Pred petimi leti izklesana Carsica je povzročila kolektivni izbruh navdušenja. Gesamtkunstwerk, smo slišali. Multimedijski hepening, so dejali drugi, ki lebdi nad kraško deželo in pije nje prelesti. Inteligentna fuzija neštetih glasbenih stilov, tudi tistih, za katere je polovica slovenske estrade slišala prvič v življenju.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pred petimi leti izklesana Carsica je povzročila kolektivni izbruh navdušenja. Gesamtkunstwerk, smo slišali. Multimedijski hepening, so dejali drugi, ki lebdi nad kraško deželo in pije nje prelesti. Inteligentna fuzija neštetih glasbenih stilov, tudi tistih, za katere je polovica slovenske estrade slišala prvič v življenju.
Simfonično vzdušje neštetih raznorodnih instrumentov, za katere druga polovica slovenske estrade sploh ni vedela, da obstajajo. Vse je res, Carsica je z vseh, tudi tistih najbolj eksperimentalnih strani držala vodo, kar za njen populistični sequel Axis težko rečemo.
V prepoznavni štimungi se tokrat odvrti samo prvih šest skladb, ki so glede na fino tkanje prejšnjega izdelka žanrsko neprimerno predvidljivejše, medtem ko preostalih šest bolj kot na karkoli drugega spominja na lično aranžirano, večnamensko glasbeno konfekcijo po meri živih nastopov v televizijskih oddajah razvedrilnega tipa. Prisilno zrelo nadaljevanje torej, ki bi moralo na kraški burji zoreti še vsaj leto ali dve.
* * *
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.