Plošča / Brad mehldau: Places

Razglednice "krajev", "prostorov", včasih solo, drugič v standardnem klavirskem triu, Brada Mehldaua utrjujejo kot prvovrstno pianistično atrakcijo za jazzovski mainstream in ljubitelje obrobnejših muzičnih praktik. Kar je redka dobrina. Še sreča, da je Mehldau z nepoboljšljivim romantizmom, brkljanjem po naplavinah "liričnega", meditativnega klavirja v jazzu (a la Bill Evans) s škiljenjem v 19. stoletje z neznanskim iskanjem blagih, zoprno razširjenih harmonij in sukanjem dolge ciklične melodije ves čas na spolzkem robu med sluzavostjo, če ne banalnostjo, ter med individualistično upičenostjo, iskanji.