Po krajšem zatišju je v plejerje spet prifrčal slovenski ortodoksni žanrski poskus z mainstramovskimi ambicijami, ki pa tako kot njegovi "perspektivni" predhodniki ni imun na tipično podalpski, hohštaplerajski kompleks prepevanja tekstov v mondeni angleščini.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Po krajšem zatišju je v plejerje spet prifrčal slovenski ortodoksni žanrski poskus z mainstramovskimi ambicijami, ki pa tako kot njegovi "perspektivni" predhodniki ni imun na tipično podalpski, hohštaplerajski kompleks prepevanja tekstov v mondeni angleščini.
In pazite, angleških tekstov za Sweet Sorrow ni pisal kdorkoli, ampak eminence kot William Blake, Oscar Wilde, Alfred lord Tennyson in celo sestre Bronte. Žlahtno, ni kaj. Škoda, ker se fantje med listanjem po angleški literaturi niso bajdevej poglobili tudi v kak učbenik fonetike.
V vednost, da gre navsezadnje za produkt domačega kovinostrugarskega inštrumentarija, je približno vsak drugi komad ob bok klasikom podpisal še hišni poet in vokalist Sebastijan Pregelj. Če s ploščka pometemo nebulozni poangleženi kič (konec koncev celo turški metalci z uspehom prepevajo v lastnem jeziku, da severnjaških hord niti ne omenjam), nam ostane prgišče korodiranega težkometalskega topota za priložnostne klubske veselice, ki se začne pri Iron Maiden in konča pri Pomaranči. Kvintet med glasbenimi vplivi omenja tudi Vivaldija, Bacha, Mozarta in Therion, česar pa na mojem recenzentskem izvodu ni zaznati.
* *
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi