Elevators: Elevators Music

Elevatorji so v modi in po njihovem koncertu v KUD-u spoznavamo nove in nove fane, ki si jih želijo še. Med podobne bi sicer lahko uvrstil celo kakega Satchija, ki se mi zdi vseeno malce inventivnejši, morda pa je to tudi stvar okusa. Ploščo, ki naj bi bila sicer veliko pozitivno presenečenje, smo torej slišali in vseeno ugotovili, da ne gre za kaj posebno presenetljivega.

Album je zelo kakovostno odigran, v glavnih vlogah pač nastopajo pravi profesionalci in poleg njih, bogve zakaj, tudi strašni gostujoči glasbeniki. Recimo najboljši slovenski kitarist Primož Grašič na jazz kitari, legendarni Boško Petrovič na vibrafonu, najlepši slovenski fotograf na anonu, da o Roku Golobu niti ne govorimo. Tehničarji, ni kaj. Osebno še vedno bolj cenim idejo kot akademijo. Nekaj idej, seveda, in po drugi strani sem skoraj prepričan, da gre za najpogumnejši projekt spet velikega tehničarja Janija Haceta na basu. Ambientalna muzika se razliva po prostoru in daje občutek udobja, ob konzumaciji mehkih oblik mamil pa je stvar verjetno še lepša.

Jazzy vložki spominjajo na filme in nadaljevanke iz sedemdesetih leti, in če ne bi pri nas snemali samo nanizank iz osemdesetih, bi dvigala lahko zaposlili scenaristi na obeh televizijah. Skratka, zelo korektno in mehko zaigrana ambientalka z vplivi jazza ali jazz rocka (a je to skupaj mogoče popjazz?). Elevators postanejo hudo moteči, ko pričnejo pisati besedila, česar pa ne počnejo pogosto, a za več vtisa se bodo na žalost morali prebiti na lestvice, saj ni verjeti, da bi publiko osvojili samo z nastopanjem po alter klubih. To je namreč že davno pred njimi poskusila Lolita, pa ...

* * * *