Branko Gradišnik: Roka voda kamen I-III

Te dni je Branko Gradišnik v svojem blogu zapisal: "Nikjer ni izšla nobena ocena. Zanimanja medijev za knjigo ni opaziti." Ja res, zakaj le? Ker je knjiga preprosto povedano zanič.

Kako naj se bralec loti čitanja knjige, za katero je akademik univ. prof. dr. Taras Kermauner v spremni besedi napisal, da "bo nedvomno dogodek leta"? In za katero je Manca Košir (v reviji Tajnica) zapisala, da "če boste kupili vse tri dele Roke vode kamna, boste prihranili za nakup mnogotere psihološke literature o duhovnem razvoju in osebnostni rasti"?

V resnici pa knjiga ni niti ljubezenski roman, niti ni zgodba o osamosvojitvenih letih, niti ni sočen meščanski roman ali kako so ga že označevali v začetnih reklamnih akcijah. Ne, knjiga je le dnevnik zakompleksanega skoraj štiridesetletnega Franeta, ki zasleduje svojo ljubico, ki pred vsakim seksom travmira, ki še vedno živi pri mami ... Ako pri tem veste, da je to pravzaprav Gradišnikov dnevnik, ki je iz facts predelan v fiction, je knjiga približno tako zanimiva, kot če bi vam kdo pet ur pripovedoval o svojih sanjah.

Čeprav je Branko Gradišnik izvrsten pripovedovalec (in prevajalec), je to knjiga, ki vas zamori, ki vas ne potegne, ki v svoji analitični obsedenosti z vsako podrobnostjo dialoga med parom doseže le, da se sami sebi čudite, kako ste normalni, čeprav če se prebijete do konca, ste nedvomno tudi malce mazohista. Razen seveda ako niste član Gradišnik fan kluba. A potlej ste njegove dnevnike prebrali, še preden so bili objavljeni.

Toda res: RVK je najbolj neseksi ljubezenski roman. Ljubezenske zgodbe so bile povedane že na milijon načinov, ta način pa je nedvomno najbolj neprivlačen. Zgodba je spisana v faktografsko analitični maniri, v kateri je celo seks (in tega je veliko) opisan kot kupovanje žajfe v trgovini: "Včeraj popoldne se je kriza, ki sem jo napovedoval, začela, ko me je Manja razločno zavrnila po petih ali šestih zaporednih poskusih (v dveh urah, vmes je ona spala), da bi se ji spolno približal." Sledi psihodrama, ker bi ona šla drugam za novo leto, ob koncu dneva pa "in potem mi ga je vrgla na roko in mi je prišlo". Kaj drugega lahko pričakujete od človeka, ki v avtobiografiji na platnicah romana prizna, da je seks odkril šele pri devetintridesetih? V knjigi, ki v vseh patoloških podrobnostih govori o tem, kako se zbližujeta dotični moški in dotična ženska, je seks označen ***. Če parafraziram: # # # na suho. Kot rečeno - jako reklamiran, a nebralen roman. Ali če citiram avtorja: "Zapsihologiziral sem se."

+ +