Michael Crichton: Naslednji gen

Crichton je od poselitve jurskega parka z dinozavri eno bolj vročih in primerno plačanih peres; sprememba paradigme iz silicijeve v gensko je v zraku in v tem rudniku uspešno kopljejo ne samo on, ampak tudi drugi populistični avtorji, recimo Houellebecq s svojim zadnji romanom Možnost otoka.

Naslednji gen je kriminalka, ki se ukvarja z manipulacijami okoli genske manipulacije, razvozlanje genoma velja za eno večjih in prelomnih odkritij, čeprav vemo, da največji prelomi včasih na začetku delujejo naravnost zanikrno in nihče ne more predvideti njihovih posledic na dolgi rok. Kakorkoli, Crichton s svojo zgodbo postrga velik del tistega, kar se koti in goji okoli možakov v laboratorijih, okoli njih je namreč ves čas gneča investitorjev, piarovcev, špekulantov, odvetnikov in sodnikov, in takrat postane roman skoraj grishamovski, senatorjev in pridigarjev, 'nabiralcev' tkiv in organov, kupcev jajčec, skratka nategonov in poštenjakarjev vseh sort, pa tudi ljudi, ki upajo na ozdravljenje, ki si genetiko predstavljajo kar se le da naivno in nasedejo na vsako finto; genetika je zamenjala boga ali pa se je bog skril v genom, kot je korak prej umetna inteligenca kanila izriniti možgane, zato debata ne more biti nič drugačna kot totalna in frontalna.

Crichton se na posel nedvomno spozna, zgodbo preplete in nekaj njenih rokavov usmeri v ključno, skoraj bolj komično kot srhljivo situacijo, ko spravi skupaj odvetnico s tožbo zaradi predelanih celic, šimpanza, ki je videti kot malo bolj poraščen otrok, gensko obdelanega žakoja, papigo, ki računa in oponaša širok spekter zvokov, lovca na glave, ki hoče narediti nasilno biopsijo, in vsa ta transgena kolobocija in razstava cirkuških spačkov naj bi nas samo opozorila, ob orangutanu, ki kolne kot furman v več jezikih, in svetlečih želvah, da je džin že pobegnil iz steklenice.

Crichton roman ves čas prekinja s citiranimi članki iz raznih publikacij, od znanstvenih prek genskoartističnih do najbolj poljudnih, kjer kaže načine manipulacije s podatki o genetiki in njenih dosežkih, recimo večne špekulacije o izvoru in/ali izumrtju blondink, ki so stare več kot stoletje, na koncu tega napetega in spretno zapletenega romanesknega špeha pa nas prav ganljivo nagovori s skoraj manifestom za novo etiko patentiranja in pravic do genskih raziskav, vsemu pa priloži nekaj strani bralnih priporočil, svojih virov.

Z Naslednjim genom je torej mogoče preživeti nekaj bralnih dni, potem pa prodreti v zakulisje genskega inženiringa - kam je šla beseda, da je niso likvidirali zaradi nepopularne sorodnosti z inženirstvom duš? - in se potem vsak dan znova nasmejati informacijam o genu za to in ono, za takšen ali drugačen osebnostni ali fiziološki odklon, ki jih neženirano producirajo mediji vseh barv in oblik.

+ + + +