Plošča / Shyam: Željo daleč stran

Prav neverjetno je, da se nekateri naši najbolj delavni menedžerji in organizatorji glasbenih dogodkov ne morejo naučiti bontona. Teženje na žurkah, kako je treba nekatere bende (Shyam, Siddharta, nogometni trio) oceniti bolje od drugih in kako so nekateri, ki dobijo na tehle straneh dobro oceno, zanič (Tabu) in kako so nekateri blazno dobri, pa jih mi niti ne povohamo, nam ni všeč in tudi napadalcu takšno teženje ne prinese pravih rezultatov. Znani organizator mi je spet zatežil, da je skupina Tabu zelo slaba, in me usmeril v poslušanje največjega upa lanske sezone vokalno-instrumentalnega ansambla Shyam.

Ja, zakaj pa so ti takšen up? A zato, ker preigravajo klišeje, ki so še najbliže ostarelim Pearl Jamom, ali zato, ker so (logično) nadaljevanje Siddharte? Ali morda le zato, ker snemajo za isto založbo kot Siddharta, zaradi katere so nas isti menedžerji napadli lani? Shyam ne ponuja nič novega, samo korekten rokenrol pa, morda z nekaj okornejšimi besedili, dobimo tudi pri skupinah Big Food Mama in Sausages. Je opravičilo to, da so člani včasih igrali - celo - pri Polski malci? Ne se hecat. Odigrajte v širino - bi vam svetoval kak Prašnikar. Ali pa iz prve v drugo. Ali pa ob polčasu zamenjajte napadalca.

Shyam je namreč še eden tistih bendov, ki imajo daljše zahvale od besedil in ki ob izidu plošče že opozarjajo na premiero videa. Kot pravim, korektno, vendar že videno, ne presenetljivo in rahlo dolgočasno.

* * *

povezava