30. 10. 2000 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Ruben Gonzalez: Chanchullo
(CD, World Circuit 2000; distribucija Nika/Svet glasbe)
Gospod Gonzalez zna pogladiti tipke. Zapojejo in se zmedijo s sladkimi glasovi, svetlo predirno trompeto, umaknejo rezkemu zvenu strun kitare tres ali pa v pregibanju viže prestavijo že tako žmohtno poliritmijo baterije. To je ena plat medalje. Zaradi tega je Ruben Gonzalez v že obsceni kampanji Cooderja, Londončanov in drugih prišlekov v Havano z Wendersom vred - le kam bi, če ne v zlate čase, ki nikdar niso bili zlati, ne zdaj, ne pred tridesetimi, ne pred sedemdesetimi leti - marsikateremu oboževalcu zlezel pod kožo. Druga plat je pa ravno ta nagravžen halo, eksotični hokuspokus, nenasitni turizem, slinjene, topljenje za naparfurmirane z vodicami, ki se potem po naučenih korakih lomijo ob starozveneči rumbi ali čačaju, ki vsaj v času, ko sta se formirala, nista nič imela opraviti s takšnim športiranjem na en-in-dva. Če čili osemdesetletni klavirski muzik uživa v nepričakovani slavi, v redu. Chanchullo že ni več presenečenje po prvencu. Njegova izraba vleče v smer cenenega sentimentalizma za namezgane japije. Še sreča, da gredo gospod s kakšno muzično potezo in gibom buena združbe malček vstran. Nikdar čez.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
30. 10. 2000 | Mladina 44 | Kultura | Plošča
Gospod Gonzalez zna pogladiti tipke. Zapojejo in se zmedijo s sladkimi glasovi, svetlo predirno trompeto, umaknejo rezkemu zvenu strun kitare tres ali pa v pregibanju viže prestavijo že tako žmohtno poliritmijo baterije. To je ena plat medalje. Zaradi tega je Ruben Gonzalez v že obsceni kampanji Cooderja, Londončanov in drugih prišlekov v Havano z Wendersom vred - le kam bi, če ne v zlate čase, ki nikdar niso bili zlati, ne zdaj, ne pred tridesetimi, ne pred sedemdesetimi leti - marsikateremu oboževalcu zlezel pod kožo. Druga plat je pa ravno ta nagravžen halo, eksotični hokuspokus, nenasitni turizem, slinjene, topljenje za naparfurmirane z vodicami, ki se potem po naučenih korakih lomijo ob starozveneči rumbi ali čačaju, ki vsaj v času, ko sta se formirala, nista nič imela opraviti s takšnim športiranjem na en-in-dva. Če čili osemdesetletni klavirski muzik uživa v nepričakovani slavi, v redu. Chanchullo že ni več presenečenje po prvencu. Njegova izraba vleče v smer cenenega sentimentalizma za namezgane japije. Še sreča, da gredo gospod s kakšno muzično potezo in gibom buena združbe malček vstran. Nikdar čez.
* * * 1/2
