Pri petih letih je na zmahano kitaro prvič odbrenkal Cashevo Folsom Prison Blues, pri osmih je napisal svojo prvo pesem in pri trinajstih je prvič stopil na oder, da bi pokazal, česa se je naučil s plošč Hanka Williamsa, Roya Orbisona in CCR.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pri petih letih je na zmahano kitaro prvič odbrenkal Cashevo Folsom Prison Blues, pri osmih je napisal svojo prvo pesem in pri trinajstih je prvič stopil na oder, da bi pokazal, česa se je naučil s plošč Hanka Williamsa, Roya Orbisona in CCR.
Da je imel kaj pokazati, je kakopak najprej spoznala publika po nashvillskih beznicah, kjer je Eric pilil svojo obrt. Tu pa tam je potrkal na vrata glabenih založnikov, ki so ga vsakič znova odslovili, češ, kje pa imaš klobuk, široko zaponko za pas, kavbojske škornje... pa tega zelenega stratocasterja se losaj in drugič pridi z akustično kitaro. No, ko je Erica pri petindvajsetih Shania Twain vzela na turnejo in ko pri osemindvajsetih bari njegove zveste publike enostavno niso mogli več požirati, so producenti potrkali pri njem.
Pri devetindvajsetih je nastal tale lucidni, po obrtniški plati brezhiben prvenec, ki bo popestril dolga potovanja z avtom, revolucije pa zagotovo ne bo zanetil. In kje se Eric najbolje počuti? Tam, kjer si tradicionalni country in rockabilly podata roko ter izmenjata pozdrave.
* * * 1/2
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi