Jean-Paul Sartre: Oris teorije čustev

Jean-Paul Sartre, veliki francoski filozof, je to - relativno neambiciozno naslovljeno - knjižico objavil leta 1939, leto po izidu romana Gnus in štiri leta pred izidom filozofskega monumenta Bit in nič, v katerega je spumpal tudi spoznanja iz te knjižice. In Oris teorije čustev lahko razumete predvsem v tem smislu: kot zbiranje materiala, kot brskanje, kot napol skavtsko ogledovanje terena, kot premetavanje tedanjih psiholoških, filozofskih in psihoanalitskih pogledov na čustva (James, Janet, Sherrington, Wallon, Dembo ipd.). Ko berete to knjižico, imate občutek, da gledate Sartra, kako brska po knjigah in razpravah o čustvih. Še več, občutek imate, da to počnete z njim - da torej skupaj z njim odpirate knjige, listate in iščete citate, ki bi vam omogočili čim boljši prehod "k stvarem samim" in čim boljši vpogled v teater čustev.

Ne pozabite: Sartre jih razume kot fenomen, kot tisto, kar nekaj pomeni, ne pa kot poganjke naše fiziologije, pospešenega dihanja, povečanja mišičnega tonusa, biokemičnih reakcij, krvnega tlaka ali česa takega. Ko recimo bere Janeta, ugotovi, da je čustvo v principu neuspeh, ali bolje rečeno, da je zavest o čustvu zavest o neuspehu in neuspešnem vedenju.

Od čustva kot nesposobnosti, da bi se prilagodili, in kot sredstva, s katerim se izognemo neki težavi, je le korak do spoznanja, da so čustva nekaj zelo organiziranega, tako rekoč sistem, ki ga uporabimo, "da bi prikrili, nadomestili, odgnali vedenje, ki ga ne moremo ali nočemo izvajati," zato je povsem logično, da most med teorijami čustev, ki so jih razvili drugi eksperti, in svojo fenomenološko teorijo čustev najde v psihoanalizi, ki mu omogoči, da pokaže, da ima čustvo svoj pomen, da nas dobesedno pošilja k tistemu, kar pomeni, in da ga "ni mogoče dojeti v njem samem, ne da bi razumeli ta pomen".

+ + + + +