18. 6. 2001 | Mladina 24 | Kultura | Plošča
Collective Soul: Blender
(CD '00, Atlantic; distribucija: Nika)
Edu Rolandu, tekstopiscu, kitaristu in pevcu benda Collective Soul, starši niso pustili poslušati popularne glasbe, zato je popustil v šoli, pobegnil od doma, tezgaril po snemalnih studiih in že nekje v osemdesetih sestavil bend, s katerim je hotel dohiteti viže, ki so v mladosti odmevale mimo njega. Jasno, ker so te viže že vsi znali na pamet, se založbe za Rolandovo glasbo niso ravno pulile. Ko je leta 1992 resignirano delal križ čez kariero muzikanta, so se ga usmilile lokalne radijske postaje in mu zarolale pesem Shine, ki je poslušalcem hitro zlezla v ušesa in kmalu zatem vzletela tudi na MTV.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
18. 6. 2001 | Mladina 24 | Kultura | Plošča
Edu Rolandu, tekstopiscu, kitaristu in pevcu benda Collective Soul, starši niso pustili poslušati popularne glasbe, zato je popustil v šoli, pobegnil od doma, tezgaril po snemalnih studiih in že nekje v osemdesetih sestavil bend, s katerim je hotel dohiteti viže, ki so v mladosti odmevale mimo njega. Jasno, ker so te viže že vsi znali na pamet, se založbe za Rolandovo glasbo niso ravno pulile. Ko je leta 1992 resignirano delal križ čez kariero muzikanta, so se ga usmilile lokalne radijske postaje in mu zarolale pesem Shine, ki je poslušalcem hitro zlezla v ušesa in kmalu zatem vzletela tudi na MTV.
Prvenec Hints, Allegations and Things Left Unsaid je pošel v milijonski nakladi in ko je leta 1997 privršal njihov tretji, daleč najkakovostnejši, morda za komad, dva predolg album Disciplined Breakdown, se je zdelo, da grejo Collective Soul po sledi tistih popularno anonimnih bendov, ki z južnjaško ležernostjo, v dimu kakih Black Crowes, ustvarjajo mičen pop rok s poudarkom na kitarskih pobegih ter pišejo štikle, ki jih mnogi požvižgavajo, nihče pa se ne spomni ne naslova ne njihovega izvajalca. No, na albumu Blender, ki je točno to, kar pove njegov naslov, namreč multipraktik, ki miksa všečne stereotipe s popularnih radijskih postaj in hollywoodskih soundtrackov, so pobje očitno spremenili taktiko. Zdaj ustvarjajo štikle, ki se odlično požvižgavajo, spomniš se njihovih naslovov in izvajalca, žal pa jih ne moreš več ločiti od drugih. Ko na plošči gostiš Eltona Johna (mini zadetek Perfect Day), pač priznaš, da si se tako ali drugače odrekel individualnosti.
* * * +
