Če se po kontinentu sorodni bendi kot Catatonia trudijo svojo žalobnost in opešanost ob občutkih neadekvatnosti, v katere sili človeka moderno življenje, vsaj na pol zakriti s poskočnimi peppy melodijami, nimajo Muse s čim takim absolutno nobenega veselja.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Če se po kontinentu sorodni bendi kot Catatonia trudijo svojo žalobnost in opešanost ob občutkih neadekvatnosti, v katere sili človeka moderno življenje, vsaj na pol zakriti s poskočnimi peppy melodijami, nimajo Muse s čim takim absolutno nobenega veselja.
Od prvega akorda pa do zadnjega nosijo srce na obrazu in gre za en sam doom'n'gloom, izpeljan z največjo možno mero pristnosti. Dobro, seveda se morate zavedati, da so fantje šele pred kratkim dokončno zapustili tinejdžerski status in je temu primerno delček njihovega imaginarija nekoliko hecen, vendar je kljub temu velika večina njihovega opusa preprosto neoporečna.
Če si preživel najobčutljivejša leta življenja v zabačeni devonski baraki, kjer so te sovaščani zajebavali že zato, ker si bil ponosen na svoje podočnjake, bo to gotovo pustilo kake sledove. Oba glavna vpliva se na svež in neobremenjujoč način zrcalita iz prav vsakega štikla: po eni strani imamo tu sardonično cviljenje ter zaskrbljenost kot svetovno držo Radiohead, po drugi Nirvanino suicidalnost in čisti raw power. Kaki tečnobi bi se utegnile zdeti posamezne z morečimi rifi prepredene simfonije trpljenja razvlečene, vendar potrebuješ za korektno izražanje tovrstnih občutkov čas. Fenomenalna zmes še kar umazanega nažiganja in kozmičnega drhtenja.
* * * * 2/3
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi