Michel Foucault, Noam Chomsky, Paolo Virno: Človeška narava in zgodovina

Novembra 1971 sta v Eindhovnu pred TV kamerami razpravljala Michel Foucault in Noam Chomsky, francoski in ameriški družboslovec. Njuna razprava, naslovljena O človeški naravi - pravičnost proti moči, je bila zgodovinska. Iz treh razlogov.

Prvič, ker je bila njuna edina - nikoli več se nista srečala. Drugič, ker je potekala v času, ko je Amerika tičala v Vietnamu in ko sta se obe strani Atlantika, Amerika in Evropa, šibili pod klici po družbeni spremembi. In tretjič, ker je pokazala, da si radikalna Amerika in radikalna Evropa povsem drugače tolmačita tako "človeško naravo" kot družbeno spremembo. Začetek te debate naj vas nikar ne zavede: vse skupaj se namreč začne zelo akademsko, celo dolgočasno, podobno kot kaka nogometna tekma, v kateri se nasprotni ekipi najprej "otipavata".

Foucault in Chomsky si malce bolj "tvegano igro" privoščita šele v drugem polčasu, ko začneta govoriti o politiki in ko Chomsky pove, za kakšen model družbe mu gre: za družbo svobode in svobodnega združevanja, za pravično in človeka dostojno družbo, v kateri bi nesmiselno garanje odpravili, v kateri bi majhen delež nujnega garanja porazdelili med ljudstvo, v kateri bi deloval federativni, decentralizirani sistem svobodnih združenj in tako dalje.

Jasno, Foucault ne verjame v idealni model družbe, to pa zato, ker politična moč ni le v rokah vlade, uradne oblasti, ampak tudi v rokah institucij, za katere vsi mislijo, da s politično oblastjo nimajo nič skupnega - družina, šola, medicina in tako dalje. Idealni model družbe ne obstaja, ker je politična moč razdeljena, ker družbo tlačijo vsa razmerja politične moči in ker je tudi pravičnost le "orodje oblasti". Politični boj je boj za zmago, ne pa za pravico. Virnojeva razprava, ki sledi duelu, je le bonus.

+ + + +