Plošča / Richie Hawtin: Closer To The Edit
CD novamute 2001, distribucija Dallas
J. Kacin
MLADINA, št. 39, 1. 10. 2001
Kam vodijo pota elektronskega progresa? Če je prisloniti uho na mikse, ki jih obelodanjajo prvaki tehna, se zdi, da se napredek meri v količini v njih vsebovane snovi, v številu na gramofonih vzporedno tekočih plošč, kar naj bi panogo popeljalo v neposredno bližino enega njenih ciljev: dokončni vzpostavitvi didžeja kot avtorja, ki zna iz danih vinilov pričarati novo, nikoli slišano muziko. Avtorstvo naj bi po eni strani temeljilo v rokodelski spretnosti didžeja, po drugi pa v minimalizaciji, okleščenosti snovi na poljubnemu sestavljanju prijazne elemente.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
J. Kacin
MLADINA, št. 39, 1. 10. 2001
Kam vodijo pota elektronskega progresa? Če je prisloniti uho na mikse, ki jih obelodanjajo prvaki tehna, se zdi, da se napredek meri v količini v njih vsebovane snovi, v številu na gramofonih vzporedno tekočih plošč, kar naj bi panogo popeljalo v neposredno bližino enega njenih ciljev: dokončni vzpostavitvi didžeja kot avtorja, ki zna iz danih vinilov pričarati novo, nikoli slišano muziko. Avtorstvo naj bi po eni strani temeljilo v rokodelski spretnosti didžeja, po drugi pa v minimalizaciji, okleščenosti snovi na poljubnemu sestavljanju prijazne elemente.
Za razliko od didžejev, ki sučejo s treh ali že s štirih gramofonov, se je Richie Hawtin, po domače Plastikmanov ata, veliki razumnik razumniške panoge, težavne čeri avtorstva lotil z možgani. In skupaj z Johnom Acquavivo izumil Final Scratch, iz para gramofonov, miksete in računačnika sestavljeno napravo, s katero je iz igre odstranil zamudno brskanje po kupu plošč, polaganje na gramofon in nastavljanje igle, saj se viže, ki se jih še vedno proži s posebnim vinilom, izbira iz v računalniku shranjenega seznama.
Potem ko je zmanjšal mišično delo, je Hawtin minimaliziral snov, posemplal sto izbranih plošč in tako dobil čez tristo od ene note do štirih dob dolgih, od zvoka ali motiva do ritmične matrice obsegajočih zank, iz katerih je sestavil pričujoči miks. V bistvu dokaj diskreten, a zadrajvan miks, ki se prej kot povzročanju neviht na plesišču posveča ritmičnim finesam in v dinamike bogati sinusoidi prekrižari čez Hawtinu ljuba področja, najsi gre za minidubovsko produkcijo Basic Channel, nemški in angleški minihouse ali ledeno ohlajeni tehno. Kakor bo plošček premalo pokal tistim, ki so ob Hawtinu fleširali na kateri tehno veselic, bo zvedavim ušesom v slasten zalogaj in v posrečeno ilustracijo novih, menda resnično revolucionarnih tehnoloških prijemov. Potem pa se lahko kregamo, ali gre za miks ali produkcijo, kaj navsezadnje pričakujemo od jezdecev plošč in kaj utegne Final Scratch zahtevati od že tako ultra poslovnih, mega skoncentriranih in od svoje publike otujenih didžejev. Man machine?
* * * *
