Sandra Bašić Hrvatin, Brankica Petković: In temu pravite medijski trg?

Avtorici, izvrstni poznavalki medijske scene, sta začeli medijsko lastništvo raziskovati že pred leti. Nova knjiga Mirovnega inštituta o razmerah v medijih v Sloveniji je vsaj v prvem delu nadaljevanje zgodbe o netransparentni prepletenosti lastniških povezav, na koncu katerih pogosto vznikne država, katere majhni lastniški deleži se seštevajo.

Tokrat avtorici ob svežem pregledu lastništva na koncu niti že zaznata "oligarhe". Vendar pa medijsko lastništvo ni tisto, po čemer si bomo to knjigo zapomnili: njena vrednost je v dveh ali treh novih poglavjih, ki jih v Sloveniji še nismo brali.

Nova zgodba je gotovo poskus rekonstrukcije podeljevanja televizijskih in radijskih frekvenc, predvsem do leta 1994, ko za to še ni bilo jasnih pravil. Doslej novinarji niso imeli dostopa do odločb, ki jih hrani Agencija za komunikacije (APEK), ker naj bi bile te razpršene, izgubljene po arhivih in podobno. No, Hrvatinovi in Petkovićevi je uspelo izvedeti, kako in s kakšnimi plemenitimi nameni je sprva država podelila frekvence, denimo tistim trem medijem, iz katerih je potem nastala popolnoma komercialna POP TV v lasti tuje družbe CME, ali s kakšnimi razlogi je podelila frekvence cerkvi, ta pa je nato javno dobro prodala naprej, zasebnikom v tujino. Tudi poglavja o medijski politiki rimskokatoliške cerkve še nismo brali, enako velja za poglavje o oglaševalski politiki oziroma oglaševalskih pritiskih države.

+ + + + +