Shepik Trio: Short Trip
Knitting Factory '01, distribucija Nika
Vse večja težava jazzovske kitare postaja njen prislovično mehak, "topel", konvencionalno rahlo razmazan zven, ki kraljuje vsaj od novatorja Charlieja Christiana prek Wesa Montgomeryja naprej. Torej dobrih šestdeset let. Zasičenost, ki jo je vsaj spodbodel rock z odvodi, in vsesplošno kinkanje, plod neustavljivih strunskih in dratarskih egotripov, sta se vsaj začasno zaustavila. Težko je danes strunarjem, saj jih po levi prehitevajo drugi globlji in prodornejši elektronsko generirani zvoki, po desni pa v škarje pljujejo vedno znova obnavljajoči se populistični vzorci. Dolga leta varna kitarska trdnjava nikdar ni bila bolj majava, kar bi bil lahko produktiven moment. Obatlantski strunar Brad Shepik kakopak ni zgolj "neobop" šprudlar kakor grašiči, a Short Trip navsezadnje pade v isto branžo. V kitarskem triu brenkač pač več igra kakor običajno. Itak vedno preveč igrajo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Vse večja težava jazzovske kitare postaja njen prislovično mehak, "topel", konvencionalno rahlo razmazan zven, ki kraljuje vsaj od novatorja Charlieja Christiana prek Wesa Montgomeryja naprej. Torej dobrih šestdeset let. Zasičenost, ki jo je vsaj spodbodel rock z odvodi, in vsesplošno kinkanje, plod neustavljivih strunskih in dratarskih egotripov, sta se vsaj začasno zaustavila. Težko je danes strunarjem, saj jih po levi prehitevajo drugi globlji in prodornejši elektronsko generirani zvoki, po desni pa v škarje pljujejo vedno znova obnavljajoči se populistični vzorci. Dolga leta varna kitarska trdnjava nikdar ni bila bolj majava, kar bi bil lahko produktiven moment. Obatlantski strunar Brad Shepik kakopak ni zgolj "neobop" šprudlar kakor grašiči, a Short Trip navsezadnje pade v isto branžo. V kitarskem triu brenkač pač več igra kakor običajno. Itak vedno preveč igrajo.
Shepika poznamo tudi po drugačnih prijemih, vsaj v triu Tiny Bell z Davom Douglasom, bolj rockovskega z Joeyem Baronom, tudi kot raziskovalca "drugih strunskih godb". Predvsem orientalnih, saj se se je spoprijemal s sazom, tamkajšnjimi modusi in ritmiko, a tudi svobodno improviziral. Je ukaželjni vedec in še garač. A Short Trip z basistom Scottom Colleyem in bobnarjem Tomom Raineyem je vsem niansam in visokim standardom navkljub slej ko prej predvidljivo dolgočasen kitarski album, ki ga iz povprečja ne izvleče niti nekaj minucioznih komadov. Še njih rešuje predvsem "a-ritmika" v primerjavi s prevladujočo kvadratasto bopovsko. In kot po pravilu je tam zven drugačen, melodija bolj vihrava ali zadržana in strunske poteze manj goste. In druga dva več igrata in se igrata s premolki. Premalo jih je.
* * *
