Plošča / The Wallflowers : (Breach)

Recimo, da si sin največje glasbene ikone dvajsetega stoletja. Tvoja mati je ženska, ki jo slavi eden najlepših ljubezenskih spevov na enem izmed najboljših albumov vseh časov. In pesem Forever Young, ki je tako fenomenalna, da jo veliki Bob na plošči Planet Waves zapoje dvakrat zapredoma, je posvečena prav tebi. Kako bodo ta dejstva vplivala na tvojo glasbeno kariero? Pot, ki so jo prehodili takrat 22-letni Jakob Dylan in njegovi Wallflowers, v nasprotju s splošnimi pričakovanji ni bila ravno z rožicami postlana. Njihov istoimeni prvenec iz leta 1992 se je prodajal naravnost katastrofalno in menda ni dosegel niti številke 40.000 izvodov. Založba Virgin se je Dylanu mlajšemu zahvalila za sodelovanje. Po domače povedano, nič kaj uvidevno mu je dala nogo. Jakob, ki je po očetu med drugim podedoval tudi stoičnost in pregovorno vztrajnost, tega ni jemal kot osebni poraz, marveč kot konstruktivno kritiko. Umaknil se je z velikega odra. In delal. In vadil. In pisal.

In se štiri leta kasneje vrnil z briljantnim ploščkom Bringing Down The Horse, ki predstavlja enega od najbarvitejših cvetov, kar jih je v devetdesetih zraslo na koreninah ameriške glasbe. Spomnite se na pesmi 6th Avenue Heartache, The Difference, One Headlight ter I Wish I Felt Nothing, in takoj bo jasno, o čem govorim. Čeprav se Jakob močno trudi, da ga ne bi izgovarjali v isti sapi s slavnim Bobom, mu ne bo nikoli uspelo v celoti pobegniti iz sence očetove karizme. Mimogrede, Bringing Down The Horse je mojstrsko produciral T-Bone Burnett, družinski prijatelj Boba Dylana. Jakob sicer trdi, da je na njegovo ustvarjanje bolj kot folk vplival country. V kombiju, s katerim ga je v rani mladosti prevažal oče, se je namreč non stop vrtela kaseta z zgodnjimi posnetki Hanka Williamsa. Feeling, ki prežema plošče Wallflowersov, resda bolj vleče na Toma Pettyja in njegove Heartbreakers kot na Bobov opus. Ampak, mar ni Bob Dylan skupaj s Tomom Pettyjem igral v odbiti zasedbi Traveling Wilburys? Je, in Jakob se kot kaže tega odlično spomni. Album (Breach), ki je spet nastajal štiri leta - vmes so posneli priredbo Bowiejeve Heroes, ki ste jo slišali v Godzilli -, morda res ne presega impresivnega predhodnika, še vedno pa ponuja rezino bogate tradicije in zdrave americane, ki ji je vselej užitek prisluhniti.

* * * * 1/4