prvič spregledal (in torej pogleda nazaj), ali zamrzne sliko (da bi sploh videl)."

Ko Deleuze upočasnjuje ali zamrzuje fragmente tekstov iz zgodovine filozofije, se s tem spreminja tudi "narava njegovega teksta". Z eno besedo: Deleuze je potreboval film, da bi bolje videl filozofijo. Da bi lažje mislil. Da bi lažje videl to, kar je spregledal, ko je bral. Misliti tako ne pomeni več tega, kar je mislil doslej - s filmom se pač ni mogel izogniti šoku, ki je v njem zbudil misleca. Ko nas film udari, začnemo misliti. In nič ne zna udariti tako kot film - kvečjemu filozofija, ki se poslužuje filmskih udarcev.

Pelkova knjiga je ljubezensko pismo filmskim udarcem, ki naredijo, da mislimo, in Gillesu Deleuzu, ki je filozofijo spremenil v filmski udarec - v pašo za oči.

+ + + + +